[Transkript]

MB: Marec se je iztekel in pomlad je uradno tu. Medvedi se zbujajo iz zimskega dremeža, če jim je blaga zima sploh privoščila počitek. Znanci pravijo, da jih daje spomladanska utrujenost. Ravnokar smo premaknili uro, kar lahko vpliva na spanec. Pomlad je obdobje alergij, ko mnogi posežemo po zdravilih – t.i. antihistaminikih, ki lajšajo seneni nahod, a lahko povzročajo dnevno zaspanost. Če povzamemo, bo rdeča nit današnje epizode spanje. Nevropojmovnik bo razložil, kaj je ortosomnija, Možganovice bodo izpostavile nekaj izbranih tem, povezanih s spanjem, in tudi rubrika Nekaj za spomin bo naša popotnica v prid krepčilnemu spancu. A začnimo na začetku … Lana, kaj bi rekla, da je spanje?

LB: Spanje je naravno stanje zmanjšanega zaznavanja in neodzivnosti na dražljaje. Je stanje, v katerem ljudje (ponavadi v varnem zavetju) zavzamemo značilno, udobno in stabilno telesno držo (karkoli je že značilno za nas). V spanju večina mišic sproščeno miruje, medtem ko se – v fazi spanja, za katero je to značilno – mišice, ki premikajo očesna zrkla, živahne. Zato tej fazi spanja pravimo spanje hitrih očesnih gibov ali REM-spanje zavoljo kratice angleškega imena “Rapid Eye Movement”. Spanje ni trpno stanje, v katerem se možgani – recimo temu – ugasnejo, pač pa gre za kompleksno uravnavano aktivno stanje, v katerem usklajeno deluje več omrežij v naših možganih. Ker je spanje značilno za skoraj vse živalske vrste, so ga tudi raziskovalci preprosto sprejeli kot samoumevno in dolgo niso niti poskušali eksperimentalno priti do odgovora na vprašanje: zakaj spimo? Kakšna je fiziološka vloga spanja?

MB: Kandidatnih odgovorov je veliko, raziskovalnih utemeljitev zanje pa precej manj. Ponujene razlage izpostavljajo, da spimo zato, ker možgani potrebujejo odklop, ker organizmi med spanjem varčujejo z energijo, ker se med spanjem utrjujejo spomini, ki smo jih nabrali v budnosti, ali zato, ker se med spanjem iz možganov izplavljajo nakopičeni presnovki. Težava je v tem, da so možgani med spanjem vseskozi aktivni – drugače, kot v budnosti, pa vendar niso “odklopljeni”. Organizmi med spanjem res porabijo manj energije, a podobno bi bilo tudi, če bi namesto spanja le budno mirovali. Več znanstvenih potrditev, tudi iz poskusov na ljudeh, imamo za to, da se med spanjem utrjujejo spomini, a to verjetno ni edina fiziološka naloga spanja. O pomanjkljivih dokazih za razlago, da spimo zato, ker se iz možganov med spanjem lahko izplavljajo presnovne smeti, ki sicer s kopičenjem okvarijo delovanje možganov in povzročijo nevrodegenerativne bolezni, smo že pisali na spletišču in bomo o raziskavah na to temo poročali tudi v prihodnje.

LB: Če bi razumeli ključne funkcije spanja, bi bolje razumeli povezave med spanjem in zdravjem … in med motnjami spanja in boleznimi. Žal kljub napredku znanosti o spanju (somnologije) v zadnjih desetletjih, lahko rečemo, da še vedno ne vemo, zakaj spimo. Želja po spancu je neogibni del naših življenj, podobno kot želja po vodi ali hrani. A za razliko od mehanizmov žeje in lakote, ki jih dokaj dobro zastopimo in so nam razumljive tudi koristi potolaženja potrebe po vodi in hrani za zdravje, je pri spanju manj jasno, zakaj preprosto moramo spati in kakšne so koristi spanja. A čeprav na prav to ključno vprašanje nimamo odgovora, poznamo poglavitne mehanizme uravnavanja spanja, ki jim bova posvetili nekaj besed.

MB: Če bi naključnemu nesomnologu (laiku) postavili vprašanje, zakaj spi, bi verjetno ponudil vsaj enega od dveh očitnih odgovorov: “Ker sem utrujen” ali “Ker se znoči in je čas za posteljo”. In v teh odgovorih se skrivata dva ključna mehanizma uravnavanja spanja: en, ki je povezan z biološko uro in t.i. cirkadianim ritmom – ta spodbuja nočni spanec, drugi pa je homeostatski mehanizem, ki spodbuja spanec, ko smo že dalj časa budni in utrujeni. Oba mehanizma se dopolnjujeta: ponavadi smo utrujeni po dolgem dnevu in si želimo spanca, ko se znoči. Obenem pa vsi vemo, da smo kdaj utrujeni in lahko zaspimo tudi čez dan, ali pa imamo izkušnje s tem, da kljub večerni uri nismo zaspani.

LB: V mehanizme uravnavanja spanja je vključenih več nevrotransmiterjev, med katerimi ni enega, ki bi bil poglaviten. V dogajanje so vključeni predvsem glutamat, acetilholin, GABA, noradrenalin, dopamin, serotonin, histamin, hipokretin, adenozin in melatonin. Motnje v delovanju teh nevrokemijskih sistemov (denimo zaradi zdravil, kot so antihistaminiki za lajšanje pomladnih alergij, ali učinkovin, kot je kofein, s katerim mnogi začenjamo dan ali lajšamo popoldansko zaspanost) pomembno vplivajo na stanje budnosti in spanja ter na prehode med obema.

MB: Kaj vemo o dogajanju v možganih med spanjem?

LB: Če opazujemo vedenje in snemamo električno aktivnost možganske skorje s površine skalpa (čemur rečemo elektroencefalografija ali EEG) ljudi ali drugih sesalcev, lahko ločimo tri stanja: budnost, spanje hitrih očesnih gibov (REM-spanje) in spanje, ki ni REM in ga tako tudi imenujemo – neREM-spanje. Če budni mižimo v pripravi na spanje, lahko v EEG vidimo predvsem t.i. valove alfa (8-12 Hz) ali nesinhrono aktivnost visokih frekvenc (> 40 Hz). Ko spontano zaspimo, postanemo neodzivni na dogajanje okoli sebe, pojenja hoteni nadzor nad mišicami in pričnemo ciklično prehajati med obdobji REM in neREM-spanja. Med neREM-spanjem so v EEG značilno vidni počasni, visoki valovi, ki so izraz sinhronega nihanja nevronske aktivnosti med proženjem in premori. Nizkofrekvenčno valovanje delta (< 4,5 Hz) je prisotno predvsem v začetnih ciklusih spanja, proti jutru pa ga je postopno manj, kar sovpada s plitvejšim spancem. V REM-spanju je vzorec aktivnosti v EEG podoben stanju budnosti, le da je v tej fazi značilno zmanjšan splošni mišični tonus z izjemo občasnih zgibkov, hitrih gibov zrkel in, na srečo, dihalnih mišic.

 

MB: Ta tri stanja – budnost, REM in neREM spanje – so posledica usklajenega delovanja dokaj raziskanih nevralnih poti in živčnih prenašalcev v možganih. Zanimivo je, da smo prva spoznanja o tem pridobili zaradi možganskih okvar pri virusni bolezni – t.i. letargičnem encefalitisu, ki ga je v začetku 20. stoletja raziskoval Constantin von Economo (zato je drugo ime za to bolezen von Economov encefalitis). Šlo je za bolezen, ki je bila prisotna v podobnem obdobju kot španska gripa, a gre za dve različni bolezni, ki sta na zdravju preživelih pustili različne posledice. Okvare, ki jih je letargični encefalitis povzročil v možganskem deblu ali zadajšnjem delu hipotalamusa, so izzvale prekomerno zaspanost (hipersomnijo), okvare sprednjega dela hipotalamusa, ki so segale v t.i. bazalne ganglije pa nespečnost (insomnijo). Pozneje so sistematične raziskave pripeljale tudi do spoznanja o pomenu skupkov nevronov v podaljšani hrbtenjači in možganskem deblu, ki jih imenujemo ascendentni (navzgor potekajoči) retikularni (mrežasti) aktivacijski sistem – ARAS. Ta sistem prejema prilive informacij iz vseh čutil, ki ga spodbudijo, da skozi talamus aktivira možgansko skorjo, kar povzroči, da se predramimo in usmerimo pozornost k dražljaju, ki nas je zbudil – denimo budilka.

LB: Poglavitni živčni prenašalci tega aktivacijskega sistema so acetilholin, noradrenalin, serotonin, histamin in dopamin ter počasi delujoči hipokretin – t.i. oreksin. Skupaj z glutamatom, adenozinom in GABA ti nevrotransmiterji uravnavajo budnost in spanje.  Ne da bi se spuščali v prehude podrobnosti, povejmo nekaj primerov delovanja živčnih prenašalcev: ACh iz nevronov možganskega debla vpliva na aktivacijo možganske skorje skozi talamus, kar botruje vzdramljenju iz spanca. Ti nevroni so predvsem aktivni v budnosti in med REM-spancem, njihova aktivnost pa zavira neREM-spanje. Bolj aktivni v budnosti so tudi nevroni, ki sproščajo noradrenalin, serotonin, histamin. Pri laboratorijskih miškah draženje nevronov, ki izločajo noradrenalin, izzove hipno zbujenje in živahno gibanje.

MB: Zadnje, kar omenjaš, je povezano z eno izmed razlag o tem, zakaj naj bi bil spanec nujen – s t.i. domnevo o glimfatičnem sistemu. Ta naj bi v neREM spanju, ko je aktivnost noradrenalinskih nevronov najnižja, omogočal snaženje možganov od presnovnih smeti, ki naj bi se sicer kopičile v možganih. A ta – sicer dokaj popularna – domneva, ki je vzniknila pred dobrim desetletjem, je na preizkušnji, saj jo neodvisni raziskovalci s svojimi poskusi niso uspeli potrditi in so celo zbrali dokaze za zmanjšano izplavljanje snovi iz možganskega tkiva med spanjem. O tem smo na spletišču zdravaglava.si pisali tudi mi in bomo dodali povezavo do povzetka pod prepis epizode.

LB: Odlično. Dodamo lahko še nekaj zanimivih drobcev, ki so morda uporabni v vsakodnevnem življenju: recimo to, da zaradi vloge histamina v stabilizaciji budnosti, antihistaminiki, ki ovirajo njegove učinke v možganih, spodbujajo zaspanost. Ali pa to, da številni psihostimulansi spodbujajo budnost tako, da okrepijo dopaminske učinke, ali to, da je kofein antagonist adenozina, ki je eden poglavitnih dejavnikov rastoče zaspanosti med dolgotrajno budnostjo. In nazadnje tudi to, da je aktivnost hipokretinskih nevronov večja med budnostjo in da potihnejo v REM in neREM-spanju. Okvare teh nevronov so vzrok za t.i. napade spanja (narkolepsijo) s popolno izgubo mišičnega tonusa (katapleksijo). Verjetno pa nobena zgodba o spanju ne bi smela izpustiti melatonina …

MB: Drži. V hipotalamusu, ki smo ga že spoznali kot enega ključnih predelov možganov za uravnavanje spanja, se nahaja majhen skupek nevronov, ki leži nad križiščem vidnih živcev – kiazmo, zato so ga raziskovalci poimenovali suprakiazmatsko jedro. Ta skupek cca 20.000 živčnih celic je srčika naše cirkadiane ure, ki deluje dokaj neodvisno od uravnavanja spanja in budnosti prek homeostatskih živčnih sistemov, ki sva ravnokar na kratko predstavili. Njegovo delovanje modulirajo temperatura in presnovni dejavniki, najpomembnejši pa je vpliv melatonina, ki je odvisen od svetlobe. Izločanje melatonina je ponoči 10-krat večje kot podnevi. Zdi se, da je v učinke melatonina vključen tudi adenozin, kar bi povezalo cirkadiano uravnavanje spanja s homeostatskimi mehanizmi, o katerih sva govorili maloprej.

LB: Kakorkoli … melatonin je ena najbolj popularnih in obenem največkrat neustrezno uporabljenih učinkovin, s katerimi si mnogi skušajo uravnati spanec. Izsledki nekaterih novejših meta-analiz sicer izkazujejo majhno do zmerno učinkovitost melatoninskih pripravkov in učinkovin, ki zaradi vezave na melatoninske receptorje posnemajo učinke telesu lastnega melatonina, pri subjektivno in objektivno ocenjenem celokupnem trajanju spanca ter samoporočani kakovosti spanca. Vseeno se je potrebno zavedati tveganj, povezanih z uporabo prehranskih dopolnil (tudi tistih z melatoninom), ki izhajajo iz pomanjkljivega nadzora nad njihovo sestavo in trženjem ter lahko botrujejo resnim tveganjem za zdravje. Izkazana učinkovitost je zaradi splošnega prepričanja o učinkovitosti melatonina pri izboljšanju spanja lahko posledica učinka placeba, nadzorovanje slednjega pa bi terjalo vsaj sistematično ovrednotenje pričakovanj preiskovancev še pred začetkom raziskovalnega protokola. Tudi objektivno vrednotenje trajanja spanca (kjer gre največkrat za aktimetrijo) ni tako zanesljivo, kot bi bila polisomnografska študija spanja, ki pa je za izvedbo precej zahtevnejša, saj terja prostorske in kadrovske okrepitve. Pod črto: prvi ukrep za boljšo kakovost spanca naj bo izboljšanje spalne higiene, o čemer bo več govora v sklepnem delu epizode, o uporabi prehranskih dopolnil in učinkovin za boljši spanec pa se je najbolje posvetovati z osebnim zdravnikom, ki nas po potrebi lahko usmeri tudi k somnologu.

MB: Kaj je torej normalen in količinsko ustrezen spanec? Vemo, da se povprečno trajanje spanja skozi življenje spreminja: novorojenci večinoma spijo okoli 15 ur na dan, otroci med 11 in 12 ur na dan, odrasli pa nekje med 7 in 9h na dan. To so populacijska povprečja in ne veljajo za vsakega posameznika. Toda ali te številke govorijo o tem, koliko spanja potrebujemo v različnih obdobjih, ali koliko si ga lahko privoščimo?

Raziskave tesno povezujejo motnje spanja s številnimi boleznimi, a pri tem pogosto preveč samozavestno domnevamo, da je narava teh povezav samoumevna in da torej moten spanec povzroča bolezen. V resnici največkrat ne vemo, ali so motnje spanja vzrok ali posledica bolezni ali pa celo le vzporedna, kolateralna škoda istih procesov, ki povzročajo in vzdržujejo bolezen.

LB: Le nekaj tednov nazaj je bila objavljena raziskava, ki je analizirala podatke skoraj pol miliona posameznikov, vodenih v Biobanki Združenega kraljestva med 2006 in 2010. Zanimale so jih morebitne povezave med kronično prekratkim (< 7 ur) in predolgim (> 7 ur) spancem, značilnostmi spanja in celim nizom bolezenskih izidov. Preiskovanci so bili stari med 38 in 73 let. Raziskava je obsežna, ima zapleteno zgradbo in je naslovila več zanimivih vprašanj, a če izpostavimo poglavitno: raziskovalci so ugotovili, da se pri odraslih spanje, ki kronično presega 7 ur in tudi spanje, ki je kronično krajše od 7 ur, povezujeta s kazalci slabšega zdravja, a ne na enak način. Medtem ko je kronično podaljšan spanec bolj verjetno izraz slabšega zdravja (denimo KV bolezni ali depresije), je kronično prekratek spanec verjetno vzročni dejavnik v nastanku kroničnega vnetja in srčnožilnih ali presnovnih bolezni. Mehanizmi, prek katerih naj bi kronično pomanjkanje spanja prispevalo k nastanku kroničnega vnetja in bolezni, so najverjetneje spremembe v aktivnosti simpatičnega živčevja in t.i. stresne osi – povezav hipotalamusa, hipofize in skorje nadledvičnih žlez, saj oa sistema vplivata na vnetni in imunski odziv.

MB: Ja, to je zanimiva raziskava … in veliko je takih. A da ne bi povzemali vsake posebej v podkastu, vas vabiva, da povzetke poiščete na spletišču zdravaglava.si. V prejšnji epizodi, ki smo jo posvetili lakoti, apetitu, debelosti in novim zdravilom, kot je semaglutid, smo recimo omenili, kako se prepletajo spanje in hormoni, ki uravnavajo hranjenje. Vabimo vas, da prisluhnete celi epizodi, na kratko pa lahko izpostavimo raziskovalne ugotovitve, da prekratek spanec vodi v porast izločanja hormona lakote in znižanje hormona sitosti, kar v okolju, kjer imamo visoko kalorične in poceni hrane v izobilju, veča verjetnost debelosti.

LB: Precej manj vemo o tem, kako vzorci spanja na daljši rok prispevajo k zdravju. Takšne raziskave bi večinoma terjale, da skozi dolga obdobja natančno sledimo in popisujemo ključne značilnosti spanja dovolj velikega števila preiskovancev in imamo skozi celotno obdobje opazovanja dober nadzor nad drugimi dejavniki življenja udeležencev. Del problema je tudi način zbiranja podatkov o spanju, saj se pri obsežnih raziskavah pogosto zanašamo na samoporočanje, ki ni zanesljivo.

MB: Kar lahko rečemo je, da – za razliko od redkih težav s spanjem v mladosti – tudi zdravi starejši ljudje opažajo, da se jim spalna rutina spremeni. Morda so zvečer prej utrujeni, a vseeno težje zaspijo, morda se večkrat zbudijo do polne budnosti in ne morejo zaspati nazaj, ko zaspijo, pa se vseeno zbudijo bolj zgodaj zjutraj, kot bi si želeli. Morda so čez dan nagnjeni k dremežu. Morda ustrežejo želji po dnevnem spancu in je morda tudi v tem vzrok za slabši nočni spanec.  Ne poznamo še mehanizmov, ki so vzrok za značilnosti spremenjenega spanja v zdravi starosti, a med prepoznanimi kandidati so spremembe v delovanju možganskih omrežij, ki oslabijo neREM-spanec in z njim sposobnost vzdrževanja spanca, in oslabljeni cirkadiani ritmi ter spremembe v telesni temperaturi in izločanju melatonina, ki vplivajo na spanje.

Nevropojmovnik

LB: ortosomnija je nezdravo in prekomerno prizadevanje za idealni spanec. Izraz je skovanka avtorjev članka iz leta 2017, ki opisuje tri primere bolnikov, ki so poslabšali lastno nespečnost in svoja življenja iščoč način, da si zagotovijo dovolj kakovostnega spanca. Pri tem so ti nesrečni posamezniki uporabljali pametne naprave, ki so beležile njihovo aktivnost med spanjem in jim podajale nezadovoljive rezultate, zaradi katerih so bili pod stresom. Sorodni trend na družbenih omrežjih je t.i. sleepmaxxing, kjer vplivni posamezniki za dober spanec priporočajo najrazličnejše nepreverjene pristope (ki verjetno tudi niso zastonj), od jemanja suplementov, pitja posebnih pijač tik pred spanjem, posebnih očal, ki naj bi blokirala svetlobo modrega dela spektra, do širjenja nosnic s pripomočki in lepljenja ustnic z lepilnim trakom, kar naj bi zagotovilo pravilen in zadosten pretok zraka in zmanjšalo smrčanje. Nič od tega ni zares v prid ustreznemu počitku, dobremu počutju in zdravju, saj tesnoba, ki botruje sledenju tovrstnim nasvetom in izhaja iz “nezadovoljivih” rezultatov “meritev” kakovosti spanca, slednjo kvečjemu poslabša.

Možganovice

MB: 14. marca je bil svetovni dan spanja. NIJZ že desetletje dela na promociji zdravega spanca in tudi letos je organiziral osrednji dogodek ob svetovnem dnevu spanja na Brdu pri Kranju. V nizu predavanj je bil pomen ustreznega spanja predstavljen na različne načine in iz zornih kotov raziskovalcev, kliničnih strokovnjakov ter promotorjev zdravja in javnosti, ki se spopada z izzivi pri kritju potreb po spancu. V našem prispevku smo izpostavili tudi izzive, ki jih za javnost predstavlja poudarjanje pomena ustreznega spanja za zdravje. Kot kaže tudi pojav ortosomnije kot novo prepoznane motnje, se mnogi ljudje v strahu pred tem, da bi jim neustrezen spanec povzročil bolezen, zatekajo k pseudoznanstvenim rešitvam, ki jih mediji in spletni viri vešče promovirajo kot zanesljiv način za zdrav spanec. Poleg dejstva, da mnoge od teh rešitev ne delujejo, temveč le spodbujajo nezdravo prekomerno ukvarjanje s spancem, so nekatere lahko zdravju škodljive, denimo prehranska dopolnila z neregulirano in pogosto neustrezno sestavo.

LB: Včeraj (30. 3.) smo premaknili uro za eno naprej. Obstaja možnost, da bo uro potrebno premikati le še do izteka leta 2026, če se bodo države članice Evropske unije zedinile glede tega. Toda … ali je premikanje ure res povezano s škodljivimi učinki na zdravje, ki bi se jim bilo mogoče izogniti ob ohranjanju stalne ure, ne glede na to, ali naj obvelja ohranitev zimskega ali poletnega časa za vse leto? O tem smo pisali v povzetku preglednega članka, ki smo na spletni strani zdravaglava.si objavili prav v teh dneh. Vabimo vas, da ga poiščete!

MB: Pomlad je tudi sezona preobčutljivostnih reakcij na cvetni prah – t.i. seneni nahod. Ta pesti mnoge ljudi, ki si za lajšanje simptomov pomagamo tudi z zdravili. Najpogosteje gre za zdravila, ki jim rečemo antihistaminiki. Histamin je prva snov, ki se sprosti iz celic v naših sluznicah ob stiku s cvetnim prahom in povzroči hiter razvoj vnetja: razširitev in zvečano prepustnost žil, kar povzroči rdečino in zatekanje, obenem pa histamin tudi draži živčne končiče, kar izzove srbež. Antihistaminiki zasedejo celična vezavna mesta za histamin, zaradi česar zmanjšajo vnetje in blažijo srbečico. Toda – tako kot vsa ostala zdravila – imajo tudi antihistaminiki neželene učinke. Velik del teh je posledica prehajanja antihistaminikov preko krvno-možganske prepreke v možgane, kjer prav tako preprečujejo učinke histamina. Problem je v tem, da so učinki histamina v možganih pomembni za ohranjanje budnosti, kognitivne funkcije in tudi za blaženje lakote. Zato antihistaminiki lahko povzročijo dnevno zaspanost, okrnjene umske sposobnosti in lakoto … Novejši antihistaminiki, ki ne prehajajo v možgane, so zato boljši, saj lahko blažijo alergije z manj neželenimi učinki. Če potrebujete zdravila za seneni nahod ali katero drugo obliko alergije, preverite pri zdravniku, ali vam lahko predpiše novejši antihistaminik, ki ne bo mešal štren vaši budnosti, ostremu umu in sposobnosti, da obvladujete lakoto.

Nekaj za spomin

LB: Kako lahko poskrbimo za ustrezen spanec? Strokovna priporočila, ki jih povzemamo tudi v uvodniku Spanje za zdravo glavo na spletišču zdravaglava.si, svetujejo naslednje: če se le da, naj uspavanje in prebujanje vsak dan potekata ob približno enakem času, dremežu čez dan pa se je bolje izogniti, ali ga omejiti na največ 45 minut. Z zadostno količino gibanja čez dan poskrbimo za zdravo utrujenost, tik pred spanjem pa se telesni dejavnosti ter obilnim obrokom raje izognimo. Takrat tudi ni primeren čas za alkohol ali poživila. V spalnici naj bo temno in nekoliko hladneje (okoli 20 stopinj Celzija), postelja pa naj služi zgolj počitku in intimi. Pred spanjem se izogibajmo svetlim zaslonom in hrupu. Kot smo omenili že v nevropojmovniku, je uporaba različnih naprav in aplikacij za spremljanje kakovosti spanca lahko prej škodljiva kot koristna, saj ne ponuja dejanskega uvida, temveč botruje zaskrbljenosti in stresu, kar kakovost spanca še dodatno poslabša. Prijetne misli, počasno in globoko dihanje, zavestno postopno sproščanje in druge tehnike nam lahko pomagajo, da počasi utonemo v spanec.

MB: Tako, spet smo prišli do konca epizode. Upava, da se nama ponovno pridružite naslednjič, ko bomo govorili o umovadbi, in vam do takrat želiva ravno prav krepčilnega spanca.

LB: Vse dobro, sladke sanje in – lahko noč!

 

Podkast Več glav več ve je del SiNAPSINEGA projekta Zdrav duh v zdravi glavi, ki ga kot program krepitve in varovanja zdravja sofinancira Ministrstvo za zdravje, v okviru projekta promocije znanosti “Možgani so zakon!” pa ga do izteka leta 2024 podpira tudi Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Če nas želite podpreti tudi vi, lahko na zdravaglava.si/donacije najdete informacije o možnosti neposrednega nakazila ali odmeri dohodnine. Hvala!