[Transkript] 

LB: Dobrodošli v drugi epizodi našega podkasta Več glav več ve! Ponovno sva z vami Lana in Maja.

MB: Danes se bova v osrednjem pogovoru posvetili aktualni temi – o uravnavanju lakote in apetita ter zdravilom, ki vplivajo na te procese in predstavljajo ali vsaj obetajo preboj v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2, debelosti ter nekaterih drugih bolezni in motenj živčevja oziroma celotnega organizma. V povezavi s to osrednjo temo v nevropojmovniku predstavljava novo opredelitev debelosti, v možganovicah pa napovedujemo zanimive dogodke v marcu in vas vabimo, da jim posvetite nekaj pozornosti. Začnimo z možganovicami!

Možganovice

LB: V tretjem tednu marca obeležujemo mednarodni Teden možganov (TM). To je prireditev, ki so jo, na pobudo ameriške Zveze za možgane Dana, privzele mnoge države in nevroznanstvena društva po svetu, med njimi tudi SiNAPSA, ki je prvi TM organizirala leta 2004. Večina Slovenije pozna SiNAPSO prav po tej prireditvi, ki spravi možgane v središče javne pozornosti v številnih slovenskih krajih. Šolski otroci sodelujejo v spletnem natečaju za ustvarjalne izdelke, povezane z možgani, obiskovalci vseh mladosti se udeležijo predavanj, delavnic in okroglih miz na temo možganov ali pa si ogledajo izbrane filme, ki jih strokovnjaki pospremijo s komentarji o upodobljenih motnjah v delovanju možganov, mediji v tem času poročajo, kaj je novega v nevroznanosti. Pod okriljem SiNAPSE je Slovenija razvila svojstven program TM, ki ga je Zveza evropskih nevroznanstvenih društev dala za zgled drugim že daljnega leta 2008. V želji, da izvemo, kako bo videti letošnji program, sva pred mikrofon povabili Dominika Milotiča iz organizacijske ekipe TM in ga prosili za kratek pogovor.

MB: Dominik, živjo! TM’25 ima zanimivo rdečo nit, ki nekoliko odstopa od prejšnjih let. Niste si izbrali določene funkcije možganov, kot je bila pred leti na primer bolečina, ali pa nekega kompleksnega vedenja, kot je bila lanskoletna zgodba o spolni privlačnosti in ljubezni. Kako ste zastavili letos? Kakšna je rdeča nit TM’25?

DM: Pozdravljeni! Ja, tako je. Letos smo TM zastavili malce bolj konceptualno. Odločili smo se za obravnavo teme, ki pokriva veliko področij nevroznanosti, a vseeno predstavlja diskretno lastnost možganov, zato se nam je zdelo pomembno, da jo izpostavimo kot samostojno temo. Gre za razvoj človeških možganov, kar seveda zajema skoraj vse, kar nevroznanost počne, zato se bomo osredotočili na dinamiko razvoja. Kaj pomeni za človeka in človeške možgane sposobnost učenja, prehod med različnimi življenjskimi obdobji z ohranjanjem nekaterih spretnosti in veščin ter izgubo drugih, a morda celo pridobivanjem nekaterih novih? Ukvarjali se bomo torej s potekom življenja skozi nevroznanstveno prizmo. 

MB: Sijajno! Malce drugače ste zastavili tudi po obsegu. Kako je letos videti program, kar zadeva trajanje TM?

DM: Drži, dogajanje je običajno zajemalo cel teden, letos pa smo zaradi manjšega števila sodelujočih članov organizacijske ekipe obseg nekoliko omejili. Dogajanje bo torej potekalo predvsem med torkom, 11. 3., in četrtkom, 13. 3., čeprav imamo na sporedu eno filmsko projekcijo tudi v petek. Kljub nekoliko zmanjšanemu obsegu pa mislim, da vsebina nikakor ne bo trpela, saj smo pripravili zelo kakovosten, četudi malce bolj skoncentriran program. Zastavili smo ga kot zgodbo: v torek začnemo z razvojem človeških možganov v obdobju otroštva in odraščanja, v sredo in četrtek bomo prehajali skozi odraslost in v četrtek dogajanje zgodbo sklenili s poudarkom na starosti. Ohranjamo  Top teme v nevroznanosti, ki pa letos ne bodo v celoti na sporedu v sredo, kot je bilo sicer običajno, temveč bodo vsakodnevno “pripete” na program, ko bodo slovenski nevroznanstveniki predstavili svoje aktualne raziskovalne projekte in dosežke.

MB: Odlično! Kako pa je s prizoriščem?

DM: Ja, tudi to je novost – letos je Teden možganov očitno bolj Teden novosti. Letos bomo prvič na povsem novi lokaciji, na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča na Linhartovi 51 v Ljubljani in ne več v atriju ZRC SAZU ali na Inštitutu Jožef Stefan kot mnogokrat doslej oziroma lani. Prizorišče je torej spremenjeno, a mislim, da vsi obiskovalci TM lahko tudi letos pričakujejo podobno vzdušje in vsebine, kot so jih bili vajeni v prejšnjih letih.

MB: Kaj pa izven Ljubljane? Ali letos pod okriljem SiNAPSE načrtujete dogodke tudi drugod po Sloveniji?

DM: Prav zaradi omejenega števila sodelujočih članov ekipe smo sklenili, da uradni program TM pod okriljem SiNAPSE letos izvajamo le v Ljubljani. Seveda je – z ozirom na mednarodno naravo dogodka – mogoče, da se bo kaj dogajalo tudi drugje, vendar to tokrat ne sodi v program, ki ga pod okriljem SiNAPSE organiziramo mi. Upamo pa, da bomo lahko ponovno vzpostavili mrežo, ki bo naslednjič v obeleževanje TM zajela tudi druge lokacije po Sloveniji.

MB: Ali drži, da bo celoten program, vključno z urami in lokacijami, objavljen na vašem spletišču, tedenmozganov.si? Kdaj ga lahko pričakujemo?

DM: Naslov, Metamorfoze, smo objavili ravno konec prejšnjega tedna. Pri programu, ki je skoraj povsem sestavljen, urejamo zgolj še zaključne podrobnosti in njegovo objavo načrtujemo v izteku februarja oziroma začetku marca. Pred začetkom TM torej ohranjamo še malce suspenza.

MB: Še vprašanje za oziroma s strani tistih, ki morda dogajanja ne bodo uspeli obiskati v živo: ali načrtujete snemanje programa in objavo posnetkov na YouTube kanalu SiNAPSE?

DM: Letos snemanja in prenosa predavanj v živo ne bo. Zaradi tehnične zahtevnosti se tokrat usmerjamo v izvedbo na lokaciji, ki je relativno z javnim oziroma osebnim prevozom morda celo bolj dostopna v primerjavi s središčem Ljubljane. Upamo, da nas bo zato v živo lahko obiskalo malce več ljudi.

MB: Dobro, to torej pomeni, da vabimo vse, ki jih zanima program TM’25, posvečen razvoju, da se dogodkov udeležijo v živo na URI Soča v Ljubljani med 11. in 13. marcem! Za orientacijo glede podrobnosti programa pa obiščite tedenmozganov.si! Hvala, Dominik!

DM: Hvala vam!

LB: V sredo sredi TM Slovenija obeležuje tudi nacionalni dan možganov. kar je v veliki meri zasluga SiNAPSE. Prvič zato, ker je pod okriljem društva skupina raziskovalcev leta 2013 objavila članek o stroških motenj v delovanju možganov v Sloveniji, ki je poročal o vrtoglavih vsotah, ki smo jih že leta 2010 namenjali kritju direktnih in indirektnih stroškov bolezni možganov. Drugič pa zato, ker smo na podlagi teh spoznanj sprožili kampanjo Za možgane in v sodelovanju s Slovenskim svetom za možgane zbrali dovolj podpisov slovenske javnosti, da je vlada RS maja 2015 sklenila, da sredo v tretjem tednu marca proglasi za slovenski dan možganov.

MB: Tako smo leta 2016 možgane uvrstili med kranjsko klobaso in kranjsko čebelo, ki sta že imeli svoj nacionalni dan pred možgani, letos pa se zdi, da je na pomolu vsebinski napredek v prid možganom: Slovenija je namreč pred nekaj tedni pristopila evropskemu partnerstvu za zdravje možganov, ki naj bi v 7 letih od 2026 do 2033 izboljšalo izobraževanje o možganih, raziskovanje živčevja ter oskrbo ljudi z motnjami v delovanju živčevja v Sloveniji.

LB: V sredo,  12. marca, bomo obeležili 10. slovenski dan možganov s kratko prireditvijo v predavalnici Inštituta RS za rehabilitacijo – Soča, na Linhartovi 51, s pričetkom ob 16. uri. Kratkemu uradnemu uvodu bo sledil zabavni nevroznanstveni turnir – premierni prikaz družabne igre, ki smo jo oblikovali za spodbudo zabavnega učenja o možganih in je križanec med igrami Čovek ne jezi se, Activity in Kviz. Upamo, da se nam pridružite na prizorišču v Soči, svoj brezplačni komplet igre in knjižice pa lahko naročite na spletišču zdravaglava.si.

[glasba]

MB: Nedolgo nazaj, nekje okoli novega leta, me je med čakanjem v lekarni presenetilo vitko, mlado dekle, ki je vstopila in lekarnarja vprašala, ali lahko kupi Ozempic. Lekarnar je vprašal, zakaj jo zanima … ko je oklevala, pa je dejal, da ga nimajo. Ozempic je tržno ime zdravila z učinkovino semaglutid, ki je namenjeno zdravljenju izbranih bolnikov s sladkorno boleznijo, na trgu pa ga zmanjkuje zaradi neustrezne uporabe za druge namene, denimo za estetsko hujšanje. Zato se mi je zdelo imenitno, ko si – Lana – predlagala, da tole epizodo podkasta posvetimo prav temi, povezani z uporabo zdravil kot je semaglutid.

LB: Vem, vem, moje ideje so vedno dobre.

MB: Gre namreč za eno izmed učinkovin, ki delujejo na uravnavanje lakote in sistema za nagrajevanje v možganih, in veliko obetajo, a v prid zdravju je potrebno razumeti njihove učinke in upoštevati priporočila za varno uporabo. Ker je najpogostejša nenamenska raba zdravila Ozempic povezana s hujšanjem, bo najbolje, da začneva pri povečani telesni masi in debelosti. Nedavno je bilo objavljeno poročilo mednarodne strokovne komisije o novi opredelitvi in razdelitvi debelosti, ki jima posvečava današnji …

Nevropojmovnik

LB: Debelost je bila doslej opredeljena kot  “kompleksna kronična bolezen”, opredelitev pa temelji predvsem na indeksu telesne mase (ITM), saj gre za priročno mero, ki jo lahko izračunamo tudi, če imamo  na razpolago zgolj   tehtnico in merilni trak; če ITM znaša med 25 in 29,9, gre za prekomerno prehranjenost; če je med 30 in 34,9, gre za   debelost, vrednosti nad 35 pa pomenijo ekstremno debelost. Toda ITM ni najboljša mera za oceno telesne sestave – zakaj?

MB: Ker nam nič ne pove o razmerju med telesnim maščevjem in mišičjem, pa tudi ne kaj dosti o razporeditvi maščevja v telesu.

LB: Ločimo med t.i. visceralno zamaščenostjo, kjer se maščevje kopiči okoli notranjih organov, in podkožno zamaščenostjo, ki seveda pomeni nabiranje maščevja predvsem v podkožju. Visceralna zamaščenost je zdravju bolj škodljiva od podkožne, saj je povezana z izločanjem dejavnikov iz maščobnih celic, ki vzdržujejo kronično vnetje in večajo verjetnost zapletov (npr. srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni tipa 2 in drugih, kar posredno ali neposredno škodi tudi možganom).

MB: Kaj torej predlagajo strokovnjaki?

LB: Svetujejo dopolnitev ITM z vsaj še eno mero za oceno telesne sestave (npr. obsegom  pasu za grobo oceno visceralne zamaščenosti, kjer lahko, pa tudi z dražjimi in zahtevnejšimi pristopi, npr. dvoenergijsko rentgensko absorpciometrijo ali bioelektrično impedanco, ki izkoriščata razlike v prepustnosti kostnine, maščevja in mišic za rentgenske žarke oziroma šibak električni tok).

MB: Pri tem, kar si povzela, se zdijo zelo pomembni tudi klinični pregled in dodatne preiskave za opredelitev motenj v delovanju organskih sistemov, povezanih z debelostjo. Kako izvidi vplivajo na opredelitev debelosti?

LB: Če je posameznik prekomerno zamaščen, a ne izkazuje odklonov v delovanju organskih sistemov in ne navaja težav s počutjem ali sposobnostjo izvajanja vsakodnevnih dejavnosti, po novem sodi v kategorijo t.i. “predklinične debelosti”, ki predstavlja dejavnik tveganja za kasnejši razvoj zdravstvenih zapletov. Za posameznike, pri katerih so simptomi in znaki okvar organskih sistemov že prisotni, pa člani komisije predlagajo uvedbo kategorije “klinične debelosti”.

MB: Slišati je akademsko. Ali iz take opredelitve sledijo kakšne pomembne razlike v obravnavi?

LB: Tako je. Učinkovita zdravstvena obravnava naj bo vselej prilagojena posamezniku in njegovim življenjskim razmeram, ciljem in zmožnostim. Če gre za bolnika s predklinično debelostjo, naj bo obravnava usmerjena predvsem v zdravo izgubo presežka maščevja z vzdržnimi spremembami življenjskega sloga (in po potrebi tudi z učinkovinami, o katerih bo več govora v nadaljevanju podkasta, ali kirurško) ter dolgoročno spremljanje. Če pa gre za bolnika s klinično debelostjo, svetujejo čim hitrejšo uvedbo zdravljenja debelosti glede na klinične smernice, ki naj upošteva pridružene zdravstvene zaplete.

MB: Priporočila naslavljajo tudi potrebo po javnozdravstvenih ukrepih za preprečevanje debelosti in ustrezni obravnavi bolnikov s strani zdravstvenih delavcev. Oboje naj temelji na ažurnih znanstvenih spoznanjih in ne na zmotnih prepričanjih, ki debelost pogosto enačijo z osebnostnimi primanjkljaji ter krnijo njeno ustrezno in pravočasno obravnavo. V zvezi s tem še mala reklama: znanstvena spoznanja v prid zdravemu življenjskemu slogu, ki je seveda naravnan tako, da zmanjšuje verjetnost za nastanek debelosti in je tudi v prid zdravju možganov, redno objavljamo na našem spletišču in vas zato vabimo, da si jih preberete kar tam!

Lakota, apetit, uravnavanje prehranjevanja in semaglutid – kaj vemo in česa še ne?

LB: Že v uvodu sva omenili Ozempic, kar je tržno ime enega izmed zdravil za sladkorno bolezen tipa 2 in ga nekateri uporabljajo nenamensko, kot sredstvo za hujšanje, zaradi česar ga primanjkuje diabetikom. Februar je čas, ko marsikatera novoletna zaobljuba že izpuhti in zato morda koga, ki je odločen, da izgubi nekaj odvečnih kilogramov, zamika poseči po sredstvih, ki vsaj na prvi pogled nudijo lažjo pot do tega cilja. Obenem izsledki številnih raziskav v zadnjem času kažejo, da bi lahko semaglutid (in sorodne učinkovine) prispeval(e) k zdravljenju drugih bolezni, med drugim odvisnosti.

MB: V nadaljevanju bova zato nekaj besed namenili trenutnemu razumevanju učinkov semaglutida in njegovih prijemališč pri uravnavanju hranjenja in presnove, izhodiščem za njegovo uporabo pri zdravljenju drugih bolezenskih stanj, nazadnje pa tudi temu, zakaj – kljub spodbudnim rezultatom raziskav – ne gre poseči po njem in po podobnih učinkovinah brez zadržkov. Začniva z razlago: kaj je semaglutid?

LB: Gre za molekulo, ki je po zgradbi sorodna t.i. glukagonu podobnemu peptidu 1 (angl. glucagon-like peptide 1, GLP1) in se zato veže na iste receptorje. GLP-1 se po obroku sprošča iz posebnih celic v steni tankega črevesa in, med drugim, spodbuja izločanje inzulina iz trebušne slinavke v kri. Inzulin omogoči celicam v mišicah in maščevju, da privzamejo krvni sladkor – glukozo, ki se je iz prebavljenega obroka absorbirala v kri. Posledica je tvorba zalog, ki jih telo lahko uporabi takrat, ko med obroki koncentracija krvnega sladkorja upade, novega obroka pa še ni na vidiku. Ker pri sladkorni bolezni tipa 2 pride do motenj izločanja oziroma zmanjšanju odzivnosti tkiv na učinke inzulina, semaglutid služi kot “spodbuda” trebušni slinavki za njegovo dodatno izločanje, kar lahko bolnikom nekaj časa – zlasti ob sočasni uporabi drugih zdravil za sladkorno bolezen in ob zdravem življenjskem slogu – pomaga pri uravnavanju sicer previsokega krvnega sladkorja.

MB: Velja izpostaviti, da ne gre za univerzalno zdravilo za sladkorno bolezen. Semaglutid in druga zdravila za spodbujanje izločanja inzulina – t.i. inzulinski sekretagogi – so v ta namen lahko koristni le, če imajo bolniki še ohranjeno sposobnost izločanja inzulina iz trebušne slinavke. Ker pri napredovali sladkorni bolezni tipa 2 to običajno ni več danost (pri sladkorni bolezni tipa 1 pa že od samega začetka ne, saj je zanjo značilno avtoimunsko uničenje prav tistih celic v trebušni slinavki, ki izločajo inzulin), ga je takrat potrebno nadomeščati, saj se sicer lahko razvijejo hudi zapleti, ki lahko ogrozijo bolnikovo življenje. Kako se je semaglutid iz zdravila za uravnavanje krvnega sladkorja prelevil v sredstvo za hujšanje?

LB: Raziskovalci so v kliničnih preizkušanjih semaglutida ugotovili, da so preiskovanci, ki so ga prejemali, izgubili statistično značilno več telesne mase v primerjavi s tistimi, ki ga niso. Temu so sledila preizkušanja semaglutida kot sredstva za hujšanje pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in prekomerno telesno maso, kjer se je ponovno izkazalo, da semaglutid prekaša placebo in lahko vodi v klinično pomembne izgube telesne mase. Pri tem gre za posledico več učinkov, saj semaglutid po eni strani upočasni praznjenje želodca (zaradi česar so bolniki dlje časa siti in manj pojedo), po drugi strani pa se vpleta tudi v mehanizme uravnavanja lakote in sitosti v možganih.

MB:  Končno sva pri možganih! Ko govorimo o lakoti, imamo lahko v mislih t.i. “homeostatsko lakoto” – potrebo po hrani, ki izhaja iz energijskega primanjkljaja in praznega želodca …

LB: Lačen si ful drugačen!

MB:  … ali t.i. “hedonično lakoto” oziroma apetit – iskanje in uživanje hrane zaradi ugodja, ne preživetja. Čeprav med njima seveda obstaja prekrivanje, se razlikujeta glede sprožilnih dejavnikov in možganskih mehanizmov, ki ju uravnavajo.

LB: Drži. Sprožilci homeostatske lakote so: upad krvne koncentracije glukoze, grelin, imenovan tudi hormon lakote, ki se sprošča iz posebnih celic v sluznici želodca, ter upad koncentracije leptina – hormona sitosti, ki se sprošča iz maščobnih celic in prispeva k dologoročni uravnavi hranjenja. Možganska regija, pomembna za uravnavanje homeostatske lakote, je hipotalamus in dve vrsti tamkajšnjih živčnih celic. Grelin se, na primer, veže na eno vrsto nevronov, kar vodi v vedenjske vzorce, povezane z iskanjem in uživanjem hrane. Razteg stene polnega želodca, upad izločanja grelina, porast krvne glukoze in sproščanje GLP-1 (ali njegov analog, semaglutid) pa zavirajo vzdraženje teh nevronov ter posredno ali neposredno prispevajo k vzdraženju drugih, kar prekine iskanje hrane in prehranjevanje.

MB: Zanimivo je, da je grelin povezan tudi z aktivacijo in utrjevanjem spominov na dražljaje, ki lahko posameznika spomnijo na lakoto in spodbudijo k prehranjevanju usmerjeno vedenje. Zanimivo je tudi, da se grelin in leptin odzivata na spremembe v naših vzorcih spanja in takrat, ko spimo premalo, kratkoročno hitreje pride do porasta grelina (kar nas spodbudi k prehranjevanju), na daljši rok pa se izločanje leptina zmanjša. Oboje prispeva k trajno povečanemu tveganju za vnos kalorij. To izpostavljam zgolj zato, ker se na našem spletišču v ločenih rubrikah posvečamo zdravi prehrani, ustreznemu spanju in ostalim vidikom zdravega življenjskega sloga, vsi ti procesi pa so med seboj pravzaprav tesno povezani, zato je se je dobro zavedati, kako lahko vplivajo en na drugega .

To dogajanje v hipotalamusu je povezano tudi z izločanjem različnih hormonov iz hipofize in drugih endokrinih celic, ki uravnavajo presnovne procese ter s tem porabo uskladiščenih zalog energije ali njihovo kopičenje. Ker smo se, evolucijsko gledano, razvili v razmerah, ko smo se bistveno pogosteje soočali s pomanjkanjem hrane kot z izobiljem, ni presenetljivo, da je delovanje našega telesa usmerjeno predvsem v kopičenje zalog in čim bolj gospodarno rabo energije. V današnjem času je, predvsem v bogatejših delih sveta, energijsko zelo bogata hrana vselej na dosegu roke, zato nam predhodnje evolucijske pridobitve velikokrat bolj škodijo kot koristijo.

Govorili sva o uravnavanju homeostatske lakote in t.i. hedonične lakote ali apetita. Razlika med njima je pomembna, ker ko se nasitim solate in polnozrnatega krekerja, da ne spravim niti dodatnega grižljaja v usta … ob pogledu na košček temne čokolade začutim nenadno sposobnost, da se spopadem z njo. Kako je z uravnavanjem apetita?

LB: Grelin je sprožilec tudi pri hedonični lakoti, saj se vpleta v delovanje t.i. možganskega sistema za nagrajevanje, ki prispeva k ugodju ob hranjenju. Aktivnost tega sistema je lahko posledica prijetne kombinacije okusov, zlasti sladkega, slanega in mastnega, kar je značilnost številnih sodobnih vnaprej pripravljenih obrokov in močno predelanih živil, povezana pa je tudi s čustvenim stanjem in navadami. Nekateri raziskovalni izsledki kažejo, da je aktivacija skupine nevronov v arkuatnem jedru hipotalamusa, udeležene pri občutku sitosti – in torej pri prekinitvi homeostatske lakote – pri miših povezana tudi z apetitom za sladko in lahko prispeva k prenajedanju. Če to velja za ljudi, morda lahko pojasni, zakaj se po še tako obilnem obroku skoraj vedno najde prostor za posladek.

MB:  In kaj ima z vsem naštetim semaglutid? Raziskovalni izsledki kažejo, da je povezan tudi z upadom hedonične lakote, iz česar sklepamo, da deluje v možganskem sistemu za nagrajevanje. To podpirajo tudi izsledki niza manjših raziskav, ki kažejo na uporabnost semaglutida pri spopadanju z odvisnostjo, denimo od alkohola in cigaret.

LB: Torej … sladkorna bolezen, debelost, odvisnost, še kaj? Pravzaprav – da! Izsledki kažejo, da lahko uporaba tirzepatida – učinkovine, ki je podobna semaglutidu in poleg vezave na receptorje GLP-1 deluje tudi prek receptorjev za gastrointestinalni peptid, s podobnimi učinki na telesno sestavo –  prispeva k boljšim izidom zdravljenja nekaterih oblik srčnega popuščanja.  Obširna raziskava v ZDA je na osnovi podatkov iz zdravstvene baze vojnih veteranov (ene redkih skupin, ki je tam deležna subvencionirane zdravstvene oskrbe in zato tudi sistematičnega zbiranja z njo povezanih podatkov) preverjala vpliv semaglutida in drugih sorodnih učinkovin na tveganje za 175 različnih zdravstvenih izidov. Pri tem so več kot 215.000 preiskovancev s sladkorno boleznijo tipa 2 (SBT2), ki so med letoma 2017 in 2023 prejemali agoniste receptorjev GLP-1, primerjali s skoraj dvema milijonoma preiskovancev, ki so v istem časovnem obdobju zaradi SBT2 primerjali druga zdravila.  Kot pozitivno kontrolo – prvi izkaz verodostojnosti opravljenih analiz – so uporabili izgubo telesne mase, ki je značilno povezana z agonisti receptorjev GLP-1 (ne pa tudi z ostalimi zdravili za SBT2), kot negativno kontrolo – drugi izkaz verodostojnosti analiz – pa poškodbe zaradi prometnih nesreč, ki nimajo nikakršne povezave s katero koli izmed naštetih učinkovin. Ugotovili so, da so bili agonisti receptorjev GLP-1 povezani s statistično značilno nižjim tveganjem za množico zdravstvenih zapletov in stanj, vključno z ledvično odpovedjo, možgansko kapjo, shizofrenijo, pljučno embolijo, odvisnostjo od opioidnih protibolečinskih zdravil, alkohola in konoplje, samomorilnostjo in drugimi. Po drugi strani je bilo tveganje statistično značilno višje za slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu in glavi, zatekanje želodčne kisline v požiralnik, mišično-skeletne težave ter ledvične kamne. Čeprav drži, da so vzorec sestavljali preiskovanci s SBT2, kar omejuje posplošljivost izsledkov (in predstavlja omejitev številnih drugih raziskav, ki so v zadnjem času na podobnih vzorcih preučevale vplive semaglutida na telesno sestavo), so rezultati vseeno spodbudni. Čeprav se zdi, da semaglutid lahko prispeva k višjemu tveganju za nekaj neprijetnih zdravstvenih zapletov, izsledki kažejo, da obenem lahko botruje nižjemu tveganju za številne precej nevarnejše zaplete.

MB: Nekatere raziskave (predvsem na živalskih modelih) kažejo, da bi agonisti receptorjev GLP-1 lahko izboljšali zdravljenje nevrodegenerativnih bolezni možganov, vključno s Parkinsonovo in Alzheimerjevo boleznijo. Zakaj, še ni jasno – verjetno pa je vsaj del razlage povezan z različnimi mehanizmi zaviranja vnetja v osrednjem živčevju, ki pomembno prispeva k nevrodegeneraciji, in ugodnih presnovnih učinkov v astrocitih, ki nevronom nudijo oporo, uravnavajo njihovo mikrookolje in jim omogočajo normalno delovanje.

LB:  Sliši se zelo obetavno in skoraj prelepo, da bi bilo res. Bi lahko rekli: Konec dober, vse dobro?

MB: Ne – ker ni konec, saj smo šele na začetku. Čeprav se je semaglutid izkazal kot klinično učinkovit farmakološki pristop za hujšanje, ki po mnenju nekaterih strokovnjakov presega učinkovitost sprememb življenjskega sloga, in kljub dejstvu, da ga bomo morda kmalu lahko začeli uporabljati tudi za zdravljenje številnih drugih bolezni, je vseeno potrebno izpostaviti nekaj pomislekov.

Prvi je, da ima – kot vsako drugo zdravilo – tudi semaglutid stranske oziroma neželene učinke. Mednje kratkoročno sodijo predvsem tisti, ki izhajajo iz njegovih učinkov na prebavila in sva jih že omenili, vključno s slabostjo, bruhanjem in prebavnimi motnjami. Morebitnih dolgoročnih stranskih učinkov pa – glede na to, da se ta in podobne učinkovine kot sredstva za hujšanje šele uveljavljajo v klinični praksi in to v večjih odmerkih, kot se sicer uporabljajo za zdravljenje SBT2 – še ne poznamo in jih bomo spoznavali v prihodnjih letih in desetletjih. Zdi se, da je posebna previdnost na mestu pri otrocih in mladostnikih, kjer so tveganja za neželene učinke na rast in razvoj lahko še toliko večja in s seboj nosijo dolgoročne posledice.

LB: Sploh, če so podvrženi pritiskom za uporabo semaglutida in sorodnih učinkovin v povezavi z družbenimi omrežji in vrstniškimi pritiski, ki vitkost cenijo bolj kot druge lastnosti.

MB: Od tod vinjeta z začetka najinega pogovora o vitkem mladem dekletu, ki je želelo semaglutid dobiti v lekarni. Najverjetneje ga ni iskala za svojo babico s sladkorno boleznijo tipa 2, ampak zato, ker mnogi vplivneži v okviru družbenih omrežij in medijev izpostavljajo velike uspehe pri obvladovanju debelosti na račun uporabe Ozempica. Ta, kot smo rekli, ni namenjen temu, zato je uporaba tega zdravila, ki je primarno namenjeno sladkornim bolnikom z ustreznimi značilnostmi za njegovo uporabo, dejansko zgrešena.

LB: Pomembno je tudi, da izguba telesne mase zaradi semaglutida in sorodnih učnikovin ne pomeni zgolj izgube maščevja, temveč tudi izgubo mišičja. Te učinkovine trenutno niso predvidene za doživljenjsko uporabo in če njihove uporabe ne spremljajo prilagoditve življenjskega sloga (npr. pogostejša telesna dejavnost in spremembe neustreznih prehranskih vzorcev), se bolnikom po prenehanju lahko izgubljena telesna masa povrne, mišičja pa imajo še manj kot prej. To stanje imenujemo sarkopenična debelost – izraz sarkopenija izhaja iz grščine in se nanaša na izgubo mišične mase – in ga povezujemo z večjim tveganjem za z debelostjo povezane zdravstvene zaplete ter slabšimi izidi zdravljenja. Razvoj zdravil sicer poteka v smeri kombinacije agonistov receptorjev GLP-1 z učinkovinami, ki naj bi preprečevale upad mišične mase, vendar bo tudi v najboljšem primeru minilo še nekaj let, preden bodo tovrstna zdravila odobrena za klinično uporabo.  

MB: Tretji pomislek izhaja iz opažanj porasta prodaje (pogosto cenejših) nereguliranih kombinacij učinkovin v ZDA, ki niso prestale kliničnih preizkušanj in – v nasprotju z navedbami proizvajalcev oziroma prodajalcev –  niso odobrene s strani tamkajšnje Uprave za varno hrano in zdravila. Ker njihova sestava, podobno kot pri prehranskih dopolnilih, ni podvržena nadzoru, je lahko vsebnost učinkovin precej drugačna od navedene, obenem pa so lahko prisotne tudi neželene primesi.

LB: Nekritična raba semaglutida in sorodnih učinkovin s strani posameznikov, ki nimajo zdravstvenih težav, temveč zgolj estetske pomisleke, je v preteklosti že privedla do njihovega pomanjkanja in nedostopnosti za bolnike, ki jih dejansko potrebujejo.

MB: Tudi pri nas.

LB: Po drugi strani pa se nekateri  – včasih tudi po posvetu z zdravnikom – odločajo za “mikrodoziranje”, oziroma uporabo manjših odmerkov od tistih, v kliničnih smernicah. Vzgibi med drugim lahko vključujejo varčevanje (v primeru plačljivih učinkovin), željo po zmanjševanju neželenih učinkov in vdrževanje že izgubljene telesne mase. Ker gre za odmerke, ki niso bili podvrženi standardom kliničnih preizkušanj, obstaja pomanjkanje podatkov, ki bi lahko tovrstno rabo utemeljli ali predvideli njene posledice.

MB: Dobro, bodi dovolj. Bili sva kar dolgi, zato je na tem mestu čisto pravi trenutek, da dava poslušalcem nekaj za spomin.

Nekaj za spomin

LB: Ponovno lahko izpostaviva, da bomo zelo veseli vaše družbe na različnih prireditvah v okviru prihajajočega Tedna možganov. Program bo pester in splača se, da pridete zraven! Upava pa tudi, da se vidimo na obeležitvi Slovenskega dneva možganov in turnirju družabne igre Živčkanje!

MB: Lana in jaz bova med igralci, vsaka v svoji ekipi, in se bova borili ena proti drugi. Naj zmaga tisti, ki ve več o možganih in spravi drugega prej ob živce!

LB: Najlepša hvala da ste bili z nami in …

MB: Vse dobro!

LB: Se vidimo!

 

Podkast Več glav več ve je del SiNAPSINEGA projekta Zdrav duh v zdravi glavi, ki ga kot program krepitve in varovanja zdravja sofinancira Ministrstvo za zdravje, v okviru projekta promocije znanosti “Možgani so zakon!” pa ga do izteka leta 2024 podpira tudi Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Če nas želite podpreti tudi vi, lahko na zdravaglava.si/donacije najdete informacije o možnosti neposrednega nakazila ali odmeri dohodnine. Hvala!