[Transkript]

MB: Tokratni podkast Več glav več ve posvečamo razgibavanju možganov in umovadbi. Ker je tema široka in ker želimo z vami deliti tudi prvi pogovor z gostom, bo umovadbeni podkast objavljen v dveh delih. Danes, ob koncu aprila, predstavljamo posnetek pogovora s človekom s črkami, ustvarjalcem in jezikovnim gurmanom, Boštjanom Gorencem – Pižamo, ki je z menoj spregovoril o svojem ustvarjalnem delu, jezikih in humorju, o trenutnih projektih, ki ga angažirajo, in nam priporočil nekaj zanimivih knjig v branje. Čez nekaj dni pa bo sledila še epizoda, posvečena znanstvenim spoznanjem o umovadbi oziroma kognitivnem treningu in učinkih, ki jih imata učenje in urjenje veščin na odpornost možganov na starostno ali bolezensko usihanje. Predstavili bomo pojem “kognitivna rezerva” in nekaj zanimivih novic iz možganoslovja. Vabimo vas torej, da nam prisluhnete kar dvakrat v nekaj dneh!
Najprej pa je tu klepet z gostom …

[glasba]

MB: Naš današnji gost je pisatelj, prevajalec, komik, igralec, improligaš, reper Boštjan Gorenc, znan tudi kot Pižama. Boštjan, dobrodošli v podkastu Več glav več ve!

BGP: Lep pozdrav vsem poslušalkam in poslušalcem! Zanimivo naključje: s kolegi imamo podkast Če veš, kaj mislim, ki je konkretna parodija podkastov, ki “rešujejo težave” s puhlicami in zelo mejnimi teorijami. Smo pravzaprav kot Teta – ali več tet – Justi in izhajamo iz podkasta Glave, ki sva ga prej ustvarjala z Anžetom Tomičem, zato smo temu podkastu dodali podnaslov Več glav manj ve. Z gostovanjem pri vas sem torej zaobjel cel spekter.

MB: Zanimiv kontrapunkt. Bi rekli, da sem izpustila katero od pomembnih dejavnosti, ki vas označujejo?

BGP: Kaj pa vem. Sam se tako ali tako najraje označujem kot “človek s črkami”, saj je vse, česar se lotim, na takšen ali drugačen način povezano z jezikom – od ustvarjanja novih stvari do prevajanja iz enega jezika v drugega, povsod so besede, ki jim ne morem ubežati, kar veliko pove o moji kondiciji.

MB: Tole je četrta epizoda našega podkasta – smo sicer še čisto na začetku, a vendarle v prejšnjih treh nismo imeli zunanjih gostov, zato ste vi tudi naš prvi pravi gost! Tako je tudi prav, saj ste bili z nami že ob samem začetku projekta Zdrav duh v zdravi glavi. Ko smo pred šestimi leti oblikovali spletišče zdravaglava.si, sta skupaj s profesorjem Kuzmanom, matematikom in komikom, posnela pet duhovitih nasvetov za zdravo glavo, ki smo jih vključili v spletišče. Najbolj zagreti obiskovalci lahko najdejo vaše posnetke na naslovnici in vseh podstraneh o skrbi za možgane – toplo vabim, da jih poiščejo, saj smo jih tako uspešno skrili. Če jih najdejo, bodo nagrajeni s smehom in uporabnimi nasveti. Današnja epizoda je posvečena umovadbi in ker ste, kot ste rekli, človek s črkami, smo vas povabili na pogovor o tem, kako “orodjarno” – torej prožen um in bogato domišljijo – ohranjate v dobri kondiciji z vsem, kar počnete.

BGP: Ja, to … pravzaprav brskanje po besedah, stalno raziskovanje jezika in lov za besedami s pomeni, ki jih še ne poznam … Ravno včeraj, ko sem brskal po Franu za besedami, ki se končajo na C, ker sem potreboval nekaj za Logopedske lahkonočnice, pravljice, ki jih trenutno pišem, sem ugotovil, da je škrlec – priimek mojega prijatelja in soigralca Nika – starinski izraz za škrjanca. Če boste kdaj gostili Nika, ga torej lahko predstavite kot Nika Škrjanca.

MB: Zanimivo! Zdi se mi, da kadar berem vaša besedila ali vas poslušam, dejansko zvenite kot nekdo, ki uživa v igri besed.

BGP: Vsekakor! Če pustimo ob strani to, da v umetnosti ne nastaja nič novega in vse pravzaprav le recikliramo, se mi zdi, da ima jezik ogromno polj, po katerih se lahko sprehajamo in igramo, da lahko vselej odkriješ nekaj novega. Jasno, seveda stojiš – če uporabim kliše – na ramenih velikanov in torej veš, kaj vse je bilo že ustvarjeno, ter tudi s pomočjo tega gradiš nekaj novega, oziroma tisto od prej sprevračaš. Ravno iskanje novih pomenov v besedi, velikokrat slišani frazi, ali zgodbi iz otroštva in, morda predvsem s humorjem, iskanje nasprotnega pomena, ali pa vključevanje logike na nepričakovane načine … Na primer, ko sem v sLOLvenskih klasikih delal na Zvezdici zaspanki, sem se vprašal, kaj se zgodi, če se zvezda res tako zelo približa Zemlji, in odgovor je seveda popolna katastrofa, saj fizikalno gledano drugega ne more biti. Za pravljico torej bolj slabo, logika pa se smeji na vrhu hriba in si misli, ha, ha, kako sem vas ugnala v kozji rog. Stalno iskanje in igranje z jezikom je super. Na dogodku pred časom [pogovoru o skrbi za zdravje možganov v organizaciji TriglavLab-a ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, 10. oktobra 2024, op. a.] smo omenjali, da z umovadbo ohranjamo prožnost možganov tudi med staranjem in jaz sem, konec koncev, počasi že starejši občan.

MB: Previdno, Boštjan, tu vas zagotovo prekašam.

BGP: Pravim le zase! A umovadba, tudi kot učenje novih jezikov, je vedno dobrodošla. Sam sem se lani s pomočjo Duolinga spravil k učenju italijanščine in zdaj, po skoraj letu učenja, že znam v restavraciji povedati, da bi rad kavo, pa tudi, koliko cimrov je šlo včeraj plavat. Ne vem sicer, če in koliko je to uporabno … Zelo me zanimajo etimološke povezave – torej, kako so besede prehajale iz enega jezika v drugega, kako smo si jih sposojali, kako so se glasovno prilagajale in se ob tem spreminjale na nepričakovane načine. Privzem besede čaj, na primer, je bil odvisen od tega, ali je čaj prispel po morju ali po kopnem.

MB: V koliko jezikih ste doma?

BGP: Tako, da se res počutim doma, v slovenščini in v angleščini. Tu se pozna, da prevajam striktno iz angleščine v slovenščino in se mi ni treba preveč ubadati z razmišljanjem v nasprotni smeri. Nato so tu še nemščina in jeziki bivše države, ki jih do neke mere ločim, a ne povsem, zato sem več kot sposoben izvesti kak faux pas. Pogosto se šalim, da takrat, ko Slovenci pridemo v države bivše Jugoslavije, predvsem na hrvaško obalo, povemo na deset besed tri hrvaške, dve srbski in pet slovenskih z naglasom – in upamo, da dobimo tisto, kar želimo, ne pa česa diametralno nasprotnega. Čeprav so si ti jeziki zelo podobni, vsebujejo toliko “lažnih prijateljev”, da je prav v veselje.

MB: Se strinjam. Z zornega kota umovadbe, o kateri se pogovarjamo – kaj vam predstavlja večji izziv in morda tudi ponuja več zadoščenja, če je sploh mogoče izbrati “najljubšega izmed svojih otrok”: branje in prevajanje, ali lastno kreativno pisanje?

BGP: Uf … oboje je zelo luštno. Prevajanje predvsem zato, ker imam možnost dela z zelo bogatimi besedili in ne gre zgolj za prevajanje nekih navodil ali zakonov, kjer je treba biti izjemno strikten. Pri umetnostnih besedilih je potrebno ohraniti tudi perspektivo kulturnega polja – tako izvirnega teksta, kot tudi jezika, v katerega ga prevajaš. Pred petindvajsetimi leti, ko sem za otroke začel prevajati Kapitana Gatnika avtorja Dava Pilkeya, je takratni urednik Andrej Ilc dejal, da si želijo popolnega prenosa v naše jezikovno okolje, saj so knjige namenjene zgodnjim bralcem v starosti osmih ali devetih let, ki seveda še nimajo kulturnega predznanja, da bi lahko razbrali šale iz ameriškega popkulturnega prostora. Tako sem imel od samega začetka proste roke pri prestavljanju teh referenc v naše kulturno okolje – “Weird Al” Yankovic je postal Zmelkoow ali Slon in sadež, ker je to bolj ustrezalo kontekstu. Pri Pasjem možu se Pilkey, sploh v zadnjih knjigah, poslužuje znanih otroških pesmi in jih malce prebesedi tako, da so bodisi opis dejanj ali rahlo skatološka otroška zabava. Ko se pesem nanaša na drevo, ki gre na uničevalni pohod po mestu pod vodstvom paglavcev s telekinetičnimi močmi, in Pilkey pri tem uporabi prirejeno pesem o snežaku Frostyju (angl. Frosty the Snowman), ki je tukaj nimamo, se nanjo pač nisem mogel zanesti, zato sem malo tuhtal in nazadnje uporabil Hudo mravljico, ki je zaradi mravljičinih uničevalnih vzgibov odlična iztočnica. Kreativnosti je zelo veliko. Po svoje pa je fino tudi to, da je glavnina ustvarjalnosti pri prevajanju že opravljena, saj je izvirno besedilo že napisano. Ko sam ustvarjam, najsi gre za otroške knjige, slikanice, material za stand-up, ali gledališke predstave, je vselej najprej potrebno poiskati ideje, potem pa se odločiti za eno izmed njih. Dobiti idejo je ena najlažjih stvari, razdelava in realizacija pa sta trdo delo. Vseeno je občutek uspeha zelo nagrajujoč, tudi, če ne delaš povsem sam. Trenutno ustvarjamo scenarij za risanko po eni izmed mojih pravljic, kjer smo slednjo še razširili in imamo, kot pravijo angleži, Writers’ Room oziroma scenaristično skupino, kjer nas sočasno več tuhta, kaj bi se še dalo narediti. Zdi se mi, da so pri nas komedijanti, kljub nekaterim ustvarjalnim parom, kot sta Igor Bračič in Jure Karas, oziroma Slon in sadež, vseeno bolj videti kot osamelci ali samostojni ustvarjalci, v nasprotju z, na primer, britansko tradicijo humorja, kjer so ustvarjalni pari komikov skoraj pravilo. Monty Python so nastali, ko sta se združili skupini avtorjev z dveh univerz, ki sta že prej ustvarjali. Ali pa Stephen Fry in … joj … ne spomnim se imena … doktor House … Hugh Laurie! Najprej sem imel v mislih Hugha Granta, a sem vedel, da ne bo prav. Skratka, menim, da je – sploh pri tovrstnem kreativnem procesu – super imeti nekakšno zunanjo povratno informacijo, ki ti z odbijanjem idej lahko pomaga usmeriti miselni tok tja, kamor ga sam ne bi in tako prispeva k nadgradnji tega, kar ustvariš.

MB: Večkrat omenjate humor, komedijo in delo komikov, zato me zanima, ali se vam navdih zanj poraja zato, ker se vam življenje zdi smešno, ali ravno nasprotno in gre za nekakšno strategijo shajanja, da sami iščete humor in ga nato delite z drugimi?

BGP: Že kot otrok sem zelo rad bral humorne, celo na prvi pogled nonsensične, nesmiselne stvari. Ko sem postal tarča razrednih težakov, ki so dobili največ dretja za svoj denar, kadar so se spravili name, sem na določeni točki dojel, da me pustijo pri miru, če jih nasmejim. Deloma gre torej pri mojem humorju, ali pa vsaj njegovih začetkih, za obrambni mehanizem, danes pa … Hja … Če pogledam približno 15 let v preteklost, sem se veliko ukvarjal s satiro, danes pa za to niti nimam volje, saj satira izhaja iz predpostavke, da je njena tarča sposobna sramu in da s satiro lahko nekomu pokažeš, naj spremeni svoje vedenje. To v današnjem času žal odpade, resničnost pa je danes tudi tako bizarna, da satira zgolj nemočno caplja za dejanskimi dejanji politikov. In ja, humor lahko učinkuje tudi eskapistično – črni humor lahko pomaga v težkih situacijah. Na primer: med obleganjem Sarajeva med balkanskimi vojnami so si prebivalci, ujeti v obroču ostrostrelcev, pomagali s črnim humorjem. Včasih je to edini način, s katerim se prepričamo v nadaljevanje zgodbe – naši možgani so gmota, ki se jo na srečo da prinesti okoli in lahko vsaj za trenutek pozabimo na določene stvari, s čimer si življenje malce olajšamo.

MB: Se strinjam … to je pogosto tudi nekaj, s čimer se srečujemo v medicini – takrat, ko kot zdravnik ne bi ubral humorne poti, te bolnik lahko preseneti in ti pravzaprav olajša delo, če vidi nekaj humornega v situaciji, v kateri sta se znašla kot zaveznika. Pri tem obstajajo različne možnosti za uspeh, pa vendar. Ko sem razmišljala o tem, kako pišete, predvsem pri branju literature za otroke, nazadnje vaše knjižice Si že kdaj jezdil morskega konjička?, me je morski pes Fonzi, ki je pasme moker španjel, prav močno nasmejal. Tudi celotna zgodba me je ob tem, kako ste jo zastavili, navdala z občutkom, da vidim paralele med vašim pisanjem in tem, kako sem sama nekoč svojega otroka poskušala uspavati s pravljicami. Te so se rodile v tistem trenutku, brez pripomočkov in zgolj iz dejanske situacije, v kateri sva se znašli. Je to način, kako nastajajo vaše zgodbe, ki so zelo nenavadne in postavljene tudi v zanimiva okolja?

BGP: Ja, nekaj zgodb je bilo podobnih tistim, ki sem jih pripovedoval sinu, ko je bil še mlajši. Recimo slikanica Kaj se skriva očku v bradi?  je nastala kot igra, ki sva se jo igrala skupaj in ugibala, jaz pa sem si ob tem izmišljeval rime. Tudi zgodba Si že kdaj pokusil Luno?, ki je predhodnica knjige Si že kdaj jezdil morskega konjička?, se je začela kot dokaj nonsensična pravljica, nakar sem ugotovil, da gre lahko za hvalnico domišljiji, morda pa tudi dolgočasju. To se mi zdi ena izmed stvari, ki nam jih danes primanjkuje. Preplavljeni smo z dražljaji, ki se skorajda tepejo za vsak trenutek naše pozornosti, zato smo pozabili, kako je, če se dolgočasiš. Ravno skozi dolgčas se lahko zgodi največ ustvarjalnosti. V tej pravljici se otrok dolgočasi, nato pa vzame kartonasto škatlo, ki lahko postane karkoli – in odloči se, da je raketa, s katero gre na Luno. Bil je na Luni, ker jo je njegova domišljija tam izrisala. Nadaljevanje se dogaja pod vodo – in v njem tisti prej omenjeni morski pes izhaja iz moje predstave o tem, kako delujejo otroške asociacije, ki še niso tako strogo ukalupljene kot pri odraslih. Mi že vemo, kako naj bi razmišljali, v otroški domišljiji pa je veliko več preskakovanja. Če imamo mi pse, ki so udomačeni, zakaj ne bi enako veljalo tudi za morske pse? Kdo bi bil za lastnika takšnega psa lahko bolj primeren od hobotnice, ki s svojimi osmimi lovkami zlahka drži povodec? In ko smo že pri tem, prejšnji teden sem zasledil članek, da si hobotnice dejansko “udomačujejo” ribe, ki jih nato uporabljajo pri lovu, saj jim menda za več kot polovico zmanjšajo napor, ki ga morajo vložiti v lov. To me je presenetilo, saj sem nekaj podobnega na nek način v tej zgodbi že sam zapisal. Z Igorjem Šinkovcem, ilustratorjem teh dveh slikanic, sva se pogovarjala še o možnosti tretje, zato sem ga spraševal, kaj rad riše … Beseda je nanesla na dinozavre, jame in podobno, potem pa me je prešinilo, da so v obeh slikanicah le otroci tisti, ki jim bliska domišljija. Starši so zraven in veseli, da se otroci igrajo, a sami nikoli niso aktivno udeleženi. Rekel sem si, kaj pa, če bi se v tej tretji knjigi še starši vključili v igro?

MB: Čudovito!

BGP: … In da pokažemo, da se znamo poleg otrok zabavati tudi mi. Da si znamo med igro tudi mi slikati domišljijske svetove. Saj imamo telefone, računalnike, videoigre, ki fotorealistično izrišejo kateri koli fantazijski svet, igrače, ki posnemajo avtomobile in gospodinjske aparate in tako naprej, a v iskrenosti zabave nič ne prekaša domišljije, ki jo damo na pašo. Ne pravim, da nikoli ne igrajmo igric – pravim le, da obstaja čas za vse in da ne smemo pozabiti na tisto, kar lahko ustvarimo sami.

MB: Sijajno! Se veselimo te nove slikanice! Je poleg tega še kakšen projekt, ki vas trenutno najbolj angažira in vam lepša obzorja?

BGP: Hah, trenutno jih je kar nekaj! Ta hip žongliram tri, najbolj pa se mi mudi s Prešernom. Namreč, založba Škrateljc, s katero sodelujem že dlje časa, me je povabila, da bi – tako, kot sta Goran Vojnović in Tadej Golob priredila Bobre in Pod svobodnim soncem – se jaz lotil Prešernovega Krsta pri Savici, tega tretjega velikega slovenskega epa. Rekel bi, da se ga lotevam zelo drzno, videli pa bomo, kako bo to v nekaterih krogih sprejeto. Zdelo se mi je, da – če delam strip o tematiki – ni dovolj le prenos Prešernovega besedila, zato skušam pogledati pod besedilo, ugotoviti, s katerimi temami se je Prešeren ukvarjal, in jih obdelati s stripovsko govorico. Se pravi, s stvarmi, ki so lastne stripu kot načinu pripovedovanja zgodbe, tudi z nekaterimi klišeji, in to pregnesti na način, da se mešata Prešernov izvirnik in moja zgodba. Ko sem raziskoval, kaj vse se skriva za besedilom, se mi je zdelo zanimivo Prešernovo pismo nekemu prijatelju, enemu njegovih najbližjih zaupnikov. Prešeren mu je napisal, da gre pri Krstu za igro v slogu, ki izhaja iz njegove nepripravljenosti, da se poleg ustvarjanja muči še z odvetništvom. Želel je postati samostojni kulturni umetnik in upal je, da bi s Krstom morda lahko pridobil naklonjenost duhovščine in si tam našel mecena. Po eni strani me torej daje Prešeren, potem pa sta tu še Kika in Riki, dva lika, ki sta se mi izkristalizirala takrat, ko sem med koronavirusno epidemijo na spletu pripovedoval pravljice. Gre za knjigo v nastajanju, namenjeno otrokom nekje med osmim in desetim letom starosti, ki bo ilustirana in, če bo vse po sreči, tudi serija. Vsake toliko me zagrabi, potem pa me od nje odtegnejo druge stvari, vendar mi je zelo všeč, saj sem za razliko od Krsta pri Savici in tretje stvari, ki jo bom omenil kasneje – del po naročilu – pri tej knjigi povsem svoboden. Sam se lahko igram s slogom, vsebino in poskušam ustvariti nekaj res humorno odtrganega. Tretja stvar pa je gledališki tekst. Marko Bratuš iz Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici me je povabil, naj se lotim Kekca na način, ki je primeren za otroke med 12. in 14. letom starosti – in ga pri tem v svojem slogu priredim. Tako, kot je trenutno zastavljen (in tudi že napovedan v programu), v njem pridemo do situacije, v kateri Bedanec zaradi okoliščin, ki naj zaenkrat ostanejo skrivnost, prosi Kekca, da za en dan zamenjata vlogi. Gre torej za razmišljanje o tem, kako se Kekec, ki ga vsi dojemamo kot zelo pozitivnega, takrat, ko dobi neomejeno moč, preobrazi v bedanca, ki je še hujši od pravega Bedanca. Mislim, da gre za zelo aktualno temo – tudi mladi razmišljajo o tem, kdo vse je na pozicijah moči in kaj vse pri tem počnejo. Ko se sam znajdeš v takšni situaciji, lahko zase meniš, da si čisto dobra oseba, a neomejena moč in stvari, ki iz nje sledijo, ti pridejo v glavo. Trudil sem se vsem likom najti vzporednice s stvarmi, ki jih lahko danes spremljamo in s katerimi smo obkroženi v medijih, na internetu … Zgodba je tako ujeta med današnjim in takratnim časom. Glede na risanke, ki jih moj sin gleda danes, in tiste, ki jih je gledal nekoč, se mi zdi, da so mladi postali precej bolj medijsko pismeni v primerjavi z nami v njihovi starosti, saj imajo toliko različnih stvari na voljo. Znajo prepoznavati metatekstualnost, prebijanje četrte stene, povezave in preigravanje različnih žanrov in podobno. Veliko več je tudi kakovostnih vsebin, s katerimi si širijo obzorja dojemanja in smo lahko zato lahko tudi veliko bolj drzni, ko ustvarjamo. Od gledalcev Reformatorjev na odru, ki so bili sprva strip, sem dobil povratne informacije o tem, da jim je bilo všeč prav to, da se teme lotevamo s humorjem, vendar mladih gledalcev nikoli ne podcenjujemo. Smo torej na enakovredni ravni, vendar se je obenem treba zavedati, da potrebujejo veliko humorja in dražljajev, ker je svet danes pač takšen. Verjetno to velja za vse – pri klikanju vselej iščemo novo dozo dopamina. Na srečo so na drugi strani še vedno knjige, ki nas malo umirijo in nas naučijo, kako se osredotočiti na eno stvar.

MB: Absolutno veliki izzivi. Bi nam za naše lastno širjenje obzorij, pa tudi za poslušalce, iz nabora knjig, ki jih trenutno berete, spoznavate in ki vas angažirajo, ali pa iz preteklih izkušenj, lahko priporočili nekaj virov?

BGP: Z največjim veseljem! Vem, da sva se pogovarjala o treh, a uspelo mi jih je sklestiti na štiri. Najprej eno super mladinsko delo, ki je dobro tudi za odrasle: Volk Saše Stanišića, ki je pri nas izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Urške P. Černe. Saša Stanišić je nemški avtor balkanskih, če se ne motim, bošnjaških korenin, ki živi in ustvarja v Nemčiji in je prejemnik nagrad za romane, ki jih je pisal za odrasle. Roman Volk se mi zdi zelo pomemben, ker se ukvarja z medvrstniškim nasiljem, a na način, ki ne izpostavlja le žrtve in težakov, temveč tudi vse ostale – torej, kako lahko posameznik kot zunanji opazovalec s svojimi dejanji vpliva na potek dogodkov in kako se med seboj prepletajo različne oblike nadlegovanja. Jezik je zelo živ in knjiga je odlično napisana. Druga, Slučaj vlastite pogibelji, se nanaša na urjenje možganov z učenjem tujih jezikov: Kristijan Novak, hrvaški romanopisec in eden mojih najljubših avtorjev zadnjega desetletja, je napisal knjigi Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši, ki sta pri nas izšli v genialnem prevodu Đurđe Strsoglavec. Avtor piše v kajkovskem narečju Međimurja, zato je tudi v prevodih veliko prekmurščine. Lani sem bil na knjižnem sejmu, kjer je bil gost, in med poslušanjem pogovora sem se spraševal, ali bom sploh lahko počakal na izid prevoda. Nato sem jo zadnjič našel razstavljeno v moji “bazni” domžalski knjižnici in sem si jo izposodil misleč, pa da vidimo – in dejansko mi jo je uspelo prebrati. Veselim se prevoda, da bom ulovil še tiste nianse, ki sem jih pri branju izvirnika zgrešil, a vseeno: odlično delo, ki se ukvarja z družbo in odnosi, s korupcijo, podleganjem sistemu in željami po ohranjanju moralne integritete. Tretja, če se vrneva na možgane, je Sistem, tako veličasten, da zaslepi od švedske pisateljice Amande Svensson, ki je bila pred časom tudi v Sloveniji. Roman je izšel pri založbi Pivec v prevodu Ive Klemenčič in je družinska saga o trojčkih, bratu in dveh sestrah. Brat dela v nekem nevroznanstvenem inštitutu v Londonu in skrbi za neko opico z zelo strogimi moralnimi načeli, ki te bo ignorirala, če vidi, da je kaj narobe. Tam spozna žensko, scenografko, ki išče zdravljenje, saj se ji je, odkar vse vidi le v dveh in ne več treh dimenzijah, porušil svet. Njuni zgodbi in še zgodbi njegovih dveh sester se prepletajo … Vse, kar sem do sedaj naštel, so debeli romani – jaz jim pravim “za na plažo”, ker jih lahko zares predelaš šele s spočito glavo. Prej sem že omenjal Nika Škrjanca oziroma Nika Škrleca, ki je pred kratkim pri založbi Miš izdal knjigo Pozabi vse, kar veš o spominu. Za Nika sem prvič slišal, ko sva bila oba na avdiciji za voditelja Malih sivih celic, ki se je nato obrnila njemu v prid. Potem sva se srečevala na predstavah, na primer Reformatorji na odru, in njegova vedoželjnost me vselej fascinira, saj je res neutruden. Ves čas ga zanimajo nove stvari, kako deluje spomin, kako delujejo možgani. Njegova predstava Zdrava pamet s spremljajočo razstavo je bila izvrstna in odlično je, kako zna mladim približati in jih navdihniti za znanstveno udejstvovanje, iskrivost in raziskovanje. V našem medijskem in internetnem prostoru je zame ena najpomembnejših oseb, na katero lahko mlade usmeriš brez kakršnih koli zadržkov. Knjiga je super in govori o raznih tehnikah pomnjenja – recimo o palači spomina, o kateri mi pogosto pripoveduje in za katero mislim, da je ne bi zmogel, saj si sam stvari nikoli ne zapomnim na vizualen način. Moja palača spomina bi bila bolj shramba s pregorelo žarnico.

MB: Kot odliko ste omenili vedoželjnost in ker smo tu ves čas v nekakšnem teatru nevroznanstvenega raziskovanja in naslavljanja možganov, me zanima naslednje: kaj bi vas o možganih najbolj zanimalo bolje razumeti, ali pa sploh izvedeti, česar še ne veste?

BGP: Uh … če bi lahko izbral dve stvari, bi bila prva to, kako z masažo glave doseči boljši spomin – recimo, da se tapkaš tu in se ob tem sinapse sprožijo tam, zaradi česar se na izpitu spomniš, kaj si bral pred tremi dnevi. Morda z akupunkturo, čeprav bi to najbrž že preveč bolelo. Drugo pa je tisto, kar nevroznanost že dolgo zanima – kako je jezik prišel v zavest. Ali smo imeli zavest že pred jezikom in kako nam je jezik pomagal pri abstraktnem zavedanju sveta, pa tudi prepoznavanje jezika. Noro se mi zdi, če pomislim, da s tekočim znanjem jezika iz serije zvokov lahko razbereš pomen, če jezika ne znaš, pa je vse skupaj žuborenje, ki ga ne moreš dognati. Zanima me, kako s pravzaprav dokaj omejenim aparatom – relativno majhnim naborom samoglasnikov in malo, čeravno ne bistveno večjim številom soglasnikov – lahko predajamo znanje, občutja in predvsem podžigamo našo ustvarjalnost. Vedno znova pridem do tega, kaj jezik je in kaj vse lahko z njim počnemo, čeprav gre v osnovi zgolj za grčanje, ki ga spravimo iz svojih glasilk.

MB: To je vsekakor eno izmed velikih vprašanj – takšno, ki se nanaša na ključne teme in na katerega bi si mnogi želeli dobiti odgovor, a je malo verjetno, da bo znanost pravzaprav kadar koli lahko ponudila odgovor na natanko to vprašanje – torej, kako se je zgodilo, da je skozi evolucijo prišlo do razvoja teh pojavov, kaj je kura in kaj jajce ter kakšen je bil medsebojni vpliv posameznih dogodkov skozi zgodovino … Na to znanost s pristopi, ki so ji lastni, zelo verjetno nikoli ne bo mogla dokončno odgovoriti, vseeno pa lahko stori marsikaj. Verjetnost, da bomo lahko odgovorili na tisto prvo temo, je precej večja – torej, kako lahko z neinvazivnimi metodami spodbudimo sinapse, da bolje utrjujejo svoje delovanje in olajšujejo priklic spominov. Mislim, da z nekaterimi metodami, kot je transkranialna magnetna stimulacija – kar se sicer sliši zelo učeno, pomeni pa draženje nevronov v možganski skorji skozi lobanjo z magnetnimi polji, kar ne boli – prihajamo relativno blizu “kravžljanju” živčnih povezav in olajšanemu priklicu spominov. Boštjan, tole druženje z vami je bilo zelo prijetno in vprašanj, ki bi vam jih lahko zastavili, je seveda še bistveno več, a upam, da z novimi nalogami, ki se jih lotevate ali jih zaključujete, vznikne še kakšna priložnost za pogovor. Če vmes najdemo kakšen odgovor na vprašanja o možganih, ki vas zanimajo, vam bomo tudi poročali.

BGP: Super! Z največjim veseljem pridem ponovno, če se ponudi priložnost in hvala za tale res, res zelo iskriv pogovor. Lep pozdrav vsem poslušalkam in poslušalcem tega podkasta in vabljeni tudi k poslušanju podkasta Če veš, kaj mislim: več glav manj ve.

Podkast Več glav več ve je del SiNAPSINEGA projekta Zdrav duh v zdravi glavi, ki ga kot program krepitve in varovanja zdravja sofinancira Ministrstvo za zdravje, v okviru projekta promocije znanosti “Možgani so zakon!” pa ga do izteka leta 2024 podpira tudi Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Če nas želite podpreti tudi vi, lahko na zdravaglava.si/donacije najdete informacije o možnosti neposrednega nakazila ali odmeri dohodnine. Hvala!