Izhodišča in namen raziskave

Rastoč nabor raziskovalnih izsledkov kaže, da je dolgoletno izvajanje kontaktnih športov, kot so borilne veščine, ameriški nogomet in hokej na ledu, zlasti na profesionalni ravni, povezano z višjim tveganjem za nevrodegenerativne bolezni možganov, kot sta kronična travmatska encefalopatija in amiotrofična lateralna skleroza. Tveganje za te bolezni je, domnevno zaradi ponavljajočih se udarcev v glavo ob tovrstnih podajah žoge (v času katerih lahko pospeški glave zaradi velike hitrosti žoge dosežejo med 30 in 70 G ali gravitacijskih pospeškov na Zemlji), dolgoročno višje tudi pri igralcih nogometa. Ker o akutnih posledicah podaj z glavo še ne vemo veliko, so avtorji povzete raziskave preverjali obstoj in naravo morebitne povezanosti med njihovim številom in jakostjo ter spremembo izmerjenih vrednosti bioloških kazalnikov okvare živčevja v plazmi nogometašev.

Metodološke značilnosti

Šlo je za prospektivno kohortno raziskavo, v katero sta bila vključena 302 amaterska nogometaša višje ravni Kraljeve nizozemske nogometne zveze, starejša od 18 let in brez anamneze nevroloških motenj, ki sta med avgustom in decembrom 2024 igrala v vsaj eni organizirani tekmi. Raziskovalci so število in jakost podaj z glavo za vsakega igralca ovrednotili s pomočjo posnetkov tekem ter z uporabo naprav za merjenje pretečene razdalje, hitrosti, pospeškov in srčne frekvence igralcev zabeležili intenzivnost telesnega napora. Spremembe bioloških kazalcev okvare živčevja so določili na podlagi krvnih vzorcev, ki so jih igralcem odvzeli pred tekmo ter takoj ( < 1 uro) in 24-48 ur po njej. Zajeti biološki kazalniki, ki so bili v raziskavah povezani z različnimi okvarami živčevja, so bili naslednji: beljakovina tau, fosforilirana na 217. aminokislini (p-tau217), beljakovina tau možganskega izvora (BD-tau), lahka veriga nevrofilamenta (NfL), beljakovinski vezalec kalcija S100B (S100B) in nevronsko-specifična enolaza (NSE). S statistično analizo so preverjali povezanost med številom in jakostjo podaj z glavo ter izmerjenimi vrednostmi bioloških kazalnikov v plazmi nogometašev, pri tem pa upoštevali tudi izmerjeno intenzivnost telesnega napora (znano je namreč, da telesni napor lahko poveča prepustnost krvno-možganske pregrade ter tako prispeva k višjim plazemskim koncentracijam nekaterih molekul možganskega izvora).

Rezultati

Povprečna starost vključenih nogometašev je znašala 24,6 leta, 216 (72 %) pa je bilo med raziskavo izpostavljenih vsaj eni podaji z glavo. Povprečno število teh podaj je znašalo 2 podaji na igralca na igro, 48 % izpostavljenih nogometašev pa je izvajalo tudi visoko intenzivne podaje z glavo, kjer je prepotovana razdalja žoge presegala 20 m. Med njimi je takšno podajo enkrat izvedlo 26 % igralcev, 22 % pa večkrat.

Vrednosti plazemskih bioloških kazalnikov se med igralci pred začetkom tekme niso statistično značilno razlikovale. Igralci, ki so med tekmo izvajali podaje z glavo, so imeli neposredno po zaključku tekme v plazmi statistično značilno višje vrednosti S100B glede na igralce, ki teh podaj niso izvajali. Tudi večkratne in visoko intenzivne podaje z glavo so bile sorazmerno povezane s statistično značilno višjimi vrednostmi S100B in p-tau217 v primerjavi z njunimi vrednostmi pri igralcih, ki teh podaj niso izvajali. Vrednosti obeh kazalcev so se normalizirale v 24 do 48 urah po zaključku tekme. Ostali kazalci niso bili statistično značilno povezani s podajami z glavo.

Zaključki

Avtorji na podlagi rezultatov sklepajo, da je pogostejša izpostavljenost podajam z glavo (zlasti visoko intenzivnim) statistično značilno povezana z akutnim porastom plazemskih kazalnikov okvare živčevja. Čeprav so se vrednosti teh kazalnikov kmalu vrnile na izhodiščno raven, je dolgoročna izpostavljenost podajam z glavo najverjetneje pomemben del razlage za povišano tveganje pojava nevrodegenerativnih bolezni možganov pri igralcih nogometa.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.