Izhodišča in namen raziskave

Pri poklicnih igralcih ameriškega nogometa se zaradi ponavljajočih se udarcev v glavo zelo pogosto razvije kronična travmatska encefalopatija (CTE), ki se lahko kaže kot kognitivni upad, depresija, napadalnost in samomorilnost. Simptomi se lahko pojavijo tudi več let po zaključku kariere. Ozaveščanje o obsežnih dolgotrajnih posledicah tega športa povzroča zaskrbljenost med bivšimi igralci, zdravniki in širšo javnostjo. Boljše razumevanje bolezni bi lahko vodilo v spremembo pravil in razvoj učinkovitejše zaščitne opreme, do česar je delno tudi že prišlo. Trenutno je postavitev diagnoze CTE mogoča le po smrti, saj diagnostičnih kriterijev pri živih posameznikih še ni.  Namen raziskave je bil preveriti, ali upad prekrvavitve v določenih možganskih predelih omogoča ločevanje med poklicnimi igralci ameriškega nogometa in zdravimi posamezniki.

Metodološke značilnosti

V retrospektivno longitudinalno raziskavo, ki poteka od leta 2009, so raziskovalci kot eksperimentalno skupino vključili kohorto 161 aktivnih in bivših poklicnih igralcev ameriškega nogometa, ki so vsaj eno leto nastopali v  profesionalni ligi ameriškega nogometa v ZDA (angl. National Football League, NFL). Izključitveni kriterij je zajemal jemanje psihoaktivnih učinkovin v obdobju pred slikanjem, vključujoč zdravila, ki bi lahko vplivala na izvid preiskave. Kontrolno skupino je predstavljalo 124 zdravih preiskovancev. Vsi preiskovanci so ob začetku sodelovanja v raziskavi opravili pregled pri psihiatru, izpolnili ustrezne, strokovno priznane vprašalnike za oceno telesnega in duševnega zdravja ter podali informacijo o osebni zgodovini možganskih pretresov, ki so jih raziskovalci v skladu s kriteriji ameriškega Centra za obvladovanje in preprečevanje bolezni opredelili kot »začasno spremembo stanja zavesti zaradi poškodbe glave, z ali brez izgube zavesti«. Temu sta sledili ocena prekrvavitve možganov z uporabo enofotonske izsevne računalniške tomografije (angl. Single photon emission computed tomography, SPECT) ter statistična analiza, v kateri so raziskovalci primerjali izvide prekrvavitve različnih možganskih predelov med eno in drugo skupino glede na standardni nevroanatomski model, pri čemer so upoštevali tudi starost in spol preiskovancev.

Rezultati in zaključki

Posamezniki v eksperimentalni skupini so bili za razliko od kontrolne skupine ob izhodiščnih meritvah v 92 % primerov splošno kognitivno oškodovani, saj so v 86 % trpeli za zmanjšano hitrostjo procesiranja informacij, v 83 % za motnjami spomina in pozornosti ter v 85 % zaradi motenj izvršilnih funkcij. Pri njih je bila s SPECT-om izmerjena slabša prekrvavitev skupno 36 možganskih regij, vključno s hipokampusom, insulo in delom čelne skorje. Slabša prekrvavitev hipokampusa je glede na izsledke predhodnih raziskav povezana z motnjami spomina in povečanim tveganjem za razvoj demence. Slabša prekrvavitev insule je povezana depresijo, slabša prekrvavitev čelne skorje pa z osebnostnimi spremembami, tudi z napadalnostjo. Raziskovalci kot dodaten argument v prid uporabnosti SPECT-a za ločevanje bolnikov s CTE od zdravih preiskovancev izpostavljajo tudi ujemanje med zaznanimi odkloni v prekrvavitvi možganov eksperimentalne skupine ter izvidi pozitronske emisijske tomografije iz drugih raziskav, ki so v opisanih področjih pokazali kopičenje hiperfosforilirane beljakovine tau, značilne za kronično travmatsko encefalopatijo. Med omejitvami raziskave pa omenjajo retrospektivno zasnovo in odsotnost igralcev ameriškega nogometa brez kronične travmatske encefalopatije v vključenem vzorcu preiskovancev, ki bi omogočila boljšo primerjavo z eksperimentalno skupino.

Uporaba SPECT-a je v raziskavi omogočila ločevanje med igralci ameriškega nogometa in zdravimi preiskovanci z 90-odstotno občutljivostjo in 86-odstotno specifičnostjo, zato raziskovalci zaključujejo, da predstavlja obetavno metodo za zgodnejšo postavitev diagnoze kronične travmatske encefalopatije.  Ob tem še poudarjajo, da so potrebne dodatne raziskave za boljšo časovno opredelitev nastanka bolezenskih sprememb v možganih poklicnih igralcev ameriškega nogometa.

Povzel: David Petrovič

Komentar strokovnjaka:

Predstavljena retrospektivna longitudinalna raziskava je zelo pomembna z vidika možnosti, da bi z metodo SPECT že pri igralcih v aktivnem obdobju igranja ameriškega nogometa (pri katerem je zaradi načina igre in pravil pri igralcih pogosta pojavnost CTE) lahko zaznali zgoden razvoj CTE in v takšnem primeru seveda igralcu svetovali prekinitev aktivnega igranja. Potrebno je tudi razumeti priljubljenost in razširjenost ameriškega nogometa v ZDA ter visoko pogostost in frekvenco ”tihih” možganskih pretresov, ki jih utrpijo že mladi igralci v nižjih šolskih in univerzitetnih ligah; to pomeni, da so igralci izpostavljeni vsakodnevnim udarcem v glavo na treningih in tekmah praktično skozi vse življenje. Center za nadzor bolezni in preventivo (CDC&P) navaja, da je samo med adolescenčnimi igralci ameriškega nogometa (angl. teen players) v ZDA zabeleženih 2 milijona možganskih poškodb letno. Zaradi ”epidemije” samomorov med univerzitetnimi in poklicnimi igralci ameriškega nogometa je bilo vodstvo profesionalne lige ameriškega nogometa pozvano na zaslišanje pred komisijo kongresa ZDA, ki je podala resen sum, da je vodstvo lige NFL odgovorno za razvoj CTE pri svojih športnikih (zaradi pravil igre, ki omogočajo in dovoljujejo resne udarce v glavo). Omenjeno stališče kongresne komisije je bila podlaga za številne tožbe svojcev umrlih igralcev ameriškega nogometa proti vodstvu lige NFL.

Kot omenjeno v povzetku, je trenutna rutinska možnost (z visoko zanesljivostjo) potrditve prisotnosti CTE le avtopsija s patohistološko potrditvijo razpršenih depozitov hiperfosforiliziranega proteina tau v možganovini (vključno s področjem bazalnih ganglijev in možganskega debla), ki ga sicer najdemo pri bolnikih s Parkinsovo boleznijo in bolnikih s frontotemporalno demenco. Že McKee s sodelavci je leta 2012 v reviji Brain potrdila korelacijo med obsežnostjo post-mortem potrjenih depozitov spremenjenega proteina tau ter opisom vedenjsko-čustveno-razpoloženjskega in kognitivnega stanja oseb pred smrtjo, poleg tega pa je opredelila resnost CTE s štirimi stopnjami (I–IV).

Ameriški nogomet seveda ni edini šport, kjer prihaja do udarcev v glavo in ponavljajočih se pretresov možganov. V našem okolju so mnogo bolj razširjeni drugi t. i. kontaktni športi – nogomet, košarka, hokej, rokomet in ragbi. Izredno pomembno je, da smo pozorni na udarce v glavo, predvsem pri mladih igralcih. Pri tem je zaskrbljujoče dejstvo, da so trenerji v mladinskih in tudi starejših tekmovalnih skupinah (šolske ekipe, mladinske selekcije klubov in reprezentanc) relativno neozaveščeni o posledicah tako enkratnega kot tudi ponavljajočega se pretresa možganov. Vsem, ki jih ozadje in posledice razvoja CTE zanimajo tudi s sociodemografskega vidika, svetujem ogled odličnega dokumentarnega filma režiserja Steva Jamesa, po scenariju Chrisa Nowinskega (bivšega igralca ameriškega nogometa in ameriškega rokoborca), z naslovom Head Games.

mag. Klemen Grabljevec, dr. med.