Umovadba, tj. učenje novih znanj in veščin ter obnavljanje že naučenega, je eden izmed vidikov življenjskega sloga, ki lahko prispevajo k vseživljenjskemu ohranjanju zdravja možganov in odloženemu kognitivnemu upadu v starosti. V zadnjih letih se zaradi čedalje večje ozaveščenosti splošne javnosti o bremenu, ki ga za posameznika in družbo predstavljajo demenca ter druge motnje v delovanju možganov, in odsotnosti učinkovitega ter splošno dostopnega zdravljenja na tržišču pojavljajo podjetja, ki s plačljivimi videoigrami in računalniškimi programi obljubljajo krepitev umskih sposobnosti. Namen prispevka v nadaljevanju je oris metodoloških izzivov, s katerimi se raziskave na področju umovadbe pogosto srečujejo, in povzetek izsledkov nekaterih večjih raziskav.
Od daleč enostavno, od blizu zapleteno
Zamisel, da lahko z nekaj minutami usmerjene miselne aktivnosti na dan dolgoročno izboljšamo ali pa vsaj ohranimo svoje umske sposobnosti, je privlačna — po eni strani zato, ker je zahtevani vložek časa zanemarljiv v primerjavi z obsegom izida, po drugi strani pa zato, ker je marsikomu tudi iz lastnih izkušenj znan pregovor »vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«. Podjetja, ki s tovrstnimi obljubami tržijo računalniške programe, njihovo učinkovitost pogosto utemeljujejo s sklicevanjem na znanost — bodisi tako, da ponujajo psihološke instrumente (preizkuse različnih vidikov kognicije, od reakcijskega časa do spomina), bodisi z navedbami različnih strokovnih izrazov (npr. nevroplastičnost, povečanje pretoka krvi skozi različne regije možganske skorje) in izbranih raziskovalnih izsledkov. Podatek, da uporabljeni psihološki instrumenti prvenstveno niso namenjeni umovadbi, temveč meritvam, dejstvo, da obstoj nevroplastičnosti, uravnavanja pretoka krvi skozi možgane glede na aktivnost in drugih nevroznanstvenih konceptov njihovih izdelkov ne povezuje nujno z obljubljenimi rezultati, ter metodološke pomanjkljivosti številnih raziskav na področju umovadbe (več spodaj) pa navdušenje nad tovrstnimi rešitvami nekoliko omilijo in zato največkrat niso del predstavljene zgodbe o uspehu. (1)
O »bližnjem in daljnem prenosu sposobnosti« in metodoloških izzivih
Osrednji izziv v zgodbi o učinkovitosti umovadbenih programov je vprašanje, ali (in kdaj) lahko redno izvajanje posamezne miselne naloge izboljša posameznikove dosežke na drugih, bolj oziroma manj podobnih nalogah. Strokovni izraz za prvi pojav je »bližnji prenos sposobnosti« (angl. near transfer), za slednjega pa »daljni prenos sposobnosti« (angl. far transfer). Pojem, soroden bližnjemu prenosu, je tudi vodoravni prenos (angl. horizontal transfer), ki ga Simons in sodelavci v svojem obširnem preglednem prispevku ponazorijo s primerom uspešne uporabe dveh urejevalnikov besedil, pri čemer ni pomembno, ali se je posameznik prej priučil uporabe enega ali drugega, daljnemu prenosu sposobnosti soroden pojem pa je t. i. navpični prenos sposobnosti (angl. vertical transfer), ponazorjen s primerom potrebne prepoznave posameznih črk pred branjem besed ali stavkov. Zdi se, da je uspešnost prenosa sposobnosti pomembno pogojena z naravo sposobnosti, ki se je učimo (pri čemer je uspeh manj verjeten, če gre za ozko usmerjene sposobnosti oziroma veščine, in bolj verjeten, če so le-te abstraktne oziroma širše uporabne), in sorodnostjo kontekstov njenega učenja in uporabe. (1) Povedano drugače: pravilno držanje svinčnika nam pri pisanju besedila z računalnikom ne bo v pomoč, znanje abecede pa nam lahko pomembno olajša učenje in uporabo številnih jezikov.
Kot navajajo Simons in sodelavci, v času pisanja svojega prispevka niso zasledili niti enega poročanega primera navpičnega prenosa sposobnosti in veščin (npr. izboljšanja umskih sposobnosti, akademskih dosežkov, strokovne uspešnosti in družabnih veščin) na podlagi kratkotrajnega treninga ene ali več umskih sposobnosti, zlasti izven konteksta siceršnjega delovanja posameznika. Slednje pomembno spodnaša jamstva različnih podjetij, ki uporabnikom svojih izdelkov (največkrat implicitno) obljubljajo prav to. (1)
Metodološki izzivi raziskav na področju umovadbe so številni in presegajo zgolj to raziskovalno področje, saj se pravzaprav nanašajo na raziskovanje vpliva katere koli psihološke intervencije (in, po mnenju avtorice prispevka, tudi na raziskovanje v splošnem). Razdelimo jih lahko na pet sklopov: doslednost pri pripravi, prijavi in izvedbi raziskovalnega načrta, vrsta raziskave, zagotavljanje primerjave z ustrezno kontrolno skupino, upoštevanje učinka placeba ter izvedba ustrezne statistične analize z doslednim poročanjem izsledkov. (1)
Priprava, prijava in dosledna izvedba raziskovalnega načrta (t. i. predregistracija raziskave) je ena izmed varovalk, ki naj bi zagotavljale (ali pa vsaj pomembno prispevale) k ustreznemu določanju raziskovalnih vprašanj, zbiranju podatkov, izvedbi analiz in poročanju izsledkov. Ker je znanost poklic in je raziskovalna uspešnost vrednotena predvsem s številom objav v znanstvenih revijah, te pa le redko objavljajo raziskovalna poročila o »neuspešnih« poskusih (s t. i. statistično neznačilnimi rezultati), lahko v odsotnosti doslednega (samo)nadzora hitro pride do uporabe bližnjic pri vseh fazah priprave znanstvenega rokopisa, kar v najslabšem primeru prispeva k šumu, namesto k razjasnitvi posameznega raziskovalnega področja ali vprašanja. Pomanjkanje predregistracije lahko oteži tudi prepoznavo analiz različnih podatkov, zbranih v isti, obsežni raziskavi, kar lahko daje zmotni vtis, da izsledki izhajajo iz medsebojno neodvisnih poskusov. (1)
Vrsta raziskave zaradi narave svoje izvedbe pomembno vpliva na verjetnost, s katero lahko govorimo o vzorčni povezavi med spremenljivkama. Zlati standard je dvojno slepa raziskava z naključno razporeditvijo zadostnega števila preiskovancev, ki so izhodiščno primerljivi po vseh značilnostih z izjemo neodvisne spremenljivke. Druge vrste raziskav lahko nakazujejo na sovpadanje (korelacijo) med obema spremenljivkama, vendar na podlagi izsledkov ne moremo sklepati o vzročnosti. Mednje sodijo opazovalne raziskave, ki lahko trajajo tudi dlje časa (in so torej longitudinalne), kjer pri skupini posameznikov poskušamo napovedati vpliv vsakodnevnih ali prostočasnih dejavnosti na ohranjanje ali upad umskih sposobnosti. Izsledki tovrstne raziskave na 4000 starostnikih iz Chicaga, ZDA (Wilson in sodelavci, 2003) kažejo, da je bil kognitivni upad pri posameznikih, ki so pogosteje poročali o izvajanju »umovadbenih dejavnosti«, npr. branju, igranju družabnih iger in obiskovanju muzejev, počasnejši kot pri tistih, ki tega niso počeli. Izsledki Albert in sodelavcev (1995) nakazujejo na možnost zaščitnega učnika višje izobrazbe pri ohranjanju umskih sposobnosti. (1) Oboje naj bi prispevalo k višji kognitivni rezervi, o kateri bo več govora v nadaljevanju, vendar je potrebno upoštevati, da tovrstne raziskave ne morejo zajeti vseh dejavnikov, ki bi lahko vplivali na odnos med preučevanima spremenljivkama, zato ne morejo jasno opredeliti vzroka in posledice: posamezniki, ki se bolje izkažejo na preizkusih umskih sposobnosti, bi bili lahko posledično bolj nagnjeni k izvajanju omenjenih prostočasnih dejavnosti in ne obratno. (1)
Pri raziskovanju vpliva določene psihološke intervencije na umske sposobnosti preiskovancev je izbira ustrezne kontrolne skupine eden izmed pomembnejših vidikov, saj zgolj v tem primeru lahko utemeljeno sklepamo o naravi morebitnega zaznanega učinka. Vključitev pasivnih kontrolnih skupin je največkrat najenostavnejša za izvedbo, preiskovanci, razporejeni vanje, pa pogosto sodelujejo pri začetnem in končnem preizkusu umskih sposobnosti, vendar vmes (za razliko od eksperimentalne skupine) nimajo stika z raziskovalci oziroma dejavnostjo, ki v raziskavi predstavlja neodvisno spremenljivko. Prednost tovrstne zasnove je v izničenju učinka učenja ponavljajočega se izvajanja dejavnosti na morebitno izboljšanje umskih sposobnosti, slabost pa, da zaradi svoje narave ne morejo zajeti učinka placeba – možnosti, da zgolj stik z raziskovalci, sodelovanje pri poskusu (oziroma kontekst raziskave) in posledično spodbujena pričakovanja preiskovancev lahko botrujejo morebitnemu zaznanemu izboljšanju umskih sposobnosti. Tudi aktivne kontrolne skupine (pri katerih preiskovanci gledajo izobraževalne videoposnetke ali rešujejo križanke) pri tem niso nujno uspešnejše, saj je v odsotnosti izenačitve spodbujenih pričakovanj raziskovalnih skupin, izenačitve konteksta raziskave v največji možni meri (z izjemo dejanske neodvisne spremenljivke, ki je prisotna le v eksperimentalni skupini) in (če se le da, dvojno) slepe zasnove, pri kateri preiskovanci (po možnosti pa tudi raziskovalci za preiskovance) ne vedo, v katero skupino so bili razporejeni, o dejanskem učinku umovadbe težko utemeljeno sklepati. Za razliko od farmakoloških raziskav, pri kateri lahko zagotovimo enak izgled, okus, vonj in teksturo preizkušane učinkovine in placeba, se pri psiholoških raziskavah preiskovanci zavedajo pogojev, ki so jim izpostavljeni, poleg tega pa verjetno ugibajo, v kateri skupini so in pričakujejo določeno izboljšanje, če aktivno izvajajo katerokoli obliko umske dejavnosti (eksperimentalno ali kontrolno). Simons in sodelavci zato izpostavljajo, da morajo raziskovalci morebitno trditev, da zaznano izboljšanje ni plod učinka placeba, podpreti tudi z beleženjem pričakovanj preiskovancev v eni in drugi skupini ter zagotoviti, da so medsebojno primerljiva. (1)
Skrb za izvedbo ustrezne statistične analize in dosledno poročanje izsledkov je še zadnji, a morda najpomembnejši vidik dobre znanstvene prakse, saj predstavlja temeljno ločnico med sistematičnim preverjanjem domnev in sklicevanjem na lastno (neutemeljeno) mnenje. Gre za zahteven izziv, polna razprava pa presega domet pričujočega prispevka, zato tu omenjamo zgolj dva vidika: upoštevanje večkratnih preverjanj raziskovalnih hipotez ter polno poročanje o številu, namenu in izidu izvedenih analiz. Prvi vidik v praksi pomeni, da se prag statistične značilnosti (t. i. »p-vrednost« oziroma meja med naključno najdbo in domnevnim učinkom) ob izvedbi velikega števila testiranj temu primerno zniža, saj sicer tvegamo lažne najdbe. Pomembno se je tudi zavedati, da statistično značilna p-vrednost ne pove ničesar o tem, kako močan je zaznani učinek – poda nam zgolj uvid v verjetnost, da bi ga zaznali, če bi veljala ničelna hipoteza (npr. predpostavka, da posamezni tip intervencije nima (usmerjenega) vpliva na umske sposobnosti). (1) Za hip se velja ustaviti tudi pri 95-odstotnem intervalu zaupanja (95-% IZ), ki je v idealnih razmerah podan skupaj s p-vrednostjo. Širok razpon 95-% IZ tudi ob statistično značilni p-vrednosti nakazuje na manj zanesljiv rezultat, saj običajno sovpada z manj številčnim vzorcem (in manjšo verjetnostjo, da bomo zaznali učinek, ki bi lahko veljal za preučevano populacijo in ne zgolj nekaj posameznikov). Polno poročanje o številu, namenu in izidu izvedenih analiz pa sodi v kontekst dobre prakse, skladne s predregistracijo raziskave, ki smo jo že omenili. (1)
O kognitivni rezervi
Kot enega izmed mehanizmov, preko katerega bi lahko različni vidiki zdravega življenjskega sloga in miselne aktivnosti vplivali na dolgoročno ohranitev umskih sposobnosti, se v literaturi pogosto omenja kognitivno rezervo. Song in sodelavci v svojem sistematičnem pregledu navajajo, da raziskovalne skupine kognitivno rezervo ocenjujejo na različne načine in posredno, saj še ni zares jasno, kako količina naučenih znanj in veščin pravzaprav botruje odpornosti uma na poškodbe in bolezni. V raziskavi se zato osredotočajo na širše kategorije ocenjevanja kognitivne rezerve in analizirajo skupno 18 raziskav, ki preverjajo vpliv izbranih vidikov življenjskega sloga (vključno s prostočasnimi miselnimi dejavnostmi) na kognitivno rezervo. (2)
V svojem poročilu izpostavljajo tri najpogostejše modele, ki na različne načine pojasnjujejo ali merijo kognitivno rezervo in pri tem upoštevajo dejavnike življenjskega sloga, umske sposobnosti ter različne pristope merjenja oziroma analize zgradbe in delovanja možganov. Prvi je rezidualni pristop (angl. Residual approach), ki kot mero za oceno kognitivne rezerve uporablja »ostanke« oziroma tisti del razpršenosti podatkov (variance) o izmerjenih umskih sposobnostih posameznika, ki ostane nepojasnjen po upoštevanju njegovih demografskih značilnosti ter drugih kazalnikov zgradbe ali delovanja možganov. Drugi je model vpliva (angl. Moderation), ki preverja, ali vidiki življenjskega sloga vplivajo na povezavo med kazalniki zgradbe in delovanja možganov ter umskimi sposobnostmi, in predpostavlja, da bodo škodljivi vplivi poškodbe ali bolezni možganov na umske sposobnosti manj izraženi pri posameznikih, ki bolj sledijo načelom zdravega življenjskega sloga. Tretji, t. i. model nadzora (angl. Controlling model), pa preverja povezavo med vidiki življenjskega sloga in umskimi sposobnostmi glede na stopnjo bolezni ali okvare možganov ter predpostavlja, da bodo ob enaki izraženosti le-teh umsko manj oškodovani tisti posamezniki, ki upoštevajo več načel zdravega življenjskega sloga. Izpeljanka tega modela je skladna tudi z nekaterimi opažanji v raziskavah o kognitivni rezervi, pri katerih so imeli posamezniki, ki so bolj sledili načelom zdravega življenjskega sloga, ob enaki stopnji kognitivnega upada bolj izražene bolezenske ali poškodbene spremembe v primerjavi s tistimi, ki so se enakih načel držali manj dosledno. Razlika med drugim in tretjim modelom je na prvi pogled morda komaj opazna, vendar tretji model najbolj neposredno upošteva opredelitev kognitivne rezerve. (2)
Izsledki petnajstih vključenih raziskav, ki so preverjale vpliv prostočasnih umovadbenih dejavnosti na kognitivno rezervo (po katerem koli izmed omenjenih modelov) pri odraslih, kažejo, da lahko redno izvajanje tovrstnih dejavnosti (vključno z branjem knjig in časopisov, ustvarjanjem umetniških izdelkov, pisanjem, igranjem glasbil in družabnih iger ter drugimi družabnimi dejavnostmi, kuhanjem zapletenih receptov, telesno vadbo in učenjem novih veščin, npr. uporabe računalnika) prispeva k boljšemu ohranjanju umskih sposobnosti v primerjavi s tistimi posamezniki, ki jih izvajajo manj ali pa sploh ne. Nekaj raziskav je pokazalo tudi njihov ugoden vpliv na zmanjševanje izraženosti nekaterih kazalnikov bolezni možganov (vključno s celovitostjo bele možganovine ter prostornino čelnih in senčnih režnjev), vendar se izsledki razlikujejo glede na analizirane kazalnike in značilnosti preučevanih preiskovancev. Čeprav so najdbe v splošnem spodbudne, so bile vključene raziskave longitudinalne ali presečne in so večinoma temeljile na samoporočanih podatkih, zato je sklepanje o vzročnosti preuranjeno. Song in sod. v zaključkih izpostavljajo tudi potrebo po poenotenem vrednotenju različnih vidikov življenjskega sloga in kognitivne rezerve, pa tudi naslavljanje vrzeli v znanju o bioloških mehanizmih v ozadju povečanja kognitivne rezerve, a dodajajo, da bi sistematične strategije v prid povečevanju kognitivne rezerve na populacijski ravni lahko pomembno in ugodno prispevale k odlogu kognitivnega upada ter preprečevanju demence. (2)
Sklepne misli
Ob upoštevanju uvodoma naštetih metodoloških omejitev raziskav, ki preverjajo vpliv usmerjenih umovadbenih aktivnosti na krepitev splošnih umskih sposobnosti, se zdi, da ugotovitve Simonsa in sodelavcev v splošnem še vedno veljajo: na podlagi (nekaterih) trenutno dostopnih podatkov se zdi, da si tovrstne krepitve ne gre obetati, saj izvajanje določene umske dejavnosti večinoma izboljša le tiste veščine, ki jih pri tem uporabljamo (in še to ne vedno pri preizkusih tovrstnih veščin). Ob tem je potrebno vzeti v zakup možnost, da relativno slaba kakovost večine podatkov (vključno z opredelitvijo samih izvajanih dejavnosti, nenaključno razporeditvijo preiskovancev, pomanjkljivim opisom značilnosti preiskovancev ipd.) omejuje uvid v morebitno dejansko korist oziroma učinek tovrstnih aktivnosti, vendar tudi nekatere bolj kakovostne raziskave izkazujejo podobne izsledke (3, 4, 5).
Je učenje novih znanj in veščin ter obnavljanje že naučenega torej dolgoročno nesmiselno, ker tako ali tako, niti na ravni posameznika niti skupine, ne koristi pri spopadanju z naraščajočo pojavnostjo kognitivnega upada? Ne. Ustreznejši zaključek bi bil, da obstaja očitna potreba po kakovostnih raziskavah, s katerimi bi bolje preučili vpliv aktivnosti, ki tako ali drugače povečujejo kognitivno rezervo, na dolgoročno ohranitev umskih sposobnosti – vendar v vmesnem času ne moremo zgrešiti, če sledimo svojim zanimanjem in si postavljamo nove izzive.
Povzela: Lana Blinc, dr. med.
Bibliografski podatki o objavi
- 1. Simons DJ, Boot WR, Charness N, Gathercole SE, Chabris CF, Hambrick DZ, Stine-Morrow EAL. Do »Brain-Training« Programs Work? Psychological Science in the Public Interest. 2016;17(3):103-186. DOI: 10.1177/1529100616661983
- 2. Song S, Stern Y, Gu Y. Modifiable lifestyle factors and cognitive reserve: A systematic review of current evidence. Aging Research Reviews. 2022;74:101551. DOI: 10.1016/j.arr.2021.101551
- 3. Gates NJ, Sachdev PS, Fiatarone Singh MA et al. Cognitive and memory training in adults at risk of dementia: A Systematic Review. BMC Geriatr. 2011;11(55). DOI: 10.1186/1471-2318-11-55
- 4. Owen AM, Hampshire A, Grahn JA, Stenton R, Dajani S, Burns AS, Howard RJ, Ballard CG. Putting brain training to the test. Nature. 2010 Jun 10;465(7299):775-8. DOI: 10.1038/nature09042
- 5. Gates NJ, Vernooij RWM, Di Nisio M, Karim S, March E, Martínez G, Rutjes AWS. Computerised cognitive training for preventing dementia in people with mild cognitive impairment. Cochrane Database of Systematic Reviews 2019, Issue 3. Art. No.: CD012279. DOI: 10.1002/14651858.CD012279.pub2
- Viri slik: Pexels, Pixabay