Izhodišča in namen raziskave

Naraščajoča pogostnost demence zaradi starajočega se svetovnega prebivalstva terja opredelitev učinkovitih pristopov za njeno preprečevanje. Znano je, da telesna dejavnost koristi zdravju možganov, manj pa je znanega o tem, v katerem življenjskem obdobju so njeni ugodni učinki pri morebitnem preprečevanju bolezenskega upada umskih sposobnosti najizrazitejši. Številne opazovalne raziskave se osredotočajo predvsem na srednje in pozno življenjsko obdobje, tiste, ki naslavljajo tudi zgodnjo odraslost, pa se pogosto zanašajo na samoporočane podatke preiskovancev o pretekli telesni dejavnosti. Avtorji povzete prospektivne opazovalne raziskave so zato vanjo vključili ažurne podatke, zbrane od preiskovancev različnih starosti, in predpostavili, da bo višja raven telesne dejavnosti v zgodnji, srednji in pozni odraslosti povezana z nižjo pojavnostjo demence, k nižjemu tveganju zanjo pa bo najbolj prispevala telesna dejavnost v srednjih letih.

Metodološke značilnosti

V raziskavo so vključili preiskovance iz kohorte potomcev udeležencev Framinghamske raziskave, ki so se v raziskavo vključili med letoma 1971 in 1975 ter od tedaj opravljali redne zdravstvene preglede na 4 do 8 let. Razpon starosti preiskovancev je ob vključitvi znašal med 5 in 70 let. V povzeto analizo so vključili odrasle brez diagnoze demence, ki so jih razdelili v tri starostne skupine: preiskovanci v prvi, najmlajši skupini (n = 1526), so bili ob drugem zdravstvenem pregledu v okviru svojega sodelovanja v Framinghamski raziskavi, ki so ga izvajali med letoma 1979 in 1983, stari med 26 in 44 let. Preiskovanci v drugi skupini (n = 1943) so bili v času svojega četrtega zdravstvenega pregleda, izvedenega med letoma 1987 in 1991, stari med 45 in 64 let, preiskovanci v tretji skupini (n = 885) pa so bili v času svojega sedmega zdravstvenega pregleda, izvedenega med letoma  1998 in 2001, stari med 65 in 88 let. Podatki vsakega posameznika so bili upoštevani le enkrat.

Ob zdravstvenem pregledu so preiskovanci v vsaki skupini s pomočjo validiranega vprašalnika poročali o pogostosti in stopnji svoje telesne dejavnosti v običajnem dnevu, raziskovalci pa so jih glede na to nadalje uvrstili v kvintile. Prvi kvintil (Q1) je predstavljal najnižjo, peti (Q5) pa najvišjo stopnjo telesne dejavnosti.

Čas spremljanja preiskovancev je znašal od vključitve do 1. decembra 2023, raziskovalci pa so za vsako skupino zabeležili število posameznikov, pri katerih se je razvila klinična demenca (iz katerega koli vzroka in zaradi verjetne Alzheimerjeve bolezni). V statistični analizi so preučevali povezanost med opredeljeno stopnjo telesne dejavnosti glede na starostno skupino ter tveganjem za razvoj demence. Pri tem so upoštevali tudi starost in spol preiskovancev, njihovo doseženo izobrazbo, indeks telesne mase, trenutno kajenje, pridružene bolezni (vključno s sladkorno boleznijo, arterijsko hipertenzijo in hiperlipidemijo) ter prisotnost enega ali dveh alelov APOE4.

Rezultati

Povprečna starost je v najmlajši skupini znašala 36,7 leta, v srednji 54 let in v najstarejši 71 let. Delež žensk je bil v najmlajši skupini 53,8 %, v srednji 52 % in v najstarejši 53,4 %. Najstarejši preiskovanci so bili glede na mlajši skupini nižje izobraženi, imeli višji indeks telesne mase, več pridruženih bolezni ter so redkeje kadili. Delež preiskovancev z vsaj enim alelom APOE4 je v najmlajši skupini znašal 20,4 %, v srednji 22,8 %  ter v najstarejši 21,8 %.

Demenco iz katerega koli vzroka je v času spremljanja razvilo skupno 567 preiskovancev, od tega 62 (4 %) v najmlajši, 274 (14 %) v srednji ter 232 (26 %) v najstarejši skupini. Raziskovalci so v času spremljanja v najmlajši skupini zabeležili 320, v srednji 777 in  v najstarejši 433 smrti. Smrtnost je bila ne glede na starost višja pri manj telesno dejavnih preiskovancih.

Preiskovanci v srednji in najstarejši, ne pa tudi v najmlajši skupini, ki so bili najbolj telesno dejavni (Q4 in Q5), so imeli statistično značilno nižje tveganje za pojav demence iz katerega koli vzroka v primerjavi z vrstniki v najnižjem kvintilu (Q1). Drugi in tretji kvintil nista bila povezana s tveganjem za pojav demence. Rezultati analize, ki je preučevala povezanost med telesno dejavnostjo in tveganjem za pojav klinične Alzheimerjeve bolezni (AB), so bili podobni: v srednji in najstarejši skupini je bilo pri najbolj telesno dejavnih preiskovancih (Q5) tveganje statistično značilno nižje kot pri najmanj aktivnih (Q1), vendar je povezanost izginila v prisotnosti vsaj enega alela za APOE4.

Zaključki

Avtorji raziskave na podlagi svojih izsledkov sklepajo, da je višja raven telesne dejavnosti v srednjem in poznem življenjskem obdobju povezana z nižjim tveganjem za pojav demence. Odsotnost te povezanosti v najmlajši skupini pojasnjujejo z domnevo, da so bili zaradi svoje nižje starosti že izhodiščno verjetno manj ogroženi za pojav demence, saj se je slednja pri tej skupini pojavila le pri 4 % preiskovancev in bi jih za bolj utemeljene zaključke morali vključiti več. Med pomanjkljivostmi svoje raziskave izpostavljajo etnično relativno enoličen vzorec in zanašanje na samoporočane podatke. Ker so učinki redne telesne dejavnosti za zdravje glede na izsledke številnih drugih raziskav prisotni ne glede starost in ker zgodnje izvajanje načel zdravega življenjskega sloga dolgoročno zdravju lahko le koristi, je ne glede na povzete izsledke redno telesno vadbo priporočljivo izvajati v vseh življenjskih obdobjih.

 Povzela: Lana Blinc, dr. med.