V zadnjih letih so v več longitudinalnih raziskavah preučevali povezave med življenjskim slogom in razvojem Alzheimerjeve bolezni ter drugih oblik demence. V obsežnem preglednem članku so pod drobnogled vzeli 115 takšnih raziskav.

V nabor so vključili prospektivne opazovalne raziskave na vzorcu več sto do več tisoč starostnikov, ki so jih spremljali več let. Osredotočili so se na študije, ki so raziskovale vsaj eno izmed specifičnih povezav med fizično in ne-fizično aktivnostjo v prostem času, kognitivnim treningom in družabnimi aktivnostmi ter kognicijo, demenco in Alzheimerjevo boleznijo. V raziskave niso bili vključeni starostniki z že prisotnimi kognitivnimi motnjami. Pri preiskovancih so na začetku ocenili različne značilnosti življenjskega sloga in druge dejavnike, ki bi prav tako lahko vplivali na razvoj demence (srčno-žilne bolezni, depresija, prihodek, izobrazba, fizične in umske sposobnosti ipd.), nato pa so po nekaj letih z različnimi testi preverjali spremembe njihovih kognitivnih sposobnosti.

Večina študij je podprla povezave med različnimi značilnostmi življenjskega sloga (telesno, umsko ter družabno aktivnostjo) kognitivnimi sposobnostmi, demenco in Alzheimerjevo boleznijo (glej sliko 1).

(Prirejeno po izvirniku iz Fratiglioni s sod, 2004) 

Mehanizme, s pomočjo katerih življenjski slog koristno vpliva na kognitivne sposobnosti, povzemajo tri glavne hipoteze. Hipoteza kognitivne rezerve pravi, da se določeni posamezniki lažje spopadajo z bolezenskimi spremembami v možganih, ker so zmožni učinkoviteje uporabljati alternativne možganske povezave, če se okvarijo primarne – Lahko bi rekli, da imajo večjo kognitivno rezervo. Zaradi nevroplastičnosti možganov lahko pozitivno vplivamo na kognitivno rezervo z različnimi vsakodnevnimi aktivnostmi, ki spodbujajo učenje. Srčno-žilna hipoteza kot dejavnik tveganja za razvoj demence navaja različne okvare srčno-žilnega sistema; k boljšemu delovanju slednjega pa pripomoremo v največji meri s telesno, pa tudi z umsko in družabno aktivnostjo. Po hipotezi o stresu je za razvoj demence zelo pomemben prekomeren odziv na stres, ki ga lahko omilimo s kakovostnim družabnim življenjem in z ustrezno telesno aktivnostjo.

Na podlagi analize raziskovalci zaključujejo, da telesno, umsko in družabno aktivno življenje starostnike ščiti pred razvojem demence in Alzheimerjeve bolezni. Ni še znano, ali se s takšnim življenjskim slogom dejansko zniža tveganje za razvoj bolezni ali pa se znaki demence le odložijo na kasnejše obdobje. Vsekakor ugotovitve raziskav podpirajo hipotezo, da telesno in socialno aktiven življenjski slog zavira ali celo preprečuje razvoj kognitivnih motenj pri starostnikih.

Povzela: Tina Ivančir

Komentar strokovnjaka

Pričujoči članek povzema ugotovitve množice raziskav, ki ustrezajo določenim predizbranim kriterijem. Takšnim raziskavam pravimo tudi meta-analize. Avtorji te meta-analize skušajo iz podatkov vseh obravnavnih študij odgovoriti na vprašanje, ali telesno in socialno aktiven življenjski slog zmanjšuje pojavnost demenc pri starejših. Odgovor je pritrdilen. Kljub temu moramo biti pri interpretaciji zaključkov previdni. Razlog za to so študije, v katerih te povezave niso uspeli dokazati (glej sliko). Takšnih študij je sicer manj kot študij, ki kažejo pozitivno korelacijo, vendar se je potrebno zavedati, da znanstveniki pogosto ne uspejo objaviti rezultatov, kjer korelacija ni pozitivna (pristranskost publikacij). Za dokončen odgovor bodo potrebne dodatne raziskave.

as. dr. Boštjan Rituper