Izhodišča in namen

Blag kognitivni upad, ki ni posledica bolezni in posameznika ne ovira pri vsakodnevnem življenju, je pogost starostni pojav, na njegov potek pa vplivajo številni dejavniki, med njimi telesno zdravje, telesna dejavnost, socialni stiki in življenjski slog. Ker lahko hišni ljubljenčki prispevajo k družbi, rutini in pri lastnikih psov tudi k večji telesni aktivnosti, so raziskovalci želeli preveriti, ali je njihovo lastništvo povezano s počasnejšim pešanjem spomina in drugih kognitivnih sposobnosti.

Ker so bile dosedanje ugotovitve neenotne in večinoma niso ločevale med posameznimi vrstami živali, je avtorje zanimalo še, ali se morebitna povezava razlikuje glede na starost udeležencev ter ali imajo pri tem posebno vlogo psi, mačke, ptice in ribe.

Metodološke značilnosti

Avtorji so analizirali podatke obsežne evropske raziskave SHARE (angl. Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe), ki v rednih časovnih presledkih spremlja zdravje in življenjske okoliščine ljudi po 50. letu starosti. V analizo so vključili 16.582 odraslih iz enajstih evropskih držav, starih od 50 do 99 let, ki so jih spremljali med letoma 2004 in 2022. Ob začetku spremljanja so izključili udeležence z že znano demenco ali drugo resno motnjo spomina, saj raziskava ni primerjala pojavnosti demence, temveč spremembe v kognitivnih testih skozi čas.

Ob prvem sodelovanju v raziskavi je 39,4 odstotka udeležencev navedlo, da imajo hišnega ljubljenčka. Raziskovalci so ugotavljali, kako sta se s časom spreminjali besedna tekočnost, kjer je posameznik moral našteti čim več živali v eni minuti, in epizodični spomin, kjer so morali priklicati deset besed takoj po predstavitvi ter po približno desetminutnem premoru.

Pri analizi so upoštevali tudi starost, spol, doseženo izobrazbo, telesno dejavnost, število kroničnih bolezni in to, ali je posameznik živel sam ali z drugimi. Preverili so, ali se je kognitivni upad skozi obdobje spremljanja razlikoval med udeleženci z in brez hišnega ljubljenčka. V ločenih analizah so nato ugotavljali še, ali so bile povezave drugačne pri lastnikih psov, mačk, ptic in rib.

Rezultati

Pri vseh udeležencih sta se sposobnost priklica besed in besedna tekočnost z leti povprečno slabšali, kar je značilno za staranje. Vendar je bil ta upad pri lastnikih hišnih ljubljenčkov manj izrazit kot pri udeležencih brez živali, in sicer pri vseh treh preizkušenih kazalnikih kognitivnih sposobnosti.

Podrobnejša analiza je pokazala, da sta imela največjo vlogo pri stopnji kognitivnega upada pes in mačka. Lastniki psov so v primerjavi z ljudmi brez živali počasneje izgubljali sposobnost takojšnjega in zapoznelega priklica besed, medtem ko so lastniki mačk počasneje izgubljali besedno tekočnost in sposobnost zapoznelega priklica. Pri lastnikih ptic in rib raziskovalci niso našli nobene povezave s hitrostjo kognitivnega upada.

Povezava med lastništvom živali in počasnejšim upadom se ni pomembno razlikovala med udeleženci, ki so bili ob začetku raziskave stari največ 62 let, in tistimi, starimi 63 let ali več. Rezultati zato nakazujejo, da je bila opažena povezava podobna v obeh starostnih skupinah.

Zaključki

Raziskava nakazuje, da je bilo lastništvo psa ali mačke pri odraslih po 50. letu starosti povezano s počasnejšim upadanjem nekaterih miselnih sposobnosti. Pri lastnikih psov je bil počasnejši predvsem upad takojšnjega in zapoznelega priklica besed, pri lastnikih mačk pa upad besedne tekočnosti in zapoznelega priklica. Podobne povezave raziskovalci niso našli pri lastništvu ptic ali rib, kar nakazuje, da morda ni odločilno zgolj to, ali človek ima domačo žival, temveč tudi vrsta odnosa in vsakodnevnih dejavnosti, ki jih posamezna žival omogoča.

Psa lahko spremljajo rednejši sprehodi in več priložnosti za stike z drugimi ljudmi, mačka pa lahko predstavlja vir družbe, rutine in čustvene navezanosti. Vendar to ostajajo le ene od možnih razlag, saj raziskava ni merila pogostosti sprehodov, kakovosti odnosa z živaljo, obsega skrbi zanjo ali sprememb v socialnem življenju lastnikov.

Ugotovitev tudi ne pomeni, da prisotnost psa ali mačke sama po sebi upočasni staranje možganov. Šlo je za opazovalno raziskavo, v kateri so raziskovalci primerjali spremembe kognitivnih sposobnosti s časom med ljudmi, ki so ob začetku spremljanja poročali o lastništvu živali, in pri tistih brez živali. Zato ne morejo izključiti, da so bile opažene razlike vsaj deloma posledica drugih značilnosti lastnikov živali, na primer njihovega telesnega ali duševnega zdravja, socialne mreže, bivalnih okoliščin ali življenjskega sloga.

Pomembno omejitev predstavlja tudi preverjanje lastništva živali le ob začetku raziskave. Podatki zato ne povedo, kako dolgo so posamezniki živeli z živaljo, ali so jo med spremljanjem izgubili ali pridobili, koliko živali so imeli in kako dejavno so z njo preživljali čas. Izsledki kljub temu predstavljajo iztočnico za nadaljnje raziskave, ki bi lahko natančneje preverile, ali in kako odnosi z domačimi živalmi prispevajo h kognitivnemu zdravju v poznejšem življenjskem obdobju.

Hišni ljubljenček ni nedvoumno sredstvo za preprečevanje kognitivnega upada, je pa lahko za človeka, ki si ga želi in lahko zanj dolgoročno ustrezno skrbi, pomemben vir bližine, dejavnosti in vsakdanje strukture. Za zdravo staranje ostajajo ključni redno gibanje, družabna vključenost, kakovosten spanec, uravnotežena prehrana ter ustrezno zdravljenje in spremljanje morebitnih kroničnih bolezni.

Liza Rozman, MSc iz kognitivne nevroznanosti