Izhodišča in namen raziskave

Vključevanje umetniškega udejstvovanja v protokole zdravljenja ali rehabilitacije bolnikov z duševnimi motnjami, bolečinskimi sindromi ali rakom, kakor tudi v vsakdan trajno institucionaliziranih oseb, ni nova praksa, vendar je njena učinkovitost pri izboljšanju izidov zdravljenja redko predmet znanstvenih raziskav. Ustanove k vpeljevanju umetniškega udejstvovanja v terapevtske ali rehabilitacijske protokole pristopajo na raznolike načine, zato je preverba učinkovitosti ter njihova medsebojna primerjava lahko zahtevna. Poročilo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2019, v katerem so avtorji pregledali več kot 900 objavljenih raziskovalnih poročil, navaja številne možne koristi vključevanja umetniškega udejstvovanja v zdravljenje ali rehabilitacijo, vendar mu kritiki očitajo odsotnost sistematičnega iskanja raziskovalnih poročil ter pomanjkljivo vrednotenje kakovosti vključenih raziskav. Avtorji povzete raziskave so prav s tem namenom izvedli sistematični pregled in meta-analizo, s čimer so želeli strniti izsledke nekaterih obstoječih raziskav, ovrednotiti njihovo kakovost ter preveriti učinkovitost umetniškega udejstvovanja pri doseganju boljših izidov zdravljenja različnih motenj.

Metodološke značilnosti

V svojo analizo so zaradi širokega spektra metodoloških pristopov in kakovosti raziskav vključili zgolj poročila o raziskavah z naključno razporeditvijo preiskovancev. Nadalje so jih omejili na tiste, ki so v eksperimentalni skupini preverjale učinkovitost aktivnega umetniškega udejstvovanja v preventivi ali zdravljenju in pri katerih so preiskovanci ustvarjali z rokami. To lahko obsegalo risanje, slikanje, kiparjenje s keramiko, ročna dela in slikanje s peskom, ne pa tudi plesa, glasbe, dramskih nastopov, branja proze oziroma poezije ali kakršne koli uporabe digitalnih naprav. Protokol za kontrolne skupine je – z izjemo umetniškega udejstvovanja – lahko vključeval kar koli.

Izključitveni kriteriji so poleg zasnove, ki ni ustrezala raziskavi z naključno razporeditvijo preiskovancev, zajemali še uporabo umetniškega udejstvovanja v diagnostične namene oziroma brez jasnega preventivnega ali terapevtskega namena ter raziskave, ki so potekale v izobraževalnih ustanovah.

V statistični analizi so raziskovalci po vnaprej določenih kriterijih ovrednotili učinkovitost umetniškega udejstvovanja glede na različne preučevane izide ter značilnosti vključenih raziskav, vključno s tveganjem za pristranost.

Rezultati

Sistematični pregled je vključeval 69 izvirnih raziskav, v katerih je skupaj sodelovalo okoli 4200 preiskovancev. Največ raziskav (31) je vključevalo odrasle (tj. posameznike, stare med 18 in 65 let), vendar je razpon starosti preiskovancev znašal od 4 do 96 let. Raziskave so potekale v številnih državah, največ (23) pa jih je bilo izvedenih v Združenih državah Amerike. Vrste umetniškega udejstvovanja so bile raznolike (najpogosteje je šlo za skiciranje, risanje in slikanje), največkrat pa jih je bilo sočasno vključenih več.

Glede na doslednost pri poročanju izidov ter stopnjo osipa preiskovancev, ki ni smela presegati 50 %, je bilo za vključitev v nadaljnje meta-analize, namenjene preverbi učinkovitosti umetniškega udejstvovanja, primernih 50 raziskav s skupno 2766 preiskovanci. Te so najpogosteje preverjale učinkovitost umetniškega udejstvovanja pri izboljšanju kazalnikov duševnega in telesnega zdravja (vključno z lajšanjem simptomov shizofrenije, depresije in tesnobnosti, bolečine, pogostosti poslabšanj astme ipd.), počutja, kakovosti življenja ter umskih sposobnosti (npr. izvršilnih funkcij). Nekatere so preverjale tudi vpliv na druge izide, kot so bili zadovoljstvo z zdravstveno oskrbo in stroški zdravljenja. Avtorji povzete raziskave so vključili skupno 217 izidov: umetniško udejstvovanje se je izkazalo kot bolj koristno pri  18 % le-teh, pogoji v kontrolnih skupinah v 1 %, v 81 % pa med ekperimentalnimi in kontrolnimi skupinami ni bilo statistično značilnih razlik. Dodatne analize so pokazale večjo verjetnost izboljšanja pri protokolih, kjer je bilo umetniško udejstvovanje del terapevtske intervencije, pri posameznikih z duševnimi motnjami in pri otrocih, vendar avtorji opozarjajo, da so zaradi velike raznolikosti vključenih raziskav ti rezultati zgolj orientacijski.

Zaključki

Avtorji na podlagi svojih izsledkov sklepajo, da je umetniško udejstvovanje lahko povezano z boljšimi izidi zdravljenja, zlasti, če gre za bolnike z duševnimi motnjami (ki se lahko kažejo tudi s “telesnimi” posledicami). Relativno nizek delež preučevanih izidov, kjer se je umetniško udejstvovanje izkazalo kot bolj koristno v primerjavi s kontrolnimi pogoji, pojasnjujejo z izrazito raznolikostjo slednjih: kontrolne skupine so namreč velikokrat vključevale psihoterapijo, srečanja s terapevtskimi psi in nadaljnjo uporabo zdravil (kot del “običajnega zdravljenja”). Ker vse našteto sodi med učinkovite pristope zdravljenja, bi lahko prikrilo morebitne (dodatne) koristi umetniškega udejstvovanja. Izpostavljajo tudi, da je bila pristranost vključenih raziskav vselej v vsaj eni kategoriji ocenjena kot visoka ali nejasna. Zaključujejo, da je za dejansko oceno učinkovitosti umetniškega udejstvovanja potrebno poenotenje protokolov zasnove raziskav in poročanja njihovih rezultatov. Le to bo namreč omogočilo kakovostno izvedbo nadrednih meta-analiz in sistematičnih pregledov, ki lahko služijo kot temelj za širšo uporabo umetniškega udejstvovanja v klinični in terapevtski praksi ter bolnikom pomagajo pri doseganju boljših izidov zdravljenja.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.