Izhodišča in namen raziskave

Vprašanje, kdaj je najboljši čas za začetek bralnega pouka, je v izobraževanju zelo pomembno, a nanj še vedno ni enotnega odgovora. Nekateri izobraževalni sistemi dajejo velik poudarek zgodnjemu učenju branja, drugi pa v zgodnjem otroštvu bolj poudarjajo močne jezikovne in socialne temelje. Avtorji povzete raziskave so zato želeli preveriti, ali imajo otroci, ki začnejo formalno brati pri petih letih, dolgoročno prednost pred tistimi, ki začnejo pri sedmih letih.

Metode

Raziskava je potekala na Novi Zelandiji in je vključevala dva dela. Prvi del je bil longitudinalen: raziskovalci so spremljali otroke skozi prvih šest let šole in pri tem uporabljali tri starostne oziroma šolske kohorte, kar jim je omogočilo opazovanje razvoja bralnih sposobnosti. Drugi del je bil presečen in je primerjal še dodatni skupini starejših otrok, da bi preverili tudi bralno razumevanje pri otrocih, ki so že dlje časa v šoli.

V obe primerjavi so vključili dve skupini otrok: prvo, vključeno v državni izobraževalni program, ki je osnovnošolsko izobraževanje s formalnim učenjem branja pričela pri petih letih starosti, ter drugo, ki je sledila t. i. Steinerjevemu kurikulumu in zato z osnovnošolskim izobraževanjem ter učenjem branja začela v sedmem letu starosti. Programa se poleg izhodiščne starosti otrok razlikujeta tudi v pristopih poučevanja branja in sorodnih veščin: državni program v prvem letu večino šolskega dne posveti usvajanju bralne pismenosti, dekodiranju in prepoznavi besed ter izgradnji besedišča, Steinerjev kurikulum pa v prvem letu osnovnošolskega izobraževanja učencem vsak teden z zgodbo predstavi zven in izgled posameznih črk, kar nato nadgradi s sestavljanjem zlogov, besed in branjem veznega besedila. V longitudinalnem delu raziskave je sodelovalo 287 otrok iz treh starostnih oziroma šolskih kohort, vključenih iz treh državnih in treh Steinerjevih šol. V presečnem delu je bilo dodatno vključenih še 83 starejših otrok, tako da je raziskava skupaj zajela 370 otrok.

Raziskovalci so poskušali čim bolj zmanjšati vpliv drugih dejavnikov, zato so poleg starosti ob začetku učenja branja v statistični analizi upoštevali še besedišče otrok, domače bralno okolje, izobrazbo in dohodek staršev, šolsko okolje, dejavnosti v razredu ter samopodobo otrok pri branju. Naštete parametre so ovrednotili z validiranimi lestvicami in vprašalniki. Pri mlajših otrocih so preverjali zgodnje bralne in predbralne spretnosti, kot so prepoznavanje začetnih glasov, poimenovanje črk, branje nepravih besed in tekočnost branja. Pri starejših otrocih so se osredotočili še na prepoznavo besed, dekodiranje in predvsem razumevanje prebranega besedila.

Rezultati

Rezultati so pokazali jasen razvojni vzorec. Sprva so otroci, ki so začeli brati prej, dosegali boljše rezultate pri nalogah, povezanih z zgodnjim opismenjevanjem, zlasti pri prepoznavanju črk, branju nepravih besed in drugih nalogah, ki temeljijo na dekodiranju. Takšna začetna prednost je bila pričakovana, saj so bili ti otroci dlje časa vključeni v formalni bralni pouk, vendar se v nadaljnjem obdobju opazovanja ni ohranila. Longitudinalni del raziskave je pokazal, da se razlike med skupinama skozi leta postopno zmanjšujejo, tako da do poznejšega otroštva pri bralni tekočnosti niso bile več izrazite. Avtorji so ugotovili, da zgodnejši začetek formalnega branja ni vodil v trajno prednost pri hitrosti in tekočnosti branja, temveč predvsem v časovno omejeno začetno razliko.

Tudi pri drugih kazalnikih bralnih dosežkov se je pokazal podoben vzorec. Zgodnejši bralci so bili na začetku uspešnejši pri nekaterih osnovnih bralnih nalogah, vendar se je ta razlika z nadaljnjim šolanjem zmanjševala in v poznejših primerjavah večinoma ni bila več statistično značilna. To velja tako za branje besed kot tudi za nekatere širše mere bralne uspešnosti.

Posebej pomemben je bil drugi del raziskave, v katerem so primerjali starejše otroke in se bolj neposredno osredotočili tudi na razumevanje prebranega. V tej primerjavi med skupinama ni bilo pomembnih razlik v bralni tekočnosti, kar dodatno podpira ugotovitev, da se zgodnja prednost do tega obdobja večinoma izenači. Pri bralnem razumevanju pa je skupina, ki je formalno branje začela kasneje, dosegla nekoliko boljše rezultate.

Avtorji so preverili tudi, ali bi bilo mogoče ugotovljene razlike pojasniti z drugimi dejavniki, kot so besedišče, domače bralno okolje, izobrazba staršev ali nekatere značilnosti pouka. Čeprav so med skupinama obstajale posamezne razlike, se rezultati po upoštevanju teh dejavnikov niso bistveno spremenili. Po presoji avtorjev to pomeni, da poznejši začetek branja sam po sebi ni bil povezan s slabšimi dolgoročnimi bralnimi sposobnostmi.

Zaključki

Glavno sporočilo raziskave je, da lahko otroci, ki začnejo brati kasneje, ob ustreznem razvoju jezika, kakovostnem okolju in postopnem učenju dohitijo vrstnike, ki so z branjem pričeli prej. Pri tem je pomembno predvsem to, da branje ni le tehnična spretnost, temveč je močno povezano z razumevanjem jezika, besediščem in širšimi kognitivnimi ter okoljskimi dejavniki, zato lahko otroci po različnih poteh pridejo do primerljivih bralnih dosežkov.

Raziskava ni bila eksperimentalna temveč opazovalna, zato otrok niso mogli naključno razporediti v skupine glede na starost začetka branja. To pomeni, da rezultatov ni mogoče razložiti kot neposredni izkaz tega, da je poznejši začetek branja sam po sebi enako ali bolj učinkovit, saj so lahko na izide – kljub vključitvi v statistično analizo – v različni meri še zmeraj vplivale tudi razlike v kurikulumu, družinskem okolju in drugih značilnostih vzorca. Raziskovalci opozarjajo tudi na dejstvo, da so otroci, vključeni v raziskavo, izhajali iz angleško govorečega okolja in družin, ki so bile glede na zbrane podatke v povprečju dokaj vključene v njihovo izobrazbo, kar pomeni, da rezultatov ni mogoče posploševati na druga jezikovna okolja ali otroke, ki se soočajo z manj ugodnimi okoliščinami v domačem in šolskem okolju. Poleg tega so izpostavili še, da niso zajeli širšega nabora jezikovnih mer, kot sta izrazni jezik in slušno razumevanje, kar bi lahko dodatno osvetlilo razvojne razlike med skupinama.

Povzela: Liza Rozman, MSc iz kognitivne nevroznanosti