Izhodišča in namen raziskave

Bolezenski kognitivni upad zaradi odsotnosti učinkovitega zdravljenja in staranja svetovnega prebivalstva, ki prispeva k njegovi naraščajoči pogostnosti, predstavlja čedalje večji izziv. Številni raziskovalci zato poskušajo opredeliti dejavnike življenjskega sloga in okolja, ki ga lahko preprečijo ali vsaj odložijo. Znano je, da mednje sodi posameznikova izobrazba, ki prispeva h kognitivni rezervi. Izsledki nekaterih raziskav kažejo, da nižja izobrazba staršev predstavlja dejavnik tveganja za hitrejši kognitivni upad pri potomcih v njihovih srednjih letih in starosti, vendar pomanjkljivosti teh raziskav velikokrat vključujejo prištevanje izobrazbe staršev v splošni družbenoekonomski status otrok (kar zmanjšuje uvid v individualni prispevek tega dejavnika k preučevanim izidom), upoštevanje zgolj višje izobraženega starša ter izvedbo v posameznih kulturnih okoljih, kar oteži primerjavo z drugimi okolji in tako zmanjšuje posplošljivost izsledkov. Avtorji povzete raziskave so zato izvedli opazovalno raziskavo, v katero so vključili več kohort iz različnih delov sveta. Z njo so želeli preveriti, (1) ali (in kako) izobrazba staršev dolgoročno vpliva na upad (ali ohranitev) umskih sposobnosti preiskovancev v teh kohortah ter (2) ali lastna izobrazba preiskovancev lahko vsaj delno pojasni morebitno povezanost prvih dveh dejavnikov.

Metodološke značilnosti

V raziskavo so zajeli podatke, zbrane v štirih medsebojno primerljivih kohortah, ki so znotraj lastnih okolij dobro odražale lastnosti tamkajšnjega prebivalstva: kohorta iz Kitajske longitudinalne raziskave zdravja pri upokojencih (angl. China Health and Retirement Longitudinal Study, CHARLS), kohorta Raziskave zdravja pri upokojencih iz Združenih držav Amerike (ang. Health and Retirement study, HRS), kohorta Angleške longitudinalne raziskave o staranju (angl. English Longitudinal Study of Aging, ELSA) ter kohorta iz Mehiške raziskave o zdravju in staranju (angl. Mexican Health and Aging Study, MHAS). Preiskovanci, čigar podatke so vključili v analizo, so bili starejši od 50 let ter brez demence ali drugih motenj spomina ob vključitvi v svojo kohorto. Podatki so bili anonimizirani in so poleg demografskih lastnosti (tj. spola, starosti ter etnične pripadnosti) vključevali še najvišjo doseženo izobrazbo preiskovancev in njihovih staršev ter rezultate vsaj dveh preizkusov umskih sposobnosti za vsakega preiskovanca.

Raziskovalci so standardizirali rezultate kognitivnega testiranja in poenotili ravni dosežene izobrazbe staršev v naslednje kategorije, skladne z Mednarodno standardno klasifikacijo izobrazbenih ravni iz leta 2011 (angl. 2011 International Standard Classification of Education): nedokončana osnovna šola, zaključena osnovna šola, nižja sekundarna izobrazba ter višja sekundarna izobrazba ali več. Preiskovance so glede na njihovo najvišjo doseženo raven izobrazbe razporedili v naslednje kategorije: brez formalne izobrazbe, delna ali zaključena osnovnošolska izobrazba (oziroma med 1 in 6 let obiskovanja šole)  nižja sekundarna izobrazba (oziroma med 7 in 9 let obiskovanja šole), višja sekundarna izobrazba (srednja ali strokovna šola) ter »postsekundarna« izobrazba (oziroma več kot 12 let šolanja).

S statistično analizo so ovrednotili morebitno povezanost med izobrazbo obeh staršev in ohranitvijo oziroma upadom umskih sposobnosti preiskovancev ter morebitni vpliv izobrazbe preiskovancev na zaznano povezanost. Z dodatnimi analizami so ovrednotili še razlike med vključenimi in izključenimi posamezniki v kohortah.

Rezultati

V raziskavo so vključili podatke skupno 36.065 preiskovancev, ki so ustrezali vključitvenim kriterijem: 7898 iz kohorte CHARLS (kjer je bilo 52,4 % moških in je povprečna starost znašala 61 let), 12.402 iz kohorte HRS (kjer je bilo 42,8 % moških in je povprečna starost znašala 64,8 leta), 6603 iz kohorte ELSA (kjer je bilo 44,1 % moških in je povprečna starost znašala 65,3 leta) ter 9162 iz kohorte MHAS (kjer je bilo 42,2 % moških in je povprečna starost znašala 63,4 leta). V kohortah CHARLS in MHAS je večina preiskovancev navedla izobrazbo staršev, nižjo od zaključene osnovnošolske, v kohortah HRS in ELSA pa je več kot 70 % preiskovancev poročalo o izobrazbi staršev vsaj na ravni nižje sekundarne. »Postsekundarno«  raven izobrazbe je v kohortah HRS in ELSA doseglo 55,8 % ter 49,1 % preiskovancev, v kohortah CHARLS in MHAS pa zgolj 2 % oziroma 10,9 %.

Višja izobrazba obeh staršev je bila v splošnem statistično značilno povezana z boljšim izhodiščnim rezultatom kognitivnega testiranja in počasnejšim upadom umskih sposobnosti pri preiskovancih. Pri tistih, čigar matere in očetje so dosegli vsaj višjo sekundarno izobrazbo, je bil kognitivni upad statistično značilno počasnejši glede na preiskovance z najmanj izobraženimi starši. Izjema je bila kohorta MHAS, kjer je bila zgolj osnovnošolska izobrazba matere oziroma očeta statstično značilno povezana s počasnejšim kognitivnim upadom pri njihovih potomcih v primerjavi s preiskovanci, čigar starši niso imeli formalne izobrazbe.

Lastna izobrazba preiskovancev je statistično značilno vplivala na povezanost med višjo izobraženostjo mater in počasnejšim kognitivnim upadom pri preiskovancih v vseh kohortah. Podobno je veljalo tudi za povezanost med višjo izobrazbo očetov in počasnejšim kognitivnim upadom pri preiskovancih, razen v kohorti MHAS.

Vključeni preiskovanci so bili v primerjavi s tistimi, ki so jih iz raziskave izključili zaradi manjkajočih podatkov, v povprečju mlajši ter z večjo verjetnostjo pripadniki etničnih večin in potomci višje izobraženih staršev, ki so tudi sami dosegli višjo raven izobrazbe.

Zaključki

Avtorji raziskave na podlagi izsledkov sklepajo, da lahko v različnih kulturnih in družbeno-ekonomskih okoljih višja izobraženost staršev botruje počasnejšemu kognitivnemu upadu njihovih potomcev v srednjih letih oziroma starosti, k čemur pomembno prispeva tudi raven izobrazbe, ki jo slednji dosežejo sami. Mehanizmi v ozadju še niso pojasnjeni, vendar po mnenju raziskovalcev vključujejo več dejavnikov. Po eni strani so otroci višje izobraženih staršev z večjo verjetnostjo izpostavljeni okolju, ki podpira in omogoča učenje, kar ugodno vpliva na tvorbo in ohranjanje sinaps med živčnimi celicami. Ker višja izobrazba staršev običajno pomeni tudi višji družbeno-ekonomski status, so njihovi otroci običajno manj ogroženi zaradi podhranjenosti, okužb in bolezni, ki izhajajo iz neugodnih materialnih razmer in lahko okrnijo normalen razvoj otroških možganov ter prispevajo k dolgoročno slabšim izidom. Ker je bila primerjava povezanosti višje izobrazbe mater (napram očetom) in počasnejšega kognitivnega upada pri potomcih zlasti izrazita v kohorti CHARLS, rezultati po mnenju raziskovalcev odražajo tudi kulturne značilnosti posameznih okolij, saj so matere na Kitajskem, zlasti v starejših generacijah, prevzemale večinski delež vzgoje otrok.

Rezultati podpirajo pomemben prispevek lastne izobrazbe k ohranjanju umskih sposobnosti v starosti ter povezavo med izobrazbo staršev in njihovih potomcev. Avtorji najdbo utemeljujejo z razlago, da otroci višje izobraženih staršev (v primerjavi z vrstniki iz socialno šibkejšega okolja) zaradi svojega boljšega družbeno-ekonomskega položaja, ki podpira njihov zgodnji razvoj, načeloma tudi sami lažje dosežejo višjo raven izobrazbe. S tem okrepijo svojo kognitivno rezervo ter lažje dosežejo stabilne prihodke in ustvarijo življenjske razmere v prid boljšega dolgoročnega zdravja. Med pomanjkljivostmi raziskave zato velja izpostaviti odsotnost uvida v materialne razmere preiskovancev.

Čeprav gre za opazovalno raziskavo, ki v veliki meri temelji na samoporočanih podatkih, avtorji zaključujejo, da dokaj enotni izsledki, zbrani v štirih kohortah iz medsebojno raznolikih kulturnih okolij, utemeljujejo dodatne ukrepe v prid izobraževanju in podpori otrok manj izobraženih staršev, saj to lahko botruje boljši izobrazbi nadaljnjih generacij in dolgoročno nižjemu bremenu bolezenskega kognitivnega upada.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.