Izhodišča in namen raziskave

Spekter frontotemporalnih demenc (FTD), zlasti vedenjsko obliko, označujejo izrazite spremembe čustvovanja in upad empatije oziroma sposobnosti sočustvovanja. Avtorji povzete raziskave so z uporabo funkcijskega magnetnoresonančnega slikanja (fMRI) preverjali obstoj razlik med aktivacijo različnih možganskih regij, udeleženih pri empatiji, med bolniki s klinično diagnozo vedenjske oblike frontotemporalne demence in kontrolnimi preiskovanci.

Metodološke značilnosti

V raziskavo so med letoma 2015 in 2022 vključili 28 bolnikov ter enako število kontrolnih preiskovancev v treh kliničnih ustanovah na Švedskem. Vključitev bolnikov je temeljila na kliničnem pregledu ter klinični diagnozi možne, verjetne ali gotove vedenjske oblike FTD, analizi likvorja in pogovoru s svojci. Posamezniki, katerih analiza likvorja je bila bolj kot z vedenjsko obliko FTD skladna z Alzheimerjevo boleznijo, ter tisti z izrazitim upadom kognitivnih sposobnosti (ki jim je to onemogočalo sledenje navodilom raziskovalcev) so bili izključeni iz raziskave.

Vključeni preiskovanci so poleg opravljanja strukturnega in funkcijskega magnetnoresonančnega slikanja rešili tudi psihološki vprašalnik za oceno empatije (angl. Interpersonal Reactivity Index, IRI). Ker FTD označuje pomanjkanje uvida v lastno stanje, so njihovo sposobnost sočustvovanja z istim vprašalnikom ocenili tudi njihovi svojci ali oskrbovalci. Med fMRI so preiskovanci najprej videli vprašanje »Kaj čuti roka?«, temu pa je sledilo 20 fotografij, kjer se je človeške dlani dotikala vatirana paličica, in 20 fotografij, kjer je paličico nadomestila injekcijska igla, ki je prebadala kožo.  Med prikazom slik so raziskovalci zbirali podatke o jakosti signala na dva načina. Prvi, imenovan »sočustvovanje ob bolečini« (angl. empathy for pain, EFP), je vključeval aktivacijo dveh možganskih regij  – ene, ki naj bi bila glede na pregled literature zlasti pomembna za čustveni vidik empatije (tj. posredno izkušanje občutij ali čustev, skladnih z občutji ali čustvi druge osebe), in druge, ki naj bi bila bolj pomembna za kognitivni vidik empatije (tj. razumevanje čustvovanja ali občutij, ki jih doživlja druga oseba, brez sočasnega izkušanja enakih čustev ali občutij). Drugi način analize pa je upošteval 12 najbolj aktivnih regij pri kontrolnih preiskovancih med prikazom fotografij z iglo (angl. control’s activation pattern regions of interest, CA-ROI).

Raziskovalci so v statistični analizi na temelju podatkov, zbranih v EFP, primerjali aktivnost možganskih regij med bolniki in kontrolami, CA-ROI pa so uporabili kot »standard« empatije ob bolečini v analizi povezanosti podatkov iz fMRI ter odzivov, zbranih z IRI. Bolnike in kontrolne preiskovance so primerjali tudi glede na demografske značilnosti, vključno s spolom, starostjo in leti izobrazbe.

Rezultati

Bolniki in kontrolni preiskovanci so bili glede demografskih značilnosti primerljivi, razlikovali pa so se v rezultatih fMRI. Med prikazom fotografij, kjer je kožo dlani prebadala igla, je bil pri bolnikih (glede na kontrolne preiskovance) prisoten statistično značilno manj izrazit signal na področju, ki naj bi bilo pomembno udeleženo pri čustvenem vidiku empatije, jakost signala s področja, pomembnega za kognitivni vidik empatije, pa se med bolniki in kontrolnimi preiskovanci ni statistično značilno razlikovala. CA-ROI je pri kontrolnih preiskovancih statistično značilno sovpadala s samooceno vidika »empatične zaskrbljenosti«  (tj. lastnega doživljanja zaskrbljenosti ali tesnobnosti v primeru stiske, ki jo doživlja druga oseba) na IRI, pri bolnikih pa z oceno istega parametra, ki so jo podali svojci ali skrbniki.

Zaključki

Avtorji raziskave na osnovi zbranih izsledkov zaključujejo, da bolniki z vedenjsko obliko FTD pri fMRI, ki vključuje prikaz bolečine tretje osebe, v primerjavi s kontrolnimi preiskovanci izkazujejo nižjo stopnjo aktivnosti možganske regije, povezane s čustveno empatijo. Stopnja aktivnosti je v tem predelu možganov pri bolnikih sovpadala z oceno njihove empatije, ki so jo podali svojci ali skrbniki. Čeprav izsledki ponujajo iztočnico za nadaljnje raziskovanje, omejitve povzete raziskave vključujejo majhen vzorec, uporabo več magnetnoresonančnih tomografov zaradi izvedbe fMRI na treh lokacijah in pomanjkanje dokončne diagnoze vedenjske oblike FTD, ki je trenutno možna le na podlagi pregleda možganskega tkiva po smrti bolnikov. Prisotnih je tudi nekaj vprašljivih metodoloških značilnosti, vključno z navidezno objektivizacijo izrazito subjektivnega pojava (empatije) kot aktivnosti posameznih možganskih regij ter z uporabo funkcijskega magnetnoresonančnega slikanja, kjer so rezultati močno odvisni od načina procesiranja podatkov. Kombinacija (1) uporabe fMRI brez razprave o pomanjkljivostih te metode, (2) uporabe podatkov CA-ROI kontrolnih preiskovancev kot standarda, na osnovi katerega so preverjali povezanost med izidom psihološkega testiranja in »aktivnostjo predelov možganov, pomembnih za empatijo« ter (3) dejstva, da v izsledkih izpostavljajo razhajanja zgolj v enem vidiku IRI med bolniki in njihovimi svojci (pri čemer se zdi, da obstoja razlik v splošnem niso statistično preverili neodvisno od analize povezanosti), daje vtis, da namen raziskave morda ni bil preverba morebitnega obstoja razlik med bolniki in kontrolnimi preiskovanci, temveč potrditev vstopnih predpostavk o upadu empatije pri bolnikih s FTD.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.