Izhodišča in namen raziskave

Romantična ljubezen je intenzivno čustveno stanje, ki močno vpliva na pozornost, vedenje, motivacijo in razporejanje kognitivnih virov. Zaljubljeni posamezniki imajo pogosto slabši nadzor pri izvajanju klasičnih nevropsiholoških nalog, hkrati pa boljše sposobnosti “branja” oziroma razumevanja drugih ljudi in socialnega razmišljanja. V eksperimentalnih raziskavah, kjer so udeležencem med slikanjem možganov (s fMRI) prikazovali fotografije ali imena njihovih partnerjev, so opazili izrazito aktivacijo centrov za nagrajevanje, kar je nekatere avtorje spodbudilo k primerjavi romantične ljubezni z odvisnostjo. Ni pa bilo jasno, ali je pri zaljubljenih drugače organizirano tudi možgansko omrežje. Avtorji povzete raziskave so zato želeli opisati, kako je romantična ljubezen povezana s funkcijskimi značilnostmi celotnega omrežja možganov ter s strukturo posameznih vozlišč.

Metode

V raziskavo so vključili 66 zdravih študentov: 34 udeležencev je bilo intenzivno zaljubljenih in v romantični zvezi, 32 pa jih nikoli ni bilo zaljubljenih in niso bili v zvezi. Skupini se po starosti (povprečno 21 let), letih izobrazbe, družinskem dohodku in osebnih mesečnih izdatkih nista razlikovali. Pri zaljubljenih je trajanje zveze znašalo 8–17 mesecev (povprečno 12 mesecev), intenzivnost ljubezni pa so ovrednotili z validirano lestvico Passionate Love Scale (PLS). Pri vseh udeležencih so posneli možgansko aktivnost s funkcijsko magnetno resonanco v mirovanju (6 minut z zaprtimi očmi) in s pomočjo digitalnega atlasa človeških možganov za določitev posameznih možganskih področij izračunali povezave med 90 možganskimi regijami. S teorijo grafov so opisali lastnosti celotnega funkcijskega omrežja (malo-svetovnost, povprečni koeficient grozdenja, modularnost) in vlogo posameznih regij znotraj omrežja (npr. ali delujejo kot pomembna vozlišča s številnimi povezavami).

Rezultati

Analiza je pokazala, da je bilo možgansko omrežje pri zaljubljencih manj razdeljeno na ločene, gosto povezane podmreže in je delovalo bolj prepleteno kot pri vrstnikih, ki še nikoli niso bili zaljubljeni. Strokovno to pomeni nižje vrednosti malo-svetovnosti, koeficienta grozdenja in modularnosti, kar kaže na manjšo funkcijsko “razdrobljenost” oziroma segregacijo omrežja. To pomeni, da so bili pri zaljubljenih preiskovancih možganski predeli med seboj bolj povezani in delovali manj kot ločene, zelo specializirane enote.

Spremembe so bile najbolj izrazite v treh področjih. Fuziformni girus (ali vijuga), pomemben za prepoznavanje obrazov, teles in čustvenih izrazov, je bil pri zaljubljenih preiskovancih močneje vpet v globalno možgansko omrežje in je deloval kot pomembno vozlišče med različnimi moduli, kar po mnenju avtorjev odraža lažje vključevanje obraznih in čustvenih informacij (zlasti partnerjevih) v širšo obdelavo. Nasprotno pa sta angularni girus, povezan s samopodobo in osebnimi spomini, ter medialna orbitofrontalna skorja, pomembna za vrednotenje prijetnosti in pomembnosti dražljajev, pri zaljubljenih preiskovancih kazali manjšo vlogo v omrežju. To po mnenju avtorjev kaže, da se v zgodnji fazi intenzivne romantične ljubezni razmerje med abstraktnim razmislekom o sebi in svetu ter obdelavo čustvenih in socialnih signalov nekoliko premakne v korist slednje. Opisane spremembe so bile izrazitejše pri posameznikih z višjimi rezultati na lestvici PLS, kar bi lahko odražalo povezavo med intenzivnostjo doživete ljubezni in stopnjo reorganizacije možganskega omrežja.

V splošnem je bil vzorec manj segregiranega omrežja pri zaljubljenih preiskovancih podoben tistemu, ki so ga druge raziskave opisale pri odvisnostih: možgani delujejo manj razdeljeno in močneje usmerjajo vire v omejen nabor ciljev. Vendar se na ravni posameznih regij pojavi jasna razlika: pri odvisnostih v ospredje stopijo predvsem centri za nagrajevanje in odzivanje na dražljaje, povezane z drogo ali vedenjem, medtem ko se pri romantični ljubezni izrazito okrepijo področja za obdelavo obrazov, čustev in socialnih informacij (npr. fuziformni girus), relativno pa se zmanjša vloga nekaterih regij za širše vrednotenje in samorefleksijo. Avtorji zato predlagajo, da romantična ljubezen v določenih vidikih spominja na “naravno odvisnost”, a se od patoloških odvisnosti razlikuje po tem, da spodbuja vzpostavljanje in vzdrževanje intimnih odnosov ter ne vodi v umik iz socialnega okolja.

Med pomanjkljivostmi raziskave avtorji izpostavljajo presečno raziskovalno zasnovo, majhen in ozko opredeljen vzorec mladih študentov, skrajno definirano kontrolno skupino (“nikoli zaljubljeni”) ter zanašanje le na eno samoocenjevalno lestvico. Vse našteto pomembno omejuje možnost sklepanja o vzročnosti in širšega posploševanja rezultatov. Primerjava z odvisnostjo je sicer zanimiva, vendar ostaja posredna, ker raziskava ne vključuje skupine preiskovancev, ki bi se dejansko spopadali z odvisnostjo, zato jo je smiselno jemati predvsem kot izhodišče za nadaljnje raziskave.

Zaključki

Zgodnja romantična ljubezen je povezana z manj razdrobljenim možganskim omrežjem in preureditvijo povezav v korist regij za obraze in čustva, kar vzorec aktivnosti deloma približa odvisnosti, hkrati pa podpira bogatejše družbeno-čustveno procesiranje in vzpostavljanje intimnih odnosov. Na globalni ravni se kaže nižja razdeljenost omrežja na ločene module, na ravni posameznih regij pa sta posebej izpostavljeni fuziformna in angularna vijuga, ki prevzameta spremenjeno vlogo v socialnem in samoreferenčnem procesiranju. Avtorji zato predlagajo, da romantična ljubezen predstavlja “naravno odvisnost”, ki možganske vire močno usmeri v partnerja, obenem pa ohranja ali celo krepi sposobnost za bližino, empatijo in vzdrževanje odnosov, pri čemer zaradi opisanih metodoloških omejitev ostajajo sklepanje o vzročnosti in neposredne primerjave z odvisnostjo odprte za prihodnje raziskave.

Povzela: Liza Rozman, MSc iz kognitivne nevroznanosti