Izhodišča in namen raziskave

Tretjina starejših odraslih umre za Alzheimerjevo boleznijo ali drugo obliko demence. Smrtnost zaradi demence se v splošnem povečuje. Mediteranska prehrana, znana po svojih koristih za zdravje srca in ožilja, v številnih raziskavah izkazuje povezanost z nižjim tveganjem za bolezenski kognitivni upad. Oljčno olje, ki je ključna sestavina tega prehranskega vzorca, lahko zaradi vsebnosti enkrat nenasičenih maščob in antioksidantov deluje nevroprotektivno in protivnetno. Raziskave na živalskih modelih kažejo, da fenolne spojine v oljčnem olju, zlasti v ekstra deviškem oljčnem olju, prispevajo k izboljšani funkciji krvno-možganske pregrade ter zmanjšajo breme bolezenskih beljakovinskih odlag, kot sta amiloid beta in hiperfosforilirana beljakovina tau, ter prispevajo k boljšim kognitivnim izidom. Namen povzete raziskave je bil ugotoviti, ali ter kako dolgoročno vključevanje oljčnega olja v prehrano vpliva na tveganje za smrt zaradi demence. Raziskovalci so v analizah upoštevali tudi ocenjeno kakovost prehrane preiskovancev, vpliv nadomeščanja drugih prehranskih maščob (rastlinskih olj, majoneze, margarine in masla) z oljčnim oljem ter prisotnost alela APOE4, ki je znan dejavnik tveganja za pojav demence zaradi Alzheimerjeve bolezni.

Metodologija

Povzeta raziskava je analizirala podatke, zbrane med letoma 1990 in 2018  iz dveh prospektivnih kohortnih raziskav, opravljenih v ZDA –  Raziskava zdravja medicinskih sester (angl. Nurses’ Health Study, NHS) in Raziskava spremljanja zdravja zdravstvenih delavcev (angl. Health Professionals Follow-up Study, HFPS). Izključeni so bili udeleženci s srčno-žilnimi boleznimi ali rakom, manjkajočimi podatki o uživanju oljčnega olja ali prevelikimi odstopanji pri kaloričnem vnosu (< 500 kcal/dan za ženske oziroma < 800 kcal/dan za moške ter > 3500 kcal/dan za ženske in > 4200 kcal/dan za moške). Skupno je bilo vključenih 60.582 žensk in 31.801 moški. Preiskovanci so o pogostnosti uživanja različnih živil poročali s pomočjo vprašalnika z več kot 130 kategorijami živil, ki so ga izpolnjevali vsaka 4 leta. Skupni vnos oljčnega olja je bil določen s seštevkom odgovorov v vprašalniku glede uporabe le-tega (za solatne prelive, dodajanje hrani ali kruhu ter za peko in cvrtje doma). Eno jedilno žlico oljčnega olja so opredelili kot 13,5 g. Upoštevali so tudi kakovost prehrane s pomočjo validiranih vprašalnikov, kjer višje vrednosti kažejo na boljšo kakovost prehrane. Pri preiskovancih so z gensko analizo krvi ali brisa ustne sluznice opredelili tudi prisotnost enega ali dveh alelov APOE4. Tistim udeležencem, ki niso oddali vzorca za analizo, so genotipizacijo določili s pomočjo ocen iz genetskih podatkovnih baz. Podatke o umrljivosti so pridobili iz državnih evidenc, Nacionalnega indeksa umrlih ali od sorodnikov. Smrt zaradi demence je bila določena na podlagi zdravniških izvidov, obdukcijskih poročil ali registra o smrti, kjer je bila demenca navedena kot vzrok smrti ali kot prispevajoči dejavnik. Udeleženci so prav tako na dve leti izpolnjevali vprašalnik o telesni masi, kajenju, telesni aktivnosti, uporabi multivitaminov ter menopavzi in hormonski terapiji (pri ženskah), družinski anamnezi demence ter kroničnih boleznih. Raziskovalci so prisotnost depresivne motnje razpoloženja pri preiskovancih opredelili glede na uporabo antidepresivov in samoporočanja. Socioekonomski status je bil določen na podlagi podatkov o naslovu, dohodku, izobrazbi in bivališču. Udeležence so razvrstili v skupine glede na pogostost vnosa oljčnega olja: nikoli ali manj kot enkrat na mesec, do 4,5 g/dan, 4,5-7 g/dan, in več kot 7 g/dan. V raziskavi so upoštevali tudi starost, socioekonomski status ter prehranske navade. Dodatno so analizirali, ali zamenjava 5 g drugih virov maščob z oljčnim oljem vpliva na tveganje umrljivosti zaradi demence.

Rezultati

V času raziskave so zabeležili 4751 smrti zaradi demence (3473 v NHS in 1278 v HPFS; skupno 37.649 smrti). Posamezniki z dvema kopijama alela APOE4 so imeli od 5,5- do 9,4-krat večje tveganje za smrt zaradi demence kot tisti brez omenjenega alela. Povprečni dnevni vnos oljčnega olja je bil 1,3 g/dan. Višji vnos oljčnega olja je bil povezan s statistično značilno nižjim razmerjem tveganj za smrt zaradi demence, pri čemer prisotnost alela/-ov APOE4 ni pomembno vplivala na povezavo. Udeleženci, ki so oljčnega olja zaužili več kot 7 g/dan, so imeli 28-% nižje tveganje za smrt zaradi demence v primerjavi s tistimi, ki oljčnega olja skoraj niso uživali. Ta ugotovitev je ostala nespremenjena, ne glede na kakovost prehrane. Vseeno pa je skupina, ki je uživala bolj kakovostno prehrano in veliko oljčnega olja, imela najnižjo smrtnost zaradi demence, kar nakazuje, da kombinacija obojega lahko ponudi dodatne koristi. Zamenjava 5 g margarine ali majoneze na dan z oljčnim oljem je bila povezana z nižjim tveganjem za smrt zaradi demence, medtem ko pri zamenjavi masla ali drugih rastlinskih olj z oljčnim oljem te povezave ni bilo. Margarina in majoneza vsebujeta visoke ravni transmaščob, ki so močno povezane s splošno smrtnostjo, boleznimi srca in ožilja, sladkorno boleznijo tipa 2 in demenco, kar lahko pojasni opaženo korist. Čeprav je zamenjava masla z oljčnim oljem povezana z manjšim tveganjem za sladkorno bolezen tipa 2, bolezni srca in ožilja ter skupno smrtnost, niso ugotovili povezave z zmanjšano smrtnostjo zaradi demence. Ti rezultati podpirajo priporočila za uporabo oljčnega olja v prehrani kot potencialno strategijo za ohranjanje zdravja in preprečevanje demence. Nekatere predhodne raziskave kažejo na obstoj razlik med moškimi in ženskami glede koristi sprememb življenjskega sloga pri tveganju za demenco, ki morda izhajajo iz razlik v bioloških in družbenih dejavnikih. Izsledki povzete raziskave izkazujejo ugodno povezavo med večjim uživanjem oljčnega olja in nižjim tveganjem za smrt zaradi demence zlasti pri ženskah, kar bi bilo smiselno preveriti tudi v prihodnjih raziskavah.

Zaključki

Glavne prednosti te raziskave vključujejo dolgo obdobje spremljanja, velik vzorec udeležencev ter upoštevanje prisotnosti alela/-ov APOE4 v statistični analizi. Raziskava ima tudi omejitve. Verjetno je, da večji vnos oljčnega olja pri udeležencih sovpada z bolj zdravim načinom prehranjevanja in višjim družbeno-ekonomskim statusom, čeravno ti dejavniki v statistični analizi niso pomembno vplivali na rezultate. Prav tako je bila raziskava izvedena na vzorcu zdravstvenih delavcev, kar zmanjša vpliv socialno-ekonomskih dejavnikov in po mnenju avtorjev poveča natančnost poročanja zaradi visokega nivoja izobrazbe,vendar gre še vedno za samoporočane (in zato manj zanesljive) podatke. Opazovalna zasnova raziskave pomeni tudi, da o vzročnosti povezave ni mogoče sklepati. Vzorec so pretežno sestavljali belci, kar v povezavi z relativno enotnostjo izobrazbe in družbeno-ekonomskega statusa še dodatno omeji možnost posploševanja izsledkov na bolj raznoliko populacijo. Poleg tega v raziskavi niso razlikovali med različnimi vrstami oljčnega olja, ki se lahko razlikujejo po vsebnosti polifenolov in drugih nelipidnih bioaktivnih spojin.

Povzela: Ana Pezdirc Retko

Komentar strokovnjaka

Raziskava Tessier in sod. nam postreže z rezultati, ki jih uvrščamo v kategorijo “tresla se je gora, rodila se je miš”. Izvzeto iz konteksta zveni 28% znižanje tveganja naravnost osupljivo. Ampak dejanski podatki kažejo povsem drugačno sliko.

V skupini, ki ni uživala oljčnega olja, so zabeležili približno 295 primerov smrti zaradi demence na 100.000 oseb-let, v skupini z vnosom več kot 7g oljčnega olja dnevno pa 212 primerov. To pomeni, da bi približno 1200 ljudi, ki prej sploh niso uživali oljčnega olja, moralo vsaj 7g maščob v svoji prehrani nadomestiti z oljčnim oljem in to početi eno leto, da bi preprečili en primer smrti zaradi demence.

Moč predvidenega učinka je torej že v osnovi precej neimpresivna. Hkrati je potrebno upoštevati še troje. Najprej, da je bil učinek pokazan pri povečanju vnosa oljčnega olja iz 0 g na več kot 7 g dnevno. Kot drugo, da je raziskava v analizi upoštevala številne prehranske dejavnike, kar pomeni, da gre za učinek v kontekstu, kjer večji vnos oljčnega olja ne vpliva na vnos energije, vnos sadja in zelenjave, polnozrnatih žit, rdečega mesa in drugih živil. Iz tega sledi tretje in morda najbolj pomembno, da je predvideni učinek pravzaprav učinek zamenjave vnosa in ne povečanja vnosa.

Rezultatom omenjene in njej podobnih raziskav pogosto sledi zmotni zaključek  “več je bolje”, ki načeloma pomeni tudi dodajanje “zdravega” živila v prehrano brez prilagoditev celokupnega vnosa hranil in energije. Pri maščobnih živilih je to še zlasti problematično zaradi izrazito visoke energijske gostote in potenciala za prenajedanje. Pri izoliranih maščobah, kot so olja, je oboje še bolj izrazito. Če dodajanje oljčnega olja vodi v presežek energije in posledično kopičenje maščevja, lahko od tega pričakujemo zgolj neugoden učinek in povečano tveganje za zdravstvene zaplete.

Rezultati Tessier in sod. ne spodbujajo “dodajanja oljčnega olja” kar na splošno. Le nakazujejo, da bi bilo verjetno koristno iz prehrane odstraniti kakšen gram manj ugodne maščobe in ga nadomestiti z gramom oljčnega olja. Pa še to predvsem pri ljudeh, ki pred tem oljčnega olja v prehrani niso uporabljali (iz 0 g na > 7 g/dan oz. iz nič na pol žlice dnevno). Praktično ničesar pa na podlagi rezultatov omenjene raziskave ne moremo sklepati o učinku povečanja zastopanosti oljčnega olja v prehrani posameznikov, ki že izkazujejo relativno visok vnos (na primer iz pol žlice oljčnega olja na eno žlico oljčnega olja dnevno).

Pomembna vprašanja odpira tudi ugotovitev, da je oljčno olje povezano z zmanjšanim tveganjem le, če v prehrani zamenja margarino in majonezo, ne pa tudi, če so ga preiskovanci uživali namesto masla. Kljub upoštevanju kopice pomembnih motečih dejavnikov v analizi, opazovalne raziskave nikoli ne zajamejo vse kompleksnosti prehranjevanja in življenjskega sloga. Zato višji delež oljčnega olja v prehrani vsaj delno lahko odraža tudi specifične prehranske vzorce ali navade, ki jih ni mogoče natančno opredeliti in upoštevati. Več oljčnega olja v prehrani pogosto sovpada s drugimi ugodnimi navadami, ki jih analiza Tessier in sod. ni ovrednotila, kot so na primer pogostejša priprava obrokov doma ali višji vnos stročnic.

Nazadnje si velja zapomniti, da učinkov prehrane ne gre reducirati na posamezna živila – na primer mediteranske prehrane na oljčno olje, kar je pogosto primer. Učinki prehranskih vzorcev so rezultat celote, ne posameznih sestavin. Raziskave mediteranske prehrane sicer res poudarjajo tudi vnos oljčnega olja, vendar ne le oljčnega olja. Enako ali še bolj pomembno vlogo v meditranski prehani imajo tudi stročnice, ribe, zelenjava in sadje ter oreški.

Nenad Kojić, nutricionist