Izhodišča

Januarja letos je bilo v ugledni znanstveni reviji Lancet Diabetology & Endocrinology objavljeno poročilo mednarodne strokovne komisije, ki predlaga pomembne spremembe pri opredelitvi debelosti. Trenutna opredelitev le-te kot “kompleksne kronične bolezni” temelji predvsem na priročni meri, imenovani indeks telesne mase (ITM), ki jo izračunamo kot količnik telesne mase (v kilogramih) ter kvadrata telesne višine (v metrih) – za izračun torej potrebujemo zgolj tehtnico in merilni trak. Če ITM posameznika znaša med 25 in 29,9, ga to uvršča v kategorijo prekomerne prehranjenosti; vrednosti med 30 in 34,9 pomenijo debelost, vrednosti nad 35 pa ekstremno debelost.

Prva težava pri zanašanju na ITM za oceno debelosti izhaja iz dejstva, da mera ne loči med prispevkom maščevja in mišičja k celokupni telesni masi, zato lahko mišičaste posameznike zmotno opredeli kot prekomerno prehranjene ali debele. Po drugi strani pa znanstveni izsledki kažejo, da je kopičenje maščevja okoli notranjih organov, zlasti v predelu trebuha (čemur strokovno rečemo visceralna zamaščenost, ki se navzven lahko, a ni nujno, kaže s centralno debelostjo) zdravju bolj škodljivo v primerjavi s kopičenjem podkožnega maščevja. S tem lahko delno razložimo tudi pogost ugovor opredelitvi debelosti kot bolezni: povezava med presežkom maščevja in zdravstvenimi zapleti ni enoznačna. Visceralno maščobno tkivo, za razliko od podkožnega, namreč izloča dejavnike, ki med drugim prispevajo h kroničnemu (vztrajno prisotnemu) vnetju in posledično ogroženosti za srčno-žilne zaplete ter zmanjšani odzivnosti tkiv na učinke inzulina s posledično višjim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni tipa 2, oboje pa lahko posredno in neposredno škodi tudi zdravju možganov. Če ima posameznik veliko visceralnega maščevja, a (še) nima prekomerno povečane telesne mase, bo njegov ITM lahko – kljub večji ogroženosti za številne zdravstvene zaplete zaradi visceralne debelosti – normalen. ITM torej ni najboljša mera za opredelitev debelosti in ne pove ničesar o dejanskem zdravju posameznika.

Nova delitev: predklinična in klinična debelost 

Zaradi vsega naštetega člani strokovne komisije v poročilu predlagajo drugačen pristop. Za boljšo opredelitev prekomerne zamaščenosti svetujejo dopolnitev ITM z vsaj še eno metodo za oceno telesne sestave, vključno z obsegom pasu (za grobo oceno visceralne zamaščenosti) ter, kjer je to mogoče, z dražjimi in zahtevnejšimi pristopi, na primer dvoenergijsko rentgensko absorpciometrijo ali bioelektrično impedanco (ki izkoriščata razlike v prepustnosti kostnine, maščevja in mišic za rentgenske žarke oziroma šibak električni tok). Pri posamezniku je potrebno s kliničnim pregledom, po možnosti pa tudi z laboratorijskimi in drugimi preiskavami, opredeliti motnje v delovanju organskih sistemov, ki jih povezujemo z debelostjo. Če je posameznik prekomerno zamaščen, vendar ne izkazuje odklonov v delovanju organskih sistemov in ne navaja težav s počutjem ali sposobnostjo izvajanja vsakodnevnih dejavnosti, po novem sodi v kategorijo t.i. “predklinične debelosti”, ki predstavlja dejavnik tveganja za kasnejši razvoj zdravstvenih zapletov. Za posameznike, pri katerih so simptomi in znaki okvar organskih sistemov že prisotni, pa člani komisije predlagajo uvedbo kategorije “klinične debelosti”.

Priporočila za zdravljenje in preprečevanje debelosti

Iz omenjene ločnice izhajajo tudi razlike v priporočeni obravnavi. Učinkovita zdravstvena obravnava naj bo vselej prilagojena posamezniku in njegovim življenjskim razmeram, ciljem in zmožnostim. Če gre za bolnika s predklinično debelostjo, naj bo usmerjena predvsem v zdravo izgubo presežka maščevja z vzdržnimi spremembami življenjskega sloga (in po potrebi tudi z zdravili ali kirurškimi posegi) ter dolgoročno spremljanje. Če pa gre za bolnika s klinično debelostjo, svetujejo čim hitrejšo uvedbo zdravljenja debelosti glede na klinične smernice, ki naj upošteva pridružene zdravstvene zaplete.

V sklepnem delu poročila člani komisije naslavljajo tudi potrebo po javnozdravstvenih ukrepih za preprečevanje debelosti in ustrezni obravnavi bolnikov s strani zdravstvenih delavcev. Pozivajo, naj oboje temelji na ažurnih znanstvenih spoznanjih in ne zmotnih prepričanjih, ki debelost pogosto enačijo z osebnostnimi primanjkljaji ter krnijo njeno ustrezno in pravočasno obravnavo.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.