Izhodišča in namen raziskave

Čeprav je pretežno sedeč življenjski slog po izsledkih številnih razsikav povezan z višjim tveganjem za pojav srčno-žilnih in presnovnih bolezni ter s povišano stopnjo umrljivosti, je sedenje je za marsikoga sestavni del vsakodnevnega opravljanja nalog na delovnem mestu. Nekatere raziskave izkazujejo možnost aktivnega zniževanja tveganja za škodljive zdravstvene posledice dolgotrajnega sedenja s prostočasno telesno dejavnostjo, vendar še ni jasno, v kolikšni meri to velja tudi za pretežno sedeč življenjski slog zaradi službenih obveznosti in koliko telesne dejavnosti zadošča. Cilja povzete raziskave sta bili (1) preverba povezanosti med dolgotrajnim sedenjem na delovnem mestu ter tveganjem za višjo umrljivost iz katerega koli vzroka oziroma zaradi srčno-žilnih zapletov ter (2) opredelitev potrebne količine in intenzivnosti prostočasne telesne dejavnosti, ki stopnjo tveganja za zdravstvene zaplete pri pretežno sedečih delavcih približa (predvidoma nižji) stopnji tega tveganja pri pretežno aktivnih zaposlenih.

Metodološke značilnosti

Raziskovalci so v prospektivno kohortno raziskavo na podlagi prostovoljnega obveščenega soglasja vključili odrasle (starejše od 20 let) člane programa za redne (tj. vsakoletne ali na vsaki dve leti) zdravstvene preglede v Tajvanu, ki je potekal med leti 1996 in 2017. Posamezniki z znanimi srčno-žilnimi boleznimi so bili izključeni. Sodelujoči preiskovanci so ob vsakem pregledu izpolnili vprašalnike o osebni zgodovini bolezni in dejavnikih življenjskega sloga, vključno s stopnjo telesne dejavnosti na delovnem mestu. Na podlagi podanih odgovorov so jih raziskovalci razvrstili v tri skupine: pretežno sedeči, izmenjaje sedeči in stoječi ter pretežno gibajoči se zaposleni.

Podatke o prostočasni telesni dejavnosti preiskovancev so raziskovalci pridobili iz njihovih odgovorov na dve vprašanji: pri prvem so morali svojo prostočasno telesno dejavnost v zadnjem mesecu razvrstiti po intenzivnosti (primeri nizko intenzivne vadbe so vključevali hojo, zmerne hitro hojo, zmerno do visoko intenzivne zložen tek ter visoko intenzivne hiter tek), pri drugem pa oceniti skupno trajanje vsake izmed opredeljenih stopenj inteznivnosti vadbe v zadnjem mesecu. Na temelju teh odgovorov in izračunanih metaboličnih ekvivalentov vadbe na teden so bili preiskovanci nadalje razvrščeni v pet kategorij: telesno nedejavni (< 3,75 MET – ur na teden oziroma manj kot 15 minut telesne vadbe dnevno), nizko telesno dejavni (3,75 – 7,49 MET – ur na teden oziroma 15-29 min telesne vadbe dnevno), zmerno telesno dejavni (7,50 – 16,49 MET – ur na teden oziorma 30-59 min telesne vadbe dnevno), visoko telesno dejavni (16,5 – 25,49 MET – ur na teden oziroma 60-89 min telesne vadbe dnevno) ter zelo visoko telesno dejavni ( ≥ 25,5 MET – ur na teden oziroma več kot 90 minut telesne vadbe dnevno).

Stopnjo prostočasne telesne dejavnosti so v raziskavi vrednotili tudi s t.i. mero zavedanja o lastni telesni dejavnosti (angl. Personal Activity Intelligence metric, PAI) – programsko opremo na pametnih napravah, ki izmerjeno srčno frekvenco ob telesni dejavnosti pretvori v seštevek točk glede na starost, spol, srčno frekvenco v mirovanju in maksimalno srčno frekvenco uporabnika, s ciljem tedenskega seštevka 100 točk. V raziskavi so vadbi, kjer so uporabniki dosegli 44 % svoje maksimalne srčne frekvence, pripisali nizko stopnjo intenzivnosti, srednjo stopnjo vadbi, kjer so dosegli 73 % svoje maksimalne srčne frekvence, kot visoko intenzivno vadbo pa so vrednotili dejavnosti, pri katerih so uporabniki dosegli vsaj 83 % svoje maksimalne srčne frekvence.

Ker so imeli za 59 % preiskovancev na voljo podatke o sedenju na delovnem mestu in prostočasni telesni dejavnosti, zbrane zgolj ob začetku njihovega sodelovanja v raziskavi, so v statistični analizi upoštevali tudi druge podatke (vključno s starostjo, spolom, doseženo izobrazbo, morebitnim kajenjem in uživanjem alkohola, indeksom telesne mase, sistolnim krvnim tlakom, koncentracijo glukoze na tešče in koncentracijo celokupnega holesterola), zbrane ob enakem času. Za preiskovance, ki so se zdravstvenih pregledov udeležili več kot enkrat, so preverili stopnjo skladnosti podatkov, pridobljenih z vprašalniki med dvema pregledoma, ter ugotovili, da je bila visoka in statistično značilna. Povprečni čas spremljanja preiskovancev je znašal 12,85 let.

Raziskovalci so podatke o umrljivosti preiskovancev iz katerega koli vzroka ter zaradi srčno-žilnih bolezni zbrali iz tajvanskega državnega registra smrti, pri čemer so izključili prvi dve leti zbiranja podatkov za zmanjšanje povratne vzročnosti. V statistični analizi so na podlagi  vseh omenjenih podatkov izračunali razmerje tveganj za umrljivost iz katerega koli vzroka ter srčno-žilnih zapletov glede na stopnjo telesne dejavnosti na delovnem mestu ter kategorijo prostočasne telesne dejavnosti.  Svoje ugotovitve so preverili z naknadnimi analizami, kjer so bodisi upoštevali dodatne dejavnike (vključno s starostjo, indeksom telesne mase in pridruženimi boleznimi preiskovancev) bodisi pa izključili preiskovance s povišanim krvnim tlakom, visokim indeksom telesne mase ali sladkorno boleznijo.

Rezultati

V statistično analizo so vključili skupno 481.688 preiskovancev (53,2 % žensk), čigar povprečna starost je znašala 39,3 let. Večina (60,2 %) je bila razvrščena v pretežno sedečo skupino zaposlenih, 29,1 %  v izmenjaje sedečo in stoječo ter 10,7 % v pretežno gibajočo se skupino zaposlenih. Kot telesno nedejavne v prostem času se je v pretežno sedeči skupini zaposlenih opredelilo 47,5 % preiskovancev, v izmenjaje sedeči in stoječi skupini zaposlenih 51,7 %, v pretežno gibajoči se skupni zaposlenih pa 57,2 %. Pretežno sedeči zaposleni so bili v primerjavi z drugima dvema skupinama zaposlenih pogosteje mlajši in bolj izobraženi, redkeje kadilci ali uživalci alkohola, redkeje prekomerno prehranjeni ali debeli (glede na indeks telesne mase), imeli pa so tudi redkeje izmerjene previsoke vrednosti sistolnega krvnega tlaka (≥ 140 mm Hg). Med vključenimi preiskovanci le manjšina ni izpolnila celotnega vprašalnika (delež manjkajočih podatkov v nobeni kategoriji ni presegel 5 %), meritve bioloških kazalnikov (krvne preiskave ipd.) pa so bile zbrane za več kot 99 % vključenih, zato manjkajoči podatki niso pomembno vplivali na rezultate statističnih analiz.

Med celotnim obdobjem spremljanja so raziskovalci zabeležili 26.257 smrti, največ (57,3 %) v skupini pretežno sedečih zaposlenih. Skupno 5371 preiskovancev je umrlo zaradi srčno-žilnih zapletov, tudi med njimi pa je bilo največ (60,2 %) pretežno sedečih zaposlenih. Rezultati naknadne analize, ki je upoštevala spol, starost, izobrazbo, kajenje in uživanje alkohola ter indeks telesne mase, so pokazali, da so imeli pretežno sedeči zaposleni v primerjavi s pretežno gibajočimi se zaposlenimi statistično značilno višje (16 %) tveganje za smrt iz katerega koli vzroka ter 34 % višje tveganje za umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni. Preiskovanci, ki so na delovnem mestu izmenjaje sedeli in stali, pa v primerjavi s pretežno gibajočimi se zaposlenimi niso imeli povišanega tveganja za umrljivost.

Ko so raziskovalci analizirali tveganje za umrljivost iz katerega koli vzroka, so ugotovili, da je bilo tveganje povišano pri skoraj vseh posameznikih v različnih skupinah prostočasne telesne dejavnosti, ki so na delovnem mestu pretežno sedeli. Z drugimi besedami: pretežno sedenje na delovnem mestu je bilo statistično značilno povezano z višjim tveganjem za umrljivost iz katerega koli vzroka pri posameznikih, ki so bili v prostem času telesno nedejavni, nizko, zmerno ali celo visoko telesno dejavni – edino izjemo so predstavljali pretežno sedeči zaposleni, ki so bili v prostem času zelo visoko telesno dejavni. Posamezniki z zelo visoko stopnjo prostočasne telesne dejavnosti pa se po tveganju za umrljivost iz katerega koli razloga med seboj niso statistično značilno razlikovali ne glede na to, ali so na delovnem mestu pretežno sedeli, izmenjaje sedeli in stali ali pa bili pretežno v gibanju. Nadaljnje analize so pokazale, da je bilo tveganje za umrljivost iz katerega koli vzroka primerljivo med pretežno sedečimi zaposlenimi, ki so bili v prostem času zmerno telesno dejavni, ter izmenjaje sedečimi in stoječimi zaposlenimi in pretežno gibajočimi se zaposlenimi, ki so bili v prostem času telesno nedejavni ali nizko telesno dejavni. Z drugimi besedami: pretežno sedeči zaposleni so morali za doseg nižjega tveganja za umrljivost izvajati več prostočasne telesne dejavnosti kot zaposleni, ki so na delovnem mestu sedeli manj ali pa so bili pretežno v gibanju.

Rezultati analize, ki je za oceno prostočasne telesne dejavnosti upoštevala PAI, kažejo podobne ugotovitve: sedenje na delovnem mestu in nižji tedenski seštevki PAI (ki izkazujejo manj prostočasne telesne dejavnosti) so bili povezani s statistično značilno višjim tveganjem za umrljivost iz katerega koli vzroka kot primerljivi seštevki PAI ob višji stopnji telesne dejavnosti na delovnem mestu ali kot višji seštevki PAI ob primerljivi stopnji telesne dejavnosti na delovnem mestu.

Zaključki

Avtorji raziskave na podlagi izsledkov opravljenih statističnih analiz zaključujejo, da imajo posamezniki, ki na delovnem mestu pretežno sedijo, večje tveganje za splošno umrljivost v primerjavi s posamezniki, ki se na delovnem mestu več gibljejo. Rezultati kažejo tudi, da je tveganje za umrljivost nižje, če so pretežno posamezniki v prostem času bolj telesno dejavni. Kot najbolj neugodna kombinacija se je izkazala tista, ki je združevala pretežno sedenje v službi in telesno nedejavnost v prostem času. K boljšim zdravstvenim izidom torej lahko prispevamo na več načinov: z rednimi premori za gibanje na sicer pretežno sedečem delovnem mestu, z zaposlitvijo, ki od nas terja vsaj izmenjavo stoje in sedenja, še raje pa gibanje, ali pa z vključevanjem redne telesne dejavnosti v naš prosti čas (pri čemer raziskovalci izpostavljajo, da za zniževanje tveganja zadošča že med 15 in 30 minut telesne dejavnosti dnevno, oziroma še manj, če je dejavnost intenzivna ali zelo intenzivna). K zniževanju tveganja lahko pomembno prispevajo tudi delodajalci z omogočanjem aktivnih premorov in s spodbujanjem aktivnega preživljanja prostega časa (npr. z brezplačnim članstvom v telovadnicah ali s skupinskimi športnimi aktivnostmi za zaposlene).

Avtorji med prednostmi svoje raziskave izpostavljajo veliko število preiskovancev in enoten način zbiranja njihovih podatkov, uporabo metaboličnih ekvivalentov za kvantifikacijo inteznivnosti telesne vadbe in PAI kot dodatnega načina za vrednotenje prostočasne telesne dejavnosti, vključevanje meritev bioloških kazalnikov (za razliko od izključnega zanašanja na samoporočane podatke) ter povezavo z državnimi registri in možnost izključitve posameznikov z znanimi zdravstvenimi težavami iz statističnih analiz. Med slabostmi pa omenjajo možnost pristranosti pri samoporočanih podatkih, plačljivost zdravstvenih pregledov v okviru programa (kar omejuje možnost vključevanja socialno šibkejših preiskovancev) in pomanjkanje možnosti natančnega ovrednotenja časa sedenja na delovnem mestu.
Povzela: Lana Blinc, dr. med.

Komentar strokovnjaka 

V zadnjem desetletju je dozorelo spoznanje, da za varovanje zdravja ni pomembno samo, koliko se gibljemo, ampak tudi, kako je gibanje razporejeno preko dneva. Z gibanjem je podobno kot s hrano: nujno jo potrebujemo, ni pa najbolj zdravo zaužiti le enega, velikega obroka na dan.

Dolgotrajno sedenje že po nekaj urah oslabi zaščitno delovanje endotelija (notranjega žilnega sloja), ki nas varuje pred krvnimi strdki in omogoča sprotno prilagajanje premera arterij na povečan pretok krvi. Neprekinjeno sedenje na dolgi rok povečuje krvni tlak in aktivnost simpatičnega avtonomnega živčevja, oslabi regulacijo krvne glukoze in pospešuje »tleče« vnetje v telesu. Obstajajo posredni dokazi, da dolgotrajno sedenje škoduje tudi delovanju možganov. Dejavna skeletna mišica ni samo »motor«, temveč sprošča številne signalne peptide (miokine), ki uravnavajo različne presnovne procese. Domnevamo, da ni vseeno, ali se miokini sproščajo preko celotnega časa, ko smo budni, ali zgolj med intenzivnim treningom / rekreacijo.

Raziskava Gao-ja in sodelavcev kaže, da je mogoče škodljive učinke dolgotrajnega sedenja na delovnem mestu v znatni meri omiliti z dodatno telesno vadbo v prostem času. Vsakdo, ki  pozna neprijeten občutek »zasedênosti«,  pa se bo strinjal, da je še najbolje med sedečim delom večkrat vstati in se sprehoditi (npr. do sodelavcev, namesto da jim pošljemo elektronsko sporočilo…), v prostem času pa se odpraviti na prijetno rekreacijo.

prof. dr. Aleš Blinc, dr. med., spec. kardiologije in vaskularne medicine