Izhodišča in namen

Številne predhodne raziskave so povezale sedeči življenjski slog s povečano umrljivostjo in nakazale, da koristni učinki zmerno do visoko intenzivne telesne vadbe lahko odtehtajo škodljivost sedečega življenjskega sloga. Pri vprašanju, koliko časa moramo biti fizično aktivni, da bi omilili škodljive posledice sedenja, pa odgovori niso enotni. Cilj raziskave je bil proučiti povezavo med telesno dejavnostjo, časom sedenja in umrljivostjo.

Metodologija

Za meta-analizo so izbrali 9 prospektivnih kohortnih raziskav, ki so se pri zbiranju podatkov o času sedenja in fizični aktivnosti zanašale na pospeškometer, v izogib pristranskosti in nenatančnosti samoporočanja udeležencev.

Zbrali so podatke 44.370 oseb, s povprečno starostjo 65,8 let. Spremljali so jih od 4 do 14,5 let, v tem času pa je umrlo 3451 udeležencev (7,8%).

Udeležence so razdelili v 3 skupine, glede na čas, ki so ga namenili telesni dejavnosti zmerne do visoke intenzivnosti – redko, zmerno in pogosto telesno dejavni, ter v 3 skupine, glede na čas sedenja: veliko, srednje in malo sedeči. Udeleženci, ki so hkrati pripadali skupini najbolj telesno dejavnih in skupini, ki preživi najmanj časa sede, so tvorili #referenčno skupino. Nato so s pomočjo različnih statističnih metod analizirali povezave med različnimi kombinacijami skupin telesne dejavnosti in časa sedenja s stopnjo umrljivosti.

Rezultati

Povprečen čas sedenja je znašal od 8,5 do 10,5 ur na dan, čas zmerno do visoko intenzivne telesne vadbe pa od 8 do 35 minut na dan. V primerjavi z referenčno skupino (visoka telesna aktivnost/kratek čas sedenja) podatki kažejo, da sta umrljivost in čas, namenjen telesni dejavnosti, obratno sorazmerna, umrljivost in čas, namenjen sedenju, pa premo sorazmerna.

Pri udeležencih, ki pripadajo skupini visoko aktivnih in hkrati tudi skupini srednje ali najbolj sedečih, se stopnja umrljivosti statistično ne razlikuje od referenčne skupine, kar nakazuje, da telesna vadba lahko oslabi sorazmerno povezavo med časom sedenja in umrljivostjo. Rezultati analize skupine najmanj aktivnih pa kažejo višjo umrljivost v primerjavi z referenčno skupino, ne glede na to, kateri skupini sedečih pripadajo.

Zaključki

Meta-analiza zaključuje, da je dolgotrajno sedenje povezano z višjo umrljivostjo pri manj aktivnih posameznikih. Rezultati analize podatkov, pridobljenih s pospeškometrom, kažejo, da od 30 do 40 minut zmerne do visoko intenzivne telesne vadbe na dan lahko oslabi povezavo med sedenjem in umrljivostjo, kar je manj od predhodnih ocen iz raziskav, kjer so čas sedenja in čas aktivnosti beležili in ocenjevali udeleženci sami.

Potrebno je dodati, da je vzorec populacije v raziskavi vseboval le osebe, ki so bile na začetku stare vsaj 40 let. Zato ni jasno, če lahko rezultate posplošimo tudi na mlajše generacije, saj bi to zahtevalo dodatne raziskave. Prav tako so nekatere skupine v analizi vsebovale manjše število posameznikov v primerjavi z ostalimi skupinami, zaradi česar so rezultati lahko manj zanesljivi.

Rezultati povzete meta-analize lahko prispevajo k razvoju prihodnjih priporočil o telesni vadbi in času sedenja s strani javnozdravstvenih organizacij.

Povzela: Anja Levačić

Komentar strokovnjaka 

Naslov povzetka »Sedenje krajša življenje« je treba vzeti s pridržkom. Meta-analiza (Br J Sports Med 2020; 54: 1499-1506) namreč ugotavlja, da sedenje nima statistično značilnega vpliva na umrljivost pri osebah, ki so nadpovprečno telesno dejavne z zmerno ali intenzivno vadbo. Najslabše se godi osebam, ki veliko časa presedijo ter vadijo malo ali nič.

Poskusimo si razložiti rezultate z razumevanjem fiziologije. Kot ugotavljajo že sami avtorji raziskave, je možno, da največ časa presedijo in najmanj časa vadijo ljudje, ki so že v izhodišču bolj bolni od tistih, ki manj presedijo in več vadijo. Seveda pa ima pomanjkanje gibanja tudi neposredne škodljive učinke. Neprekinjeno sedenje slabo vpliva na endotelij žilja, ki je »oropan« pospeškov cirkulacije ob gibanju. Pospešen pretok krvi poveča strižne sile na arterijsko steno in stimulira izločanje dušikovega oksida v endoteliju, ki širi žile in zavira strjevanje krvi. V odsotnosti stimulacije s pospeševanjem pretoka se delovanje endotelija poslabša in poveča se dovzetnost za aterosklerozo in trombozo. Obratno deluje aerobna telesna vadba, ki izboljšuje delovanje žilnega endotelija in ima še številne druge koristne presnovne in kognitivne učinke. Najbolje je, če sedenje vsako uro prekinemo z vsaj nekaj minutami hoje, poleg tega pa si tekom dneva privoščimo še vsaj pol ure zmerne ali intenzivne vadbe (hoja navkreber, hitra hoja ali lahen tek po ravnem, živahno kolesarjenje). Vsaj dvakrat ali trikrat tedensko je priporočljivo vaditi tudi za gibljivost in moč.

Prof. dr. Aleš Blinc, dr. med, specialist kardiologije in vaskularne medicine