Izhodišča in namen raziskave
Srčno-žilne bolezni so vodilni vzrok obolevnosti in smrtnosti po vsem svetu. Opazovalne raziskave nakazujejo, da lahko omejen vnos kalorij zmanjša dejavnike tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja. Namen te raziskave je bil oceniti učinke 25-odstotne omejitve vnosa kalorij, ki je trajala dve leti, na različne dejavnike tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni pri zdravih, normalno ali rahlo prekomerno prehranjenih posameznikih.
Metodološke značilnosti
Šlo je za klinično raziskavo z naključno razporeditvijo preiskovancev, ki je bila izvedena v treh kliničnih centrih v ZDA. Vključeni preiskovanci so bili zdravi moški in ženske, stari od 21 do 50 let, z indeksom telesne mase med 22,0 in 27,9 kg/m². Udeleženci so bili v razmerju 2:1 naključno razporejeni v skupino s 25-% omejitvijo kalorij (n = 143, od tega 44 moških in 99 žensk) ali kontrolno skupino z neomejenim kaloričnim vnosom (n = 75, od tega 22 moških in 53 žensk).
Raziskovalci so udeležencem v skupini s kalorično omejitvijo oziroma restrikcijo (KR) najprej določili energijske potrebe z metodo dvojnega označevanja vode, preiskovanci pa so se nato en mesec trikrat na dan prehranjevali v klinični ustanovi, kjer so jih poučili o osnovah KR. V naslednjih 24 tednih so bili enkrat tedensko deležni skupinskega in individualnega prehranskega svetovanja ter obroka v ustanovi, raziskovalci pa so njihovo doslednost pri izvajanju KR ocenjevali z meritvami sprememb v telesni masi glede na pričakovano hitrost hujšanja (15,5 % v prvem letu in nato vzdrževanje izgube v drugem letu raziskave). V prehrani kontrolne skupine ni bilo nobenih sprememb.
Ključni preučevani vidiki so vključevali meritve sistoličnega, diastoličnega in srednjega arterijskega krvnega tlaka, določanje plazemskega lipidnega profila, visoko občutljivega C-reaktivnega proteina (za oceno prisotnosti vnetja), meritve različnih vidikov presnove krvnega sladkorja (vključno s serumskimi vrednostmi glukoze in inzulina na tešče ter izvedbo oralnega glukoznega tolerančnega testa) in oceno prisotnosti metabolnega sindroma iz opravljenih meritev. Raziskovalci so s statistično analizo ovrednotili spremembe preučevanih dejavnikov pri preiskovancih glede na razporeditev v skupine ter pri tem upoštevali lokacijo izvedbe meritev, izhodiščni indeks telesne mase, začetne vrednosti preučevanih spremenljivk in spol preiskovancev.
Rezultati
Sodelovanje v raziskavi je uspešno zaključilo 117 preiskovancev v skupini s KR, v kontrolni skupini pa 71 preiskovancev. Pri skupini s KR je v primerjavi s kontrolno skupino prišlo do statistično značilnega zmanjšanja telesne mase (v povprečju za 7,5 kg), pri čemer je 71 % predstavljala izguba maščevja. Raziskovalci so pri teh preiskovancih opazili tudi statistično značilne upade LDL-holesterola, razmerja med celokupnim in HDL-holesterolom, sistoličnega in diastoličnega krvnega tlaka ter visoko občutljivega C-reaktivnega proteina. Pri isti skupini je prišlo tudi do statistično značilnega izboljšanja občutljivosti na inzulin in manjše verjetnosti prisotnosti metabolnega sindroma.
Zaključki
Dve leti zmernega omejevanja kalorij je pomembno izboljšalo več srčno-žilnih in presnovnih dejavnikov tveganja pri zdravih odraslih brez debelosti. Ti rezultati izkazujejo možne koristi zmerne kalorične restrikcije v tej populaciji.
Povzela: Nesi Demiri, študentka dentalne medicine
Komentar strokovnjaka
Povezava kalorične restrikcije (znižanega vnosa kalorij) z izboljšanjem številnih kazalnikov srčno-žilnega in presnovnega zdravja je ena izmed najbolj doslednih na področju prehrane. Ko kalorični restrikciji sledi še izguba maščevja, pa je to tudi povezava z najmočnejšim učinkom na področju prehrane.
To ni presenetljivo, saj je vzdrževanje ugodne telesne sestave, t.j. relativno nizkega deleža maščevja, pravzaprav pogoj za (naj)nižjo stopnjo srčno-žilnega in presnovnega tveganja. Povečani telesni masi – še posebno, če na račun maščevja – skoraj po pravilu sledi poslabšanje kazalcev srčno-žilnega in presnovnega zdravja. Po drugi strani je znižanje energijskega vnosa – predvsem, če povzroči tudi izgubo telesne maščobe – povezano z izboljšanjem (kazalcev srčno-žilnega in presnovnega zdravja).
Raziskava Sarin in sod. (2019) je »anti-aterogeni učinek izgube maščevja« pokazala celo pri zdravih športnicah z normalno telesno maso. Po obdobju intenzivne izgube telesne maščobe (- 7,71 kg telesne maščobe, z znižanjem ITM iz 23.5 na 20.6) so pri udeleženkah zaznali statistično značilen upad ravni LDL-c, trigliceridov, kazalcev vnetja (GlycA in hsCRP) ter znižan krvni tlak. Po obdobju ponovnega pridobivanja telesne maščobe (+5.82 kg, s povečanjem ITM iz 20.6 na 23) so bile pozitivne spremembe praktično v celoti izničene.
Vseeno pa je potrebno opozoriti tudi na potencialne negativne učinke omejitve kalorij. Dolgotrajna kalorična restrikcija po definiciji pomeni znižano energijsko razpoložljivost in posledično povečano tveganje za sindrom relativnega energijskega primanjkljaja. Slednjemu lahko sledi cela paleta neugodnih endokrinih, hematoloških, imunskih, reproduktivnih in mišično-skeletnih sprememb.
Pri interpretaciji rezultatov raziskave CALERIE velja izpostaviti predvsem slednje – t.j. učinek dolgotrajne restrikcije vnosa kalorij na kazalce mišično-skeletnega oz. specifično skeletnega zdravja. Analiza Villareal in sod. (2016) kaže, da so imeli udeleženci v skupini s kalorično restrikcijo po zaključku raziskave statistično značilno zmanjšano kostno mineralno gostoto v ledveni hrbtenici, kolku, ter vratnem in intertrohanternem delu stegnenice. Zmanjšanje kostne mineralne gostote je bilo statistično značilno pri obeh spolih in povezano z izgubo telesne mase. Udeleženci v skupini s kalorično restrikcijo so imeli povečane ravni kazalcev resorpcije kosti (približno 28% povečanje po enem letu oz. 20% povečanje po dveh letih) in zmanjšane ravni kazalcev tvorbe kosti (približno 7% zmanjšanje).
Praktične implikacije ugotovitev CALERIE so torej večplastne. Prvič, od omejitev vnosa kalorij in posledične izgube telesne mase lahko pričakujemo izboljšanje kazalcev srčno-žilnega in presnovnega zdravja. Toda pri odločanju o uvedbi kalorične restrikcije je poleg koristi potrebno pretehtati tudi potencialna tveganja. Nižji vnos energije že po definiciji pomeni manj priložnosti za vnos esencialnih mikrohranil, posledično pa iz tega sledi povečano tveganje za pomanjkljiv vnos. Slednje so v raziskavi CALERIE poskušali zamejiti s premišljenim dodajanjem izbranih prehranskih dopolnil. A kalorična restrikcija zelo verjetno predstavlja tudi svojevrstna in od vnosa hranil neodvisna tveganja. Eno izmed teh, pokazano v raziskavi CALERIE, je povečano tveganje za zmanjšano kostno mineralno gostoto. Vrsta sorodnih raziskav iz področja kalorične restrikcije pa kaže tudi povečano tveganje za izgubo mišične oz. puste telesne mase. Moč učinka kalorične restrikcije sama morda ni dovolj velika, da bi neposredno povečala tudi tveganje za zlome in bolezensko izgubo mišične mase – sarkopenijo. Zagotovo pa je zadostna, da zahteva previdnost pri odločanju ter pravilno načrtovanje in vodenje prehrane – še posebno, če bodo kalorični restrikciji izpostavljeni ljudje povečanim tveganjem za osteoporozo, kronični bolniki, ljudje s poškodbami ter neaktivni ljudje in starostniki na splošno.
Nenad Kojić
Bibliografski podatki o objavi
- Kraus WE, Bhapkar M, Huffman KM, Pieper CF, Das SK, Redman LM, et al. 2 years of calorie restriction and cardiometabolic risk (CALERIE): exploratory outcomes of a multicentre, phase 2, randomised controlled trial. Lancet Diabetes Endocrinol. 2019;7(9):673-683. DOI: 10.1016/S2213-8587(19)30151-2