Izhodišča in namen raziskave

Ketamin je psihoaktivna učinkovina in anestetik, ki se v zadnjem času uveljavlja tudi kot nov pristop za zdravljenje depresivne motnje razpoloženja. Pomembna omejitev številnih kliničnih raziskav, ki v tem kontekstu preizkušajo njegovo učinkovitost, je slaba zaslepljenost preiskovancev na račun njegovih psihotropnih učinkov, kar otežuje ločevanje med učinki ketamina in učinkom placeba na izboljšanje razpoloženja. Avtorji povzete raziskave so zasnovali poskus, pri katerem so izkoristili ustaljeno prakso uporabe ketamina med anestezijo in preverjali, ali ketamin prekaša placebo pri izboljšanju razpoloženja depresivnih posameznikov.

Metodološke značilnosti

V raziskavo, ki je bila zaradi zaslepljenosti preiskovancev, anesteziologov in sodelujočih raziskovalcev opredeljena kot trojno slepa, so vključili 40 posameznikov, ki so jih farmacevti (ki so tudi pripravili raztopini ketamina in placeba za uporabo med operacijo) naključno razporedili v dve enako številčni skupini. Vključeni preiskovanci so imeli diagnozo zmerne do hude depresivne motnje (kar so raziskovalci dodatno preverili z uporabo validiranih psiholoških lestvic). Raziskovalci so dopustili sočasno nadaljevanje obstoječega farmakološkega oziroma psihoterapevtskega zdravljenja depresije, če je bilo slednje stabilno vsaj štiri tedne pred vključitvijo posameznega preiskovanca v raziskavo, izključitveni kriteriji pa so poleg nosečnosti in dojenja zajemali tudi diagnozo sindroma odvisnosti, shizofrenije, bolezenskega kognitivnega upada, vnetja ali operativnih posegov na možganih ali možganskih ovojnicah, anamnezo motenj v delovanju ščitnice, uporabo opioidov in visoko tveganje za samomor.

Vključeni preiskovanci so med nenujnim operativnim posegom po vzpostavitvi anestezije (z ne-ketaminskimi anestetiki) v 40 minutah intravensko prejeli bodisi 40 mL raztopine 0,5 mg ketamina na kg telesne mase bodisi 40 mL 0,9 % raztopine natrijevega klorida (tj. fiziološke raztopine, v tem primeru placeba). Raziskovalci zaradi raznolikosti posegov in pridruženih bolezni preiskovancev anesteziologom niso postavljali omejitev glede uporabe ali izključitve rutinskih anestetikov, prosili pa so jih, naj, če se le da, za čim učinkovitejšo zaslepitev preiskovancev zagotovijo zadostno globino anestezije pred uporabo pripravljene raztopine in naj se po možnosti izognejo uporabi didušikovega oksida (N₂O), ki ima domnevne antidepresivne učinke. Glavni preučevani izid je bil doseženi rezultat na Montgomery-Åsbergovi lestvici ocenjevanja depresije prvi, drugi in tretji dan po infuziji ketamina oziroma placeba, saj izsledki predhodnih raziskav (ki so ocenjevale učinke enakovrednih odmerkov ketamina na razpoloženje budnih preiskovancev) izkazujejo klinično zaznaven učinek oziroma pojav remisije (tj. »izginotja« simptomov) depresije, ki se sicer na zdravljenje ne odziva, pri pomembnem deležu preiskovancev že po 24 urah. Skupno trajanje spremljanja je znašalo 14 dni po infuziji. Pri enem preiskovancu iz vsake skupine je prišlo do pomembnega zdravstvenega zapleta (ki se je v enem primeru žal končal s smrtnim izidom), vendar noben ni bil povezan s sodelovanjem v raziskavi.

Rezultati in zaključki

Preiskovanci v obeh skupinah so bili primerljivi po demografskih in psiholoških značilnostih. Doseženi rezultati pri ocenjevanju simptomov depresije se pred in po infuziji med skupinama niso statistično značilno razlikovali, hkrati pa je velik delež preiskovancev v obeh skupinah dosegel klinično pomembno izboljšanje: 60 % preiskovancev v eksperimentalni skupini in 50 % preiskovancev v kontrolni skupini je v prvih treh dneh po infuziji doseglo vsaj 50-% znižanje števila točk na uporabljeni ocenjevalni lestvici v primerjavi z izhodiščnim stanjem, obenem pa je bilo tretji dan po infuziji v remisiji kar 40 % preiskovancev v obeh skupinah. Po zaključku spremljanja so raziskovalci preiskovance prosili, naj ugibajo, v katero skupino so bili razporejeni, kar je pravilno uganilo 36,8 %  vseh sodelujočih. Slednje po mnenju raziskovalcev kaže na učinkovito zaslepljenost, kar izpostavljajo tudi kot ključno prednost svoje raziskave. Hkrati so preiskovanci, pri katerih je prišlo do izboljšanja simptomov (ne glede na dejansko razporeditev v eno ali drugo skupino), z večjo verjetnostjo domnevali, da so prejeli ketamin. Raziskovalci zato sklepajo, da presenetljivo visok delež kliničnega izboljšanja pri obeh skupinah verjetno odraža pričakovanje preiskovancev, da bodo prejeli ketamin in da bo zaradi tega prišlo do izboljšanja njihovih simptomov oziroma  – povedano drugače  – učinek placeba zaradi spodbujenega pričakovanja. Kot pomembno pomanjkljivost svoje raziskave zato izpostavljajo odsotnost vrednotenja tovrstnega pričakovanja preiskovancev ob začetku raziskave. Zaključujejo, da na podlagi izsledkov ne morejo ločevati med morebitno slabšo antidepresivno učinkovitostjo ketamina od pričakovane (kar bi bila lahko posledica sočasne uporabe drugih anestetikov, ki se prek različnih mehanizmov morda vpletajo v njegovo delovanje v možganih) ter antidepresivnim učinkom spodbujenega pričakovanja preiskovancev, ki so se zavedali, da bodo morda prejeli ketamin. Sklepajo, da so pri izboljšanju simptomov depresije ob uporabi ketamina verjetno pomembni tudi učinki, ki presegajo njegov farmakološki okvir, zato zagovarjajo uporabo pristopov, s katerimi bi pri nadaljnjem preizkušanju psihoaktivnih snovi za lajšanje depresije v čim večji meri zaslepili preiskovance in omilili njihovo spodbujeno pričakovanje, saj le to omogoča uvid v »pravo« učinkovitost preizkušanih snovi.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.