Izhodišča in namen raziskave
Amputacija uda, zlasti zgornjega, lahko močno okrni sposobnost opravljanja vsakodnevnih nalog. Različno oblikovani protetični nadomestki (npr. kljukasti ali v obliki prijemalk) lahko tovrstne težave nekoliko omilijo, vendar se v odsotnosti mišičnega nadzora in povratnih senzoričnih prilivov praviloma ne morejo primerjati z bolnikovo pravo roko, pogosto pa so tudi neudobni za dolgotrajno nošnjo. Dobra novica je, da tehnološki napredki omogočajo čedalje večjo uporabnost protetičnih nadomestkov, o čemer poročajo tudi avtorji nedavno objavljenega raziskovalnega poročila.
Metodološke značilnosti in rezultati
V poročilu predstavljajo klinični primer bolnice, ki je zaradi poškodbe doživela amputacijo desne roke pod komolcem. Namesto običajne snemne proteze, ki bi jo namestila čez krn, so ji v podlaktnico in koželjnico vgradili kovinske nastavke za večsklepni umetni ud (z zapestjem in prsti), ki so ga z vstavitvijo znotrajmišičnih elektrod in mišičnih presadkov povezali tudi z mišicami in živci v njeni podlakti. To ji je, z nekaj treninga in uravnavanja nastavitev proteze, omogočilo izvajanje hotenih gibov v vseh treh prostorskih dimenzijah (vključno s premiki posameznih prstov ter prijemanjem, nošenjem in izpuščanjem predmetov) in zaznavo čutnih prilivov iz umetnega uda skozi celotno obdobje trajanja raziskave (2 leti). Raziskovalci so napredek vrednotili tudi s standardiziranimi vprašalniki, ki so preverjali kakovost bolničinega življenja, stopnjo invalidnosti in prisotnost simptomov tesnobnosti, depresije ter fantomske bolečine v krnu, in ugotovili, da je na vseh zajetih področjih prišlo do pomembnega izboljšanja. Povsem brez zapletov vseeno ni šlo, saj se eden izmed kovinskih nastavkov ni zadovoljivo vgradil v kost, zaradi česar je bila potrebna zamenjava s širšim nastavkom. V vmesnem času je bolnica protezo sicer lahko uporabljala, a z manjšimi obremenitvami.
Zaključki
Raziskovalci v sklepnem delu razprave izpostavljajo, da so se z uporabo mišičnih elektrod in presadkov, preko katerih so protezo povezali z bolničinimi motoričnimi živci, osredotočali na čim boljši gibalni nadzor nad umetnim udom in manj na čutne prilive iz proteze. To delno tudi pripisujejo tudi pomanjkanju že vgrajenih senzorjev v model proteze, ki so ga uporabili pri bolnici, vendar predvidevajo, da bodo v prihodnjih letih na voljo izboljšane različice. Zaključujejo, da so pri opisani bolnici predstavili dolgoročno uporabnost kostno-živčno-mišičnega umetnega uda, ki je pomembno prispeval k izboljšanju kakovosti njenega življenja, saj ga še naprej uporablja tudi po zaključku raziskave — vseeno pa se je pomembno zavedati, da poškodba ni enaka poškodbi, zato bolnikom lahko ustrezajo različne rešitve, ter da povzeta raziskava predstavlja zgolj en klinični primer.
Povzela: Lana Blinc, dr. med.
Bibliografski podatki o objavi
- Ortiz-Catalan M, Zbinden J, Millenaar J, D'Accolti D, Controzzi M, Clemente F et al. A highly integrated bionic hand with neural control and feedback for use in daily life. Science Robotics. 2023;8(23):eadf7360. DOI: 10.1126/scirobotics.adf7360