Stephen Hawking, slavni fizik in kozmolog, je zaradi počasi napredujoče oblike amiotrofične lateralne skleroze, ki ga je oropala gibanja in sposobnosti govora, sčasoma pričel uporabljati aparat, ki mu je pomagal pri tem, da je, sprva z roko, pozneje pa z mišico v licu izbiral besede in tvoril stavke. Čeprav ga bolezen ni ovirala pri premikanju meja teoretične fizike, mu je tehnologija, ki jo je uporabljal, sporazumevanje bistveno olajšala in mu med drugim omogočila tudi sloves odličnega komunikatorja znanosti. Tehnološki napredki, ki paraliziranim bolnikom povrnejo sposobnost sporazumevanja, lahko bistveno izboljšajo njihovo kakovost življenja, vendar so  trenutno dostopne možnosti, ki vključujejo izbiro posameznih črk ali besed na računalniškem vmesniku z uporabo neprizadetih, največkrat obraznih ali očesnih mišic, pogosto zamudne, pri povsem negibnih bolnikih pa neuporabne.

Avtorji nedavno objavljenega raziskovalnega poročila so pri bolniku s spastično kvadriparezo in anartrijo po obsežni možganski kapi v možganskem deblu preizkusili in izpopolnili delovanje sistema elektrod, senzorjev ter algoritmov za zaznavo govora, razvrščanje in predvidevanje besed. Kognitivno neoškodovanemu preiskovancu so v subduralni prostor nad področji možganske skorje, ki sodelujejo pri govoru, s kirurškim posegom namestili napravo s 128 elektrodami, ki so jo prek zbirnega člena, pritrjenega na lobanjo, povezali z računalnikom, opremljenim s prilagojenim programom, ki je v realnem času zbiral in analiziral signale iz elektrod. Preiskovanec je nato tekom 50 srečanj v časovnem obdobju 81 tednov sistematično prebiral bodisi posamezne stavke bodisi besede iz vnaprej določenega nabora in jih nato poskušal ubesediti, programska oprema pa je signal, zaznan z elektrodami, raztolmačila v najbolj verjetno besedo oz. zaporedje besed. Z uporabo tehnologije strojnega učenja, ki posnema delovanje človeških možganov (ang. deep-learning), in algoritmov, ki upoštevajo slovnična pravila in skladnjo angleškega jezika, v katerem je potekala raziskava, so raziskovalci dosegli sorazmerno nizko stopnjo napak (približno 25 %, pri čemer izpostavljajo, da za smotrnost uporabe tehnologije zadostuje že višja stopnja napake, okoli 30 %), in bolniku omogočili pomemben napredek v hitrosti sporazumevanja (porast iz približno 5 besed na minuto z uporabo neinvazivne tehnologije, ki jo je upravljal z minimalnimi gibi glave, na približno 12 besed na minuto).

Izsledki raziskave, četudi omejeni zgolj na enega preiskovanca, izkazujejo uporabnost metode ter po eni strani lahko bolnikom vlijejo upanje, po drugi strani pa raziskovalcem ponujajo novo iztočnico za nadaljnje izboljšave.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.