Izhodišča in namen raziskave

Blag kognitivni upad oziroma blaga kognitivna motnja označuje stanje povečanega tveganja za prehod iz normalnega staranja v demenco, ki je po nekaterih ocenah prisotno pri 16 do 20 % posameznikov, starejših od 65 let. Delimo ga v amnestični tip, pri katerem so v ospredju motnje spomina, in ne-amnestični tip, kjer je spomin ohranjen, vendar imajo posamezniki lahko težave z izvršilnimi sposobnostmi (načrtovanjem, učenjem, presojo ipd.). Čeprav zdravil za blag kognitivni upad ne poznamo, se zdi, da lahko različni vidiki zdravega življenjskega sloga zmanjšajo tveganje za razvoj demence oziroma upočasnijo napredek blagega kognitivnega upada. Plesni programi so se po nekaterih nedavnih izsledkih izkazali za zlasti učinkovite pri izboljševanju umskih sposobnosti preiskovancev z blagim kognitivnim upadom, vendar ni jasno, ali gre za posledico učenja zapletenih gibov (umovadbe) ali telesne dejavnosti kot take, ravno tako pa še ni znano, ali ugodni učinki vztrajajo tudi po zaključku programa. Avtorji povzete raziskave so zato izvedli raziskavo z naključno razporeditvijo preiskovancev, pri kateri so primerjali učinkovitost zmerno intenzivne aerobne plesne vadbe in standardne oskrbe na napredek blagega amnestičnega kognitivnega upada in preverjali, ali je morebitni učinek zaznaven še tri mesece po izteku intervencije.

Metodologija

V raziskavo so vključili preiskovance, stare med 50 in 85 let, z amnestično obliko blagega kognitivnega upada (določenega z uporabo standardiziranih preizkusov umskih sposobnosti), ki so se prostovoljno odločili za sodelovanje. Izključili so posameznike z demenco, težavami s sluhom, vidom in jezikovnim izražanjem, srčno-žilnimi boleznimi ali težavami s sklepi in tiste, ki so v šestih mesecih pred raziskavo jemali zdravila, ki bi lahko vplivala na umske sposobnosti. Z računalniškim programom so jih naključno razporedili v eksperimentalno skupino, ki je poleg standardne oskrbe trikrat tedensko tri mesece izvajala 35-minutno, zmerno intenzivno aerobno vadbo v obliki plesa, in kontrolno skupino, ki je prejemala le standardno oskrbo. Slednja je vključevala posvet z zdravnikom pred začetkom raziskave, nato pa še po treh in šestih mesecih, o različnih vidikih zdravega življenjskega sloga, ki lahko prispevajo k preprečevanju kognitivnega upada. Ob vsakem posvetu je zdravnik, ki ni vedel, v kateri skupini je posamezni preiskovanec, z različnimi standardiziranimi točkovniki in vprašalniki ocenil preiskovančeve umske sposobnosti (vključno s spominom), kakovost življenja in morebitno prisotnost simptomov depresivne motnje razpoloženja ter opravil elektroencefalografsko preiskavo, s katero je ocenil hitrost procesiranja informacij. Raziskovalci so preiskovance v eksperimentalni skupini ob zaključku redne plesne vadbe po treh mesecih sodelovanja spodbudili, naj naučeno koreografijo redno izvajajo tudi v domačem okolju.

Rezultati

V končno analizo so vključili 60 preiskovancev, od katerih jih je bilo 29 razporejenih v eksperimentalno, 31 pa v kontrolno skupino. Njihova povprečna starost je znašala 69,6 let, ženske pa so predstavljale 60 % vzorca. Skupini se pred začetkom raziskave nista statistično značilno razlikovali glede starosti, umskih sposobnosti, dosežene izobrazbe, kakovosti življenja ali kazalnikov telesne dejavnosti.

Po treh mesecih so preiskovanci v eksperimentalni skupini na preizkusih spomina, hitrosti procesiranja in drugih kognitivnih sposobnosti dosegli statistično značilno boljše rezultate v primerjavi z izhodiščnim stanjem, napredek pa je bil opazen tudi po šestih mesecih, ko so poročali še o statistično značilno boljši kakovosti življenja kot ob začetku raziskave. Tudi preiskovanci v kontrolni skupini so se po treh in šestih mesecih v primerjavi z izhodiščnim stanjem odrezali bolje na preizkusih umskih sposobnosti in poročali o nižji pojavnosti simptomov depresije, vendar so po šestih mesecih v primerjavi z izhodiščem dosegli slabše rezultate na preizkusih spomina in hitrosti procesiranja.

Primerjava med skupinama je pokazala, da so se preiskovanci v eksperimentalni skupini v primerjavi s kontrolno skupino po treh mesecih statistično značilno bolje odrezali na preizkusih spomina, po šestih mesecih pa statistično značilno bolje pri elektroencefalografsko izmerjeni hitrosti procesiranja slušnih dražljajev.

Zaključki

Raziskovalci na podlagi izsledkov sklepajo, da lahko ples prispeva k izboljšanju umskih sposobnosti pri posameznikih z blagim kognitivnim upadom. Boljše dosežke pri meritvah spomina in hitrosti procesiranja v eksperimentalni skupini pripisujejo ponavljajoči se umovadbi, ki jo zahtevata učenje in izvedba plesne koreografije, in ugodnim učinkom aerobne telesne dejavnosti, vendar izpostavljajo potrebo po dodatnih raziskavah za jasnejšo opredelitev mehanizmov v ozadju. Dodajajo, da se je po šestih mesecih hitrost procesiranja v eksperimentalni skupini vrnila na izhodiščne vrednosti, kar morda odraža nižjo intenzivnost vadbe v domačem okolju, v kontrolni skupini pa je po enakem časovnem intervalu prišlo do statistično značinega poslabšanja v primerjavi z izhodiščem, iz česar sklepajo, da je redno izvajanje zmerno intenzivne koreografije ključno za ohranjanje njenih ugodnih učinkov. Domnevajo, da bi zasnova in izvedba areobnih plesnih programov v lokalni skupnosti lahko prispevali k boljši in rednejši udeležbi ter tako izboljšali tudi skrb za zdravje možganov pri udeležencih. Med omejitvami svoje raziskave izpostavljajo majhno število preiskovancev in osredotočenost zgolj na amnestični tip blagega kognitivnega upada, a zaključujejo, da je pleslahko uporaben način zdravljenja zgodnjih oblik demence.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.