Izhodišča in namen raziskave

Časovno omejevanje prehranjevanja na zgodnji del dneva lahko po nekaterih izsledkih ugodno vpliva na izgubo telesne mase ter maščevja, izboljša občutljivost celic na inzulin, zniža krvni tlak in raven krvnega sladkorja, inzulina ter krvnih maščob. Številni izsledki izkazujejo, da so omenjeni ugodni učinki na srčno-žilno zdravje predvsem posledica izgube telesne mase. Avtorji povzete raziskave so zato preverjali, ali časovno omejeno prehranjevanje izboljša zdravje srčno-žilnega sistema tudi v odsotnosti izgube telesne mase. Izbrali so poseben način časovno omejenega prehranjevanja, ki posameznika omeji na hranjenje v jutranjih urah, v skladu s cirkadianim ritmom človeka, ki mu sledi vsaj 14-urno postenje.

Metodološke značilnosti

Gre za izvirni članek o presečni raziskavi z naključno razporeditvijo preiskovancev. Raziskavo je zaključilo 8 prekomerno hranjenih (indeks telesne mase: 32,2 ± 4,4 kg/m²) moških s predstopnjo sladkorne bolezni (prediabetesom), starosti 59 ± 6 let. Razdelili so jih v dve skupini, in sicer v skupino, ki je upoštevala časovno omejen režim prehranjevanja (6 ur, z zajtrkom med 6.30 in 8.30 ter večerjo najkasneje 6 ur po zajtrku) in kontrolno skupino, ki je hrano uživala v daljšem časovnem oknu (12 ur). Raziskava je trajala 7 tednov, predpisanemu režimu prehranjevanja pa so preiskovanci sledili 5 tednov. Izvajanje raziskovalnega protokola, vključno z uživanjem obrokov znotraj dodeljenega časovnega okvirja, so spremljali raziskovalci, vsi obroki pa so bili načrtovani v skladu s kaloričnimi potrebami preiskovancev, da ne bi prišlo do spremembe v telesni masi.

Rezultati

Rezultati statistične analize izkazujejo statistično značilen upad ravni inzulina (merjenih na tešče, 60 in 90 minut po obroku, ter povprečne in najvišje vrednosti) in trigliceridov pri preiskovancih v eksperimentalni skupini glede na kontrolne posameznike, kakor tudi statistično značilno nižje vrednosti krvnega tlaka, oksidativnega stresa in apetita v večernih urah.

Zaključki

Opisani režim prehranjevanja, ki dovoljuje hranjenje v skladu s cirkadianim ritmom, lahko izboljša srčno-žilno zdravje posameznika. Izsledki nakazujejo, da so ugodni učinki lahko prisotni tudi brez sočasnega znižanja telesne mase.
Omenjena raziskava je prva, ki je izvedla hranjenje preiskovancev v popolnoma kontroliranem okolju, kar podaja najbolj zanesljive meritve, vendar ima kljub temu nekaj slabosti. Vzorec vključenih preiskovancev je bil majhen, poleg tega pa so bili vključeni le moški.

Povzela: Kristina Arih, študentka medicine

Komentar strokovnjaka

V raziskavah na glodavcih je pokazano, da omejitev dostopa do hrane v obdobju njihovega biološkega dne (oz. obdobju aktivnosti) zmanjša tveganje za neugodne kardiometabolne izide. Ta učinek je do neke mere neodvisen od energijskega vnosa in sestave prehrane, saj se izkaže, da so glodavci z oknom hranjenja, omejenim na njihov »biološki dan«, delno zaščiteni na primer pred debelilnimi učinki visoko-maščobne prehrane, ki se v raziskavah uporablja za namerno povečanje telesne zamaščenosti. Te ugotovitve zelo verjetno lahko posplošimo na večino višje razvitih organizmov z značilnimi obdobji biološkega dne in biološke noči (oz. budnosti in spanja) – tudi na ljudi.

Ker je iz prehranske perspektive obdobje budnosti hkrati tudi obdobje uživanja hrane, je za optimalno delovanje presnove zaželeno, da so procesi koordinacije apetita, lakote, prebave, absorbcije in izkoriščanja hranil usklajeni z obdobjem budnosti. Novejši izsledki nakazujejo, da je presnovno zdravje tudi pri ljudeh delno odvisno od časovne razporeditve vnosa hrane. Pokazano je na primer, da sposobnost uravnavanja glukoze v krvi pri ljudeh čez dan predvidljivo niha  – odstranjevanje odvečne glukoze iz obtoka je najbolj učinkovito v zgodnjem delu biološkega dne in postaja manj učinkovito s približevanjem obdobja biološke noči. Zamik okna hranjenja proti obdobju biološke noči tako najbrž ni združljiv z najboljšim presnovnim zdravjem – razporeditev večjega deleža dnevnega energijskega vnosa v pozno popoldansko in večerno obdobje ima pri ljudeh precej dosledno pokazane neugodne presnovne učinke.

Rezultati raziskave Sutton in sod. dodajajo k teži izsledkov, ki podpira stališče, da ima hranjenje, usklajeno s ciklom budnosti in spanja, ugodne učinke na presnovno zdravje in uravnavanje apetita, tudi pri prediabetikih oz. ljudeh z že obstoječimi motnjami v presnovi glukoze.

Praktične implikacije združenih ugotovitev raziskave Sutton in sod. ter preteklih raziskav na tem področju so predvsem te, da razporeditev večine dnevno zaužite hrane v zgodnje obdobje dneva zelo verjetno koristno prispeva k sposobnosti uravnavanja ravni glukoze v krvi in apetita. Ugodne učinke lahko pričakujemo že od bolj smiselno razporejenih obrokov čez dan – z obilnejšimi obroki zgodaj ter manjšimi obroki pozneje v dnevu. Moč učinka popolne abstinence od hranjenja v določenem delu dneva pa je za enkrat še precej vprašljiva. Raziskava Sutton in sod. ne more dati odgovora na vprašanje, kako pomembna je v tem kontekstu sama časovna omejitev hranjenja, saj v raziskavi niso uporabili kontrolne intervencije, pri kateri bi preverjali enako časovno omejitev hranjenja na poznejše obdobje dneva. Izpostaviti velja tudi, da se zdi kratko 6-urno okno hranjenja, ki so ga v svoji raziskavi in v tesno nadzorovanem laboratorijskem okolju uporabili Sutton in sod., v okoliščinah resničnega sveta precej »uporabniku neprijazno« – to potrjujejo tudi poročanja udeležencev, ki so sodelovanje pri intervenciji z oknom hranjenja, omejenim na 6 ur, opisali kot precej težavnejše v primerjavi s kontrolno skupino, pri kateri so bili obroki enakomerno razporejeni skozi obdobje 12 ur. Povsem možno je, da bi z 10- ali 12-urnim oknom hranjenja in vnosom večine dnevno zaužite hrane v zgodnjem delu dneva lahko dosegli podobno ugodne rezultate; s to prednostjo, da bi bila takšna prilagoditev najverjetneje bolj sprejemljiva in lažje izvedljiva za večji delež ljudi.

Nenad Kojić