Izhodišča in namen raziskave
Zgodnje otroštvo je ključno obdobje v razvoju višjih kognitivnih sposobnosti, vključno s čustvenim nadzorom in izvršilnimi sposobnostmi, pri tem pa so pomembne tako prirojene lastnosti kot vpliv okolja. V zadnjih desetletjih, zlasti pa med epidemijo COVID-19, je v marsikaterem gospodinjstvu prišlo do porasta uporabe digitalnih naprav, vključno s televizorji, računalniki in mobilnimi napravami, ki so jim bili izpostavljeni tudi najmlajši člani družine. Čeprav nekateri izsledki kažejo na dolgoročno škodljiv vpliv izpostavljenosti (predvsem televizijskim) zaslonom na učni uspeh, se mobilne naprave od televizije pomembno razlikujejo v tem, da zaradi obilice oglasov in hitrega dostopa do vsebin lahko še bolj razdrobijo pozornost uporabnika. Nekateri starši jih uporabljajo kot način za pomiritev čustvenih ali vedenjskih izpadov svojih otrok, vendar znanstvenih izsledkov o dolgoročnih posledicah tovrstne izpostavljenosti na razvoj otroškega uma zaenkrat primanjkuje. Avtorji povzete raziskave so v ta namen preverjali obstoj dvosmernih povezav med poročano pogostostjo uporabe mobilnih naprav za pomiritev ter izvršilnimi sposobnostmi in čustveno odzivnostjo (angl. emotional reactivity) pri mlajših otrocih.
Metodologija
Raziskovalci v ZDA so prek oglaševanja na družbenih omrežjih, v vrtcih in pediatričnih klinikah v prospektivno opazovalno kohortno raziskavo vključili 422 angleško govorečih staršev ali skrbnikov (v nadaljevanju staršev) otrok, starih med 3 in 5 let, ki so z otrokom živeli vsaj pet dni v tednu in so imeli v lasti vsaj eno mobilno napravo. Redna izpostavljenost otrok mobilnim napravam ni bila pogoj za sodelovanje v raziskavi, izključeni pa so bili starši otrok z razvojnimi zaostanki ali potrebo po zdravljenju s psihotropnimi učinkovinami. Raziskovalci so s spletnimi standardiziranimi vprašalniki in lestvicami ob začetku sodelovanja (T1), nato pa še po treh (T2) in šestih mesecih (T3), od staršev pridobili ocene izvršilnih sposobnosti otrok, njihove čustveni odzivnosti in nihanju razpoloženja ter oceno verjetnosti, da bodo starši za pomiritev otrok uporabili mobilno napravo, zabeležili pa so tudi njihove demografske značilnosti. S statistično analizo in matematičnimi modeli so nato preverjali obstoj dvosmernih povezav med poročano pogostostjo uporabe mobilnih naprav za pomiritev ter izvršilnimi sposobnostmi in čustveno odzivnostjo otrok ob T1, T2 in T3, pri čemer so upoštevali tudi njihov spol, živahnost (angl. surgency) kot lastnost, ki naj bi po predhodnih izsledkih vplivala tako na verjetnost izpostavitve zaslonom kot na odnos med staršem in otrokom, ter demografske značilnosti otrok in staršev.
Rezultati
Delež staršev, ki je sodeloval ob T1, je ob T2 znašal 88,9 % in ob T3 86,7 %. Povprečna starost otrok je ob T1 znašala 3,8 let, malo več kot polovico vzorca (53,1 %) so predstavljali dečki, starši pa so v 60,2 % primerov dosegli vsaj fakultetno izobrazbo in bili zaposleni v 52,5 %. Ob T1 je le 9,5 % staršev odgovorilo, da bi za pomiritev otroka zelo verjetno uporabili mobilno napravo, delež pa je (verjetno tudi zaradi manjšega števila preiskovancev) ob T2 upadel na 7,7 % in ob T3 znašal 7,9 %.
V modelu, ki je upošteval spol otrok, so raziskovalci pri dečkih zaznali statistično značilne povezave med slabšimi izvršilnimi sposobnostmi in uporabo mobilnih naprav za pomiritev ob času T1, ne pa tudi ob (ali med) T2 ali T3. Pri dečkih je bila večja čustvena odzivnost ob T1 statistično značilno povezana s sočasno verjetnejšo uporabo mobilnih naprav za pomiritev. Povezava se je ohranila v obdobju med T2 in T3, pa tudi v obratni smeri: večja verjetnost pomiritve z mobilnimi napravami ob T2 je bila povezana z večjo čustveno odzivnostjo ob T3. Pri deklicah se je matematični model slabše prilegal podatkom, statistično značilna pa je bila le povezava med pogostejšo rabo mobilnih naprav ob T1 in večjo čustveno odzivnostjo ob T2.
V modelu, ki je upošteval živahnost, je tako pri bolj kot pri manj živahnih otrocih obstajala povezava med slabšimi izvršilnimi sposobnostmi in uporabo mobilnih naprav v času T1. Pri manj živahnih otrocih je obstajala tudi statistično značilna povezava med večjo čustveno odzivnostjo in uporabo mobilnih naprav ob T1, ki je pri bolj živahnih otrocih niso zaznali, vendar pa so pri njih odkrili statistično značilno povezavo med pogostejšo uporabo mobilnih naprav ob T2 in večjo čustveno odzivnostjo ob T3 ter obratno. V splošnem so se matematični modeli bolj prilegali podatkom pri dečkih in živahnejših otrocih v primerjavi z deklicami in manj živahnimi otroci.
Zaključki
Avtorji raziskave na podlagi izsledkov zaključujejo, da pogostejša raba mobilnih naprav za pomiritev lahko zlasti pri dečkih in živahnejših otrocih (ki so ji zaradi svojega značaja lahko bolj izpostavljeni) dolgoročno slabi razvoj čustvenega nadzora, zato jo v teh primerih odsvetujejo. Odsotnost dolgoročnega vpliva rabe mobilnih naprav na razvoj izvršilnih sposobnosti delno pojasnjujejo z domnevo, da imajo tovrstne strategije lažje zaznavne hipne učinke na preusmeritev čustvenega odziva kot pa na sposobnost nadzora nad vzgibi, razliko med deklicami in dečki pa delno pripisujejo razlikam v spodbudnosti medijskih vsebin, ki so jim otroci glede na spol izpostavljeni. Med pomanjkljivostmi svoje analize izpostavljajo uporabo zgolj enega vprašanja za oceno uporabe mobilnih naprav za pomiritev, saj tak podatek ni nujno zanesljiv, in slabšo raznolikost vključenega vzorca staršev in otrok, zato predlagajo preverbo izsledkov z dodatnimi raziskavami.
Povzela: Lana Blinc, dr. med.
Komentar strokovnjakinje
Cilj raziskave je bil preučiti, ali to, kako pogosto starši predšolskim otrokom dajejo mobilne naprave zato, da bi se z njimi pomirili, vpliva na to, kako intenzivno se otroci kasneje čustveno odzivajo na vsakodnevne situacije in kako sposobni so nadzorovati svoja čustva in vedenje. Raziskava je pokazala, da je starševa namera uporabe mobilne naprava za pomirjanje otroka povezana s tem, kako zelo se staršu zdi, da je otrok čustveno odziven na neko situacijo in kako težko nadzoruje svoje vedenje. Ta povezava ni presenetljiva. Verjetno jo lahko razložimo s tem, da starši mobilno napravo za pomiritev večkrat ponudijo tistim otrokom, ki imajo intenzivnejše čustvene odzive in slabše nadzorujejo svoja čustva. Mobilna naprava otrokovo pozornost preusmeri s čustvenega odziva ali situacije na vsebine, predvajane na mobilni napravi, staršem pa se tako ni treba izpostavljati neprijetnostim ob pomirjanju otroka. Žal pa raziskava na vprašanja, ki so avtorje bolj zanimala, tj. ali ima tak način pomirjanja negativne vplive na razvoj otrokovih izvršilnih funkcij in čustvene odzivnosti, ni dala prepričljivih odgovorov. Na vzorcu, ki se zdi pristranski, se je pokazalo, da se predvideni modeli, ki pojasnjujejo medsebojne povezave uporabe mobilnih naprav, izvršilnih funkcij in čustvene odzivnosti otrok, ne prilegajo dobro podatkom ne na celem vzorcu ne v njegovih podskupinah, preučevani učinki so bili zelo majhni ali jih ni bilo. Osnovna težava raziskave je, da so podatke predstavljale starševe (v večini primerov mamine) ocene otrokovega delovanja in verjetnosti, da bi otroku dal mobilno napravo za pomiritev. Torej so bile neke nizke povezave med preučevanimi spremenljivkami lahko pričakovane že zato, ker so o vseh spremenljivkah poročali starši. Nadalje, ocena verjetnosti uporabe mobilnih naprav za pomiritev ne pomeni nujno, da bi starši napravo tudi zares uporabili, poleg tega pa je bila starševska namera uporabe merjena z eno samo, ordinalno spremenljivko s petimi stopnjami (od nič do zelo verjetno), kar je lahko prispevalo k nizkim vrednostim korelacij. Kot so opozorili tudi avtorji sami, bi bilo bolje na povsem drugačen način pristopiti k raziskovanju – z uporabo objektivnejših mer otrokovih izvršilnih funkcij in emocionalne odzivnosti ter spremljanjem dejanske uporabe mobilnih naprav za namene pomirjanja, npr. z opazovanjem dejanskega vedenja otrok in staršev s pomočjo sodobne tehnologije in z uporabo standardiziranih testov (hkrati ob ocenah staršev). Prihodnje raziskave bodo morale torej uporabiti več različnih, bolj zanesljivih in veljavnih načinov merjenja psiholoških konstruktov, preden bomo lahko kaj več vedeli o tem, kakšni so učinki uporabe mobilnih naprav za pomiritev na čustveni razvoj otrok. Ta raziskava zaradi številnih metodoloških omejitev žal nima velike dodane vrednosti k našemu védenju o tem pomembnem problemu. Na podlagi rezultatov zaenkrat lahko rečemo le to, da je naravnanost staršev do uporabe mobilnih naprav za pomiritev otrok zelo nejasno povezana z njihovo oceno otrokove čustvene odzivnosti in izvršilnih funkcij.
Prof. dr. Anja Podlesek
Bibliografski podatki o objavi
- Radesky JS, Kaciroti N, Weeks HM, Schaller A, Miller AL. Longitudinal Associations Between Use of Mobile Devices for Calming and Emotional Reactivity and Executive Functioning in Children Aged 3 to 5 Years. JAMA Pediatrics. 2023;177(1):62-70. DOI: 10.1001/jamapediatrics.2022.4793