Izhodišča in namen raziskave

S staranjem svetovnega prebivalstva naraščata pogostost demence in pogostost motenj čutnih zaznav, kot so motnje vida in/ali sluha. Izsledki nekaterih nedavnih raziskav kažejo na povečano tveganje za razvoj demence pri starostnikih z motnjami vida oziroma sluha, zato so avtorji povzete raziskave preverjali, ali to velja tudi za številčni vzorec starostnikov iz ZDA, ki so ga zajeli v svojo analizo.

Metodologija

V raziskavo so vključili podatke iz desetih zaporednih anket, izpeljanih med letoma 2008 in 2017, ki jih vsako leto izvaja Urad za popis prebivalstva v ZDA (angl. United States Census Bureau American Community Survey) in v katero vsakokrat vključijo 3,5 milijona Američanov, naključno izbranih tako, da kar najbolje zastopajo demografske značilnosti prebivalstva ZDA. Raziskovalci so se osredotočili na odzive posameznikov, starih vsaj 65 let, ki so prebivali doma ali v domovih za ostarele. V izbranem obdobju izvajanja ankete so tako pridobili vzorec, ki je vključeval več kot 5 milijonov starostnikov. Njihovo morebitno kognitivno in/ali čutno oškodovanost so razbrali iz odgovorov na tri vprašanja, na katera so preiskovanci odgovarjali sami ali pa so namesto njih to storili svojci oziroma zaposleni v domovih za ostarele. S statistično analizo so preverjali povezavo med kognitivnim upadom in motnjami vida, sluha ali obojega, pri tem pa upoštevali tudi spol, starost, izobrazbo, etnično pripadnost in dohodek preiskovancev.

Rezultati

Ugotovili so, da so bile motnje sluha (22,2 % proti 10,8 %), vida (9,9 % proti 3,1 %) ali obojega (16 % proti 1,9 %) pogostejše pri posameznikih s kognitivnim upadom v primerjavi s kognitivno neoškodovanimi preiskovanci.
Pogostnost sočasnih motenj vida in sluha je naraščala s starostjo preiskovancev (1,5 % v skupini, stari med 65 in 74 let; 2,6 % v skupini, stari med 75 in 84 let ter 10,8 % pri posameznikih, starih več kot 85 let), revščino (1,7 % v skupini z dohodkom vsaj 500 % nad pragom revščine in 5,2 % pri posameznikih pod pragom revščine) ter nižjo izobrazbo (1,8 % univerzitetno izobraženih, 3,1 % srednješolskih diplomantov in 6,3 % posameznikov z osnovnošolsko izobrazbo).
Opazili so, da je bila pogostnost kognitivnega upada pri slušno in vidno oškodovanih posameznikih skoraj enaka vsoti pogostnosti kognitivnega upada pri posameznikih z motnjami vida in pri posameznikih z motnjami sluha, ne glede na starost ali spol (npr. pri posameznikih in posameznicah, starih vsaj 65 let, je pogostnost kognitivnega upada ob zgolj sočasni slušni prizadetosti znašala 20 %, ob zgolj sočasni prizadetosti vida 28,1 %, ob sočasni vidni in slušni prizadetosti pa 50,5 %). Iz izračunanega razmerja obetov je razvidno, da imajo posamezniki z motnjami sluha 2,66-krat povečano tveganje, posamezniki z motnjami vida 3,63-krat večje tveganje, posamezniki z dvojno čutno oškodovanostjo pa kar 8,16-krat večje tveganje za razvoj demence v primerjavi s posamezniki brez motenj čutnih zaznav, kar velja za moške in ženske ter upada z naraščajočo starostjo preiskovancev.

Zaključki

Avtorji zaključujejo, da njihovi izsledki potrjujejo domnevo o povezavi med motnjami vida in/ ali sluha ter kognitivnim upadom, tveganje za kognitivni upad pa je zlasti izraženo pri (relativno) mlajših posameznikih in posameznicah z dvojno čutno oškodovanostjo.
Zagovarjajo izvedbo dodatnih raziskav, saj zaradi opazovalne zasnove povzete raziskave ni mogoče sklepati o vzročnosti opažene povezave, vendar med možnimi mehanizmi navajajo upad kognitivne rezerve zaradi motenj čutnih zaznav in upada družbenih stikov. Dodajajo, da je morda tudi obratno, saj bi lahko preusmeritev umskih zmogljivosti v blaženje posledic kognitivnega upada lahko botrovala motnjam čutnih zaznav ali pa so tako kognitivni upad kot motnje sluha in vida zgolj izraz splošne, s starostjo povezane nevrodegeneracije, h kateri bi lahko prispevali dejavniki presnovnega in srčno-žilnega tveganja ter dejavniki okolja, kot je izpostavljenost težkim kovinam. V kolikor bi dodatne raziskave ugotovile vzročnost povezave med čutno oškodovanostjo in tveganjem za kognitivni upad, bi lahko z zgodnjim zdravljenjem motenj vida oziroma sluha prispevali k manjši pojavnosti demence. Kot slabosti raziskave izpostavljajo zanašanje na samoporočane podatke in pomanjkanje dodatnih načinov za njihovo preverbo, kot prednosti pa velikost in raznolikost vzorca.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.