Izhodišča in namen raziskave

Čeprav strokovna prehranska priporočila posameznikom s sladkorno boleznijo tipa 2 in njeno predstopnjo kot ukrep za obvladovanje bolezni svetujejo izogibanje predelanim ogljikovim hidratom in dodanemu sladkorju ter uživanje neškrobnate zelenjave, si niso enotna glede najbolj priporočljivega prehranskega vzorca. Avtorji povzete raziskave so poskusili zapolniti vrzel v znanju, saj po njihovih besedah primanjkuje raziskav, ki bi v prehranskih intervencijah pri tej populaciji ciljano upoštevale zgoraj navedena priporočila.

Metodologija

V klinični raziskavi z navzkrižno zasnovo in naključno razporeditvijo preiskovancev so preverjali vpliv dveh prehranskih vzorcev, ketogene in mediteranske diete, na izmerjene vrednosti glikiranega hemoglobina, inzulina, glukoze na tešče in lipidnega profila, zbirali pa so tudi podatke o spremembah izmerjene koncentracije glukoze v medceličnini (pridobljenih s t. i. neprekinjenim merjenjem glukoze) in telesne mase preiskovancev, podatke o vnosu mikrohranil ter povratne informacije o doslednosti preiskovancev pri izvajanju prehranskih vzorcev. Za oba prehranska vzorca sta bila značilna nizek vnos ogljikovih hidratov iz predelanih žit ter dodanega sladkorja in visok vnos neškrobnate zelenjave, v mediteranski dieti pa je bilo, za razliko od ketogene diete, priporočeno tudi uživanje stročnic, sadja in nepredelanih žitaric.

Skupno 40 odraslih preiskovancev s predstopnjo ali polno razvito sladkorno boleznijo tipa 2 je bilo naključno razporejenih v dve skupini. V prvi fazi je ena skupina sledila ketogeni dieti, druga pa mediteranski. V drugi fazi sta skupini zamenjali prehranska vzorca, v tretji fazi pa so preiskovanci lahko sledili poljubnemu ali nobenemu prehranskemu vzorcu. Vsaka faza je trajala dvanajst tednov. Prve štiri tedne v prvi in drugi fazi so raziskovalci preiskovancem zagotovili brezplačno dostavo obrokov v skladu z dodeljenim prehranskim vzorcem, preostanek časa pa so si preiskovanci hrano priskrbeli sami. Vsak teden so bili tudi v stiku s prehranskimi strokovnjaki in diabetologi, ki so jim svetovali glede izbire živil. Iz sodelovanja v raziskavi so bili izključeni preiskovanci s telesno maso pod 50 kg, indeksom telesne mase nad 40 kg/m², izhodiščnimi vrednostmi LDL-holesterola nad 4,9 mmol/L, vrednostmi sistolnega krvnega tlaka nad 160 mm Hg in diastolnega krvnega tlaka nad 90 mm Hg ter preiskovanci, ki so se zdravili z inzulinom oziroma drugimi zdravili za lajšanje sladkorne bolezni tipa 2 ali zdravili za zmanjševanje telesne mase.

Raziskovalci so preiskovancem ob začetku raziskave, na šest tednov med prvo in drugo fazo ter ob zaključku tretje faze izmerili vrednosti glikiranega hemoglobina, lipidnega profila in telesne mase. Preiskovanci so med raziskavo petkrat po deset dni nosili tudi merilce, ki so v medceličnini merili koncentracije glukoze. Podatke o vnosu živil so pridobili na podlagi nenapovedanih strukturiranih telefonskih intervjujev in prek aplikacije, kar so z uporabo točkovnikov pretvorili v merilo doslednosti preiskovancev, z vprašalniki pa so zbirali tudi samoporočane podatke o kakovosti življenja, vključno s subjektivno oceno kognitivnih sposobnosti, morebitnih prebavnih motenj in splošnega počutja.

Raziskava je potekala med junijem 2019 in decembrom 2020 v ZDA. Marca 2020 je bilo zaradi karantene med pandemijo COVID-19 oteženo zbiranje nekaterih podatkov, predvsem tistih, ki so zahtevali odvzem krvnih vzorcev (glikirani hemoglobin in lipidni profil) in strokovno izvedbo meritve (krvni tlak). Osrednjo analizo so prilagodili tako, da so vanjo vključili podatke, ki so jih pridobili ob zaključku prve faze, sprememb v krvnem tlaku pa zaradi prevelikega števila manjkajočih meritev niso analizirali. Pri analizi sprememb vrednosti glikiranega hemoglobina so upoštevali stopnjo sladkorne bolezni tipa 2 in spremembo telesne mase preiskovancev. V končno analizo so vključili podatke 33 preiskovancev, saj so ostali iz različnih razlogov prekinili svoje sodelovanje v raziskavi.

Rezultati

Vrednosti glikiranega hemoglobina so po dvanajstih tednih v primerjavi z izhodiščnim stanjem statistično značilno upadle pri obeh skupinah, med skupinama pa ni bilo pomembnih razlik. Pri posameznikih na ketogeni dieti je prišlo do statistično značilno večjega upada v koncentraciji trigliceridov v primerjavi s skupino, ki je sledila mediteranski dieti, vendar so pri njih opazili tudi statistično značilno povečanje koncentracij LDL-holesterola v primerjavi s skupino na mediteranski dieti, kjer je prišlo do upada v koncentraciji LDL-holesterola. Pri koncentracijah HDL-holesterola, inzulina in glukoze na tešče med skupinama ni bilo statistično značilnih razlik. Preiskovanci na ketogeni dieti so po dvanajstih tednih izgubili statistično značilno več telesne mase (6,9 kg) kot preiskovanci na mediteranski dieti (5 kg). Doslednost pri izvajanju diet je bila v obdobju, ko so preiskovanci prejemali obroke na dom, večja, kot v obdobju, ko so si hrano zagotavljali sami, v dvanajstih tednih pa so dnevno zaužili od 200 do 300 kcal manj kot pred začetkom raziskave. Preiskovanci na ketogeni dieti so v primerjavi s preiskovanci na mediteranski dieti zaužili manj vlaknin, folne kisline, vitamina C in magnezija, vendar je ob tem potrebno upoštevati celokupno nižji kalorični vnos. Meritve koncentracije glukoze v medceličnini so pokazale statistično značilno večji upad povprečne izmerjene koncentracije pri preiskovancih na ketogeni dieti v primerjavi s preiskovanci na mediteranski dieti. Glede samoporočanih podatkov o kakovosti življenja med skupinama ni bilo pomembnih razlik, iz podatkov, zbranih v tretji fazi raziskave, pa je razvidno še, da so se preiskovanci držali prehranskega vzorca, ki je v večji meri sledil načelom mediteranske diete.

Zaključki

Čeprav je bila izvedba raziskave pomembno otežena zaradi pandemije COVID-19, avtorji kot prednosti raziskave izpostavljajo njeno navzkrižno zasnovo, zaradi česar so preiskovanci samim sebi predstavljali kontrolno skupino, in relativno uspešno izvedbo prilagoditev raziskovalnega protokola glede na razmere. Kot pomembnejši slabosti izpostavljajo majhen vzorec in možnost lažno pozitivnih zaključkov, ki bi lahko izhajali iz primerjave večjega števila spremenljivk. Kljub temu zaključujejo, da sta tako ketogena kot mediteranska dieta izboljšali uravnavanje krvnega sladkorja (glede na izmerjene razlike v glikiranem hemoglobinu) in privedli do izgube telesne mase preiskovancev, kar je verjetno posledica zmanjšanega vnosa dodanega sladkorja in izdelkov iz predelanih žitaric. Pri tem dodajajo, da je bila ketogena dieta kljub bolj ugodnim meritvam koncentracije glukoze v medceličnini povezana tudi s porastom koncentracije LDL-holesterola in nižjim vnosom nekaterih pomembnih mikrohranil ter da se zdi, da je njena dosledna izvedba zahtevnejša od izvedbe mediteranske diete, na kar sklepajo iz podatkov, pridobljenih v tretji fazi raziskave. Poleg potrebe po dodatnih raziskavah nazadnje še izpostavljajo, da je za dolgoročno vzdrževanje bolj zdravih prehranskih vzorcev nujno, da je njihova izvedba za posameznika čim manjši izziv.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.

Komentar strokovnjaka

Glavni nauk raziskave Gardnerja in sod. je, da bo za uravnavanje ravni krvnega sladkorja pri prediabetesu oz. sladkorni bolezni tipa 2 koristen tisti prehranski vzorec, ki omeji dodane sladkorje in rafinirana žita ter zniža energijski vnos v zadostni meri, da povzroči izgubo odvečne telesne mase. Udeležencem v omenjeni raziskavi je to uspelo doseči z obema dietama, brez klinično pomembnih razlik med obema.

Rezultati kažejo tudi, da omejevanje stročnic, sadja in polnozrnatih žit s ciljem prehranjevanja po načelih prehrane z nizkih deležem ogljikovih hidratov ni potrebno oz. da od tovrstne restrikcije ne gre pričakovati dodatnih ugodnih učinkov na uravnavanje ravni krvnega sladkorja pri prediabetesu oz. sladkorni bolezni tipa 2. Pravzaprav se večja stopnja restrikcije, ki jo zahteva ugajanje kriterijem ketogene prehrane, izkazuje za manj zaželeno, celo odsvetovano. Tak način prehrane je po nepotrebnem obremenjujoč in za večino dolgoročno manj vzdržen. Poleg tega je izključevanje polnovrednih ogljikohidratnih živil povezano tudi z nižjim vnosom  pomembnih vitaminov in drugih elementov. Še posebno zaskrbljujoč pa je izrazito neugoden vpliv na koncentracije LDL-holesterola, s čimer bi tak način prehrane na dolgi rok skoraj zagotovo prispeval k povečanem tveganju za srčno-žilne zaplete.

Zaključki Gardnerja in sod. so skladni s trenutno prevladujočim stališčem, da je pri prediabetesu in diabetesu najbolj priporočljiv mediteranski vzorec prehranjevanja, s primernim oz. ob povišani telesni masi ustrezno znižanim vnosom energije ter na splošno omejenim vnosom prostih sladkorjev (dodanih in naravno prisotnih, na primer v sirupih in sadnih sokovih) in rafiniranih žit.

Nenad Kojić