Izhodišča in namen raziskave
Demenca je eden najpomembnejših zdravstvenih izzivov sodobne družbe. Ker učinkovitih zdravil še ni, so za zmanjševanje njenega bremena nujne preventivne strategije, ki se osredotočajo na spremembe življenjskega sloga. To vključuje tudi spodbujanje umske aktivnosti, npr. z igranjem šaha, s čimer naj bi se povečevala kognitivna rezerva. Glavni namen povzete raziskave je bil oceniti vpliv vadbe šaha na kognicijo, počutje in kakovost življenja pri starostnikih v domu za ostarele, raziskovalci pa so predpostavljali, da bo igranje šaha ugodno vplivalo na kognicijo in socializacijo starostnikov.
Metodološke značilnosti
Gre za nerandomizirano, kontrolirano pilotno raziskavo, ki se je izvajala v izbranem domu za ostarele v Španiji. Preiskovanci so morali biti starejši od 60 let in brez motenj vida ali sluha. Izključitvena kriterija sta bila pozna demenca in prisotnost bolezni, ki bi udeležencem onemogočale igranje šaha. V raziskavo je bilo vključenih 32 starostnikov, ki so v domu bodisi prebivali ali pa so obiskovali le dnevni center. Glede na izražen interes za igranje šaha so jih raziskovalci razporedili v eksperimentalno skupino, ki je v obdobju 12 tednov dvakrat tedensko po eno uro vadila šah, ter v kontrolno skupino, ki v enakem časovnem obdobju ni bila deležna nobenega dodatnega ukrepa. Vadba šaha v eksperimentalni skupini je potekala pod nadzorom dveh poklicnih učiteljev šaha, terapevta iz dnevnega centra in enega izmed raziskovalcev. Bila je prilagojena individualnim kognitivnim sposobnostim preiskovancev, težavnost pa se je stopnjevala do točke, ko so posamezniki lahko samostojno odigrali enostavno igro. Raziskavo je uspešno zaključilo 22 preiskovancev (11 na skupino), pred začetkom in ob zaključku opazovalnega obdobja pa so vsi udeleženci opravili nevropsihološko testiranje za oceno kognitivnih sposobnosti, razpoloženja in kakovosti življenja.
Rezultati
Eksperimentalna in kontrolna skupina se ob izhodišču glede demografskih značilnosti (starost, izobrazba, zakonski stan) z izjemo spola (v kontrolni skupini so bile le preiskovanke) nista razlikovali, kakor tudi ne glede stopnje kognitivnega upada. Pri končnem merjenju so se preiskovanci v eksperimentalni skupini v primerjavi s kontrolno bolje odrezali pri meritvah kognitivnih sposobnosti, zlasti pri meritvah časa, ki je bil potreben za izvedbo dejanja. Vendar je potrebno izpostaviti, da je le del obeh skupin lahko izvedel slednji del testiranja, saj je napredovanje demence pri ostalih preiskovancih preveč otežilo razumevanje navodil raziskovalcev. Preiskovanci v eksperimentalni skupini so pri obeh meritvah izkazovali manj depresivnih simptomov od preiskovancev v kontrolni skupini, znotraj skupin pa do statistično značilnega izboljšanja med izhodiščnim in končnim testiranjem ni prišlo. Eksperimentalna skupina je dosegla tudi statistično značilno izboljšanje kakovosti življenja med obema meritvama, vendar med skupinama ob posameznih meritvah ni bilo statistično značilnih razlik.
Preiskovanci v eksperimentalni skupini so se v povprečju udeležili več kot 90 % srečanj, odsotnost pa je bila vedno posledica zdravstvenih težav. Več kot 72 % jih je izrazilo zadovoljstvo s programom vadbe šaha, vsi pa so izjavili, da bi se s šahom želeli ukvarjati tudi v prihodnosti.
Zaključki
Avtorji zaključujejo, da je dvanajsttedenski program vadbe šaha na vzorcu preiskovancev, deležnih oskrbe v domu za ostarele, izboljšal splošni kognitivni status, pozornost, hitrost procesiranja, izvršilne sposobnosti in kakovost življenja. Ocenjujejo, da gre za koristen ukrep, ki je izvedljiv v kontekstu siceršnje oskrbe v tovrstnih ustanovah. Kot glavni slabosti raziskave izpostavljajo odsotnost naključne razporeditve preiskovancev, s čimer delno razlagajo odsotnost razlik med skupinama pri meritvah razpoloženja, in majhno število vključenih starostnikov, zato dodajajo, da bi bilo za bolj utemeljene zaključke o vplivu vadbe šaha na kognicijo starostnikov z ali brez kognitivnega upada potrebno izvesti večje raziskave z naključno razporeditvijo preiskovancev.
Povzela: Senija Tirić
Komentar strokovnjakinje
Šah je igra, ki nikoli ne presahne in se je ne moremo naveličati, hkrati pa jo opredeljujejo jasna pravila, ki jih relativno zlahka usvojimo. Omogoča posamezniku prilagojeno udejstvovanje z jasno opredeljenim merilom napredka (ELO rating) in razvija mnoge spretnosti, ki so prenosljive tudi na druga življenjska področja.
Pričujoča raziskava je na vzorcu starostnikov v domu za ostarele pokazala, da ukvarjanje s šahom pomembno izboljšuje kognicijo in kakovost življenja v primerjavi z odsotnostjo posebne organizirane dejavnosti ali vadbe. Ugotovitve se skladajo z mnogimi raziskavami, ki so pokazale koristnost igranja šaha za raznolike vidike človekovega delovanja. Šahiranje razvija splošne kognitivne sposobnosti, kot so kratkoročni in dolgoročni spomin, izvršilne funkcije, metakognicija, vidno-prostorske spretnosti, kritično vrednotenje ter splošna inteligenca. Spodbuja tudi nekatere akademske spretnosti, predvsem branje in matematiko. V mnogih raziskavah se je izkazalo, da je igranje šaha lahko koristno pri različnih zdravstvenih težavah, kot so demenca, shizofrenija, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo in motnje avtističnega spektra. Šah je miroljubno, a močno orodje, projekcijski medij, ki iz ljudi izvabi najslabše in najboljše. Skozi figure lahko posamezniki lažje izražajo svoja občutja ter odpravljajo jezo in druga negativna čustva, kar služi tudi kot rehabilitacijsko in socializacijsko sredstvo. V ta namen se šah uporablja v raznolikih okoljih in pri različnih populacijah, od zapornikov in socialno ogroženih ljudi do odvisnikov in starostnikov. Šah izboljšuje tudi samo počutje. Šahisti se morajo osredotočiti na igro in uporabiti polno zmogljivost kratkoročnega spomina, zato igra predstavlja dober način za prekinitev pretiranega »prežvekovanja« misli v primeru tesnobe; človek preprosto odmisli občutke tesnobe. Šah pomaga celo v boju proti depresiji in dolgočasju. »Posrka« nas in nam daje nov pomen – običajno to pomeni sposobnost uživanja življenja.
Pričujoča pilotna raziskava ima nekaj pomanjkljivosti. Poleg majhnega števila udeležencev nekoliko bega njihov način razporejanja v skupine. Ni jasno, zakaj razporeditev v eksperimentalno in kontrolno skupino ni bila naključna. Motivacija za igranje šaha je namreč lahko sama po sebi dejavnik, ki vpliva na razvijanje kognitivnih sposobnosti in izboljšanje počutja. Tudi začetne razlike v počutju udeležencev v različnih skupinah bi lahko vplivale na rezultate.
Vprašljiva je tudi količina šahovskega udejstvovanja. Meta-analiza Sala in Gobeta (2016) je pokazala neposredno korelacijo med trajanjem šahovske intervencije in obsegom učinka. Za opazen učinek naj bi bilo potrebnih vsaj od 25 do 30 ur šahovskega udejstvovanja. Tudi tu vidim možno pomanjkljivost predstavljene raziskave, saj so udeleženci igrali šah vsega skupaj 24 ur (pri čemer je bilo dovolj, da so obiskali vsaj 80 % treningov) in ni jasno, ali je to dovolj za dolgotrajno spremembo. Poraja se mi tudi vprašanje, kako so določili stopnjo šahovskega znanja udeležencev in primerno težavnost treninga.
S socializacijskega vidika bi bilo bolj učinkovito, če bi udeleženci v pričujoči raziskavi med seboj organizirali tudi turnirje in ne le igrali v okviru treninga s trenerjem, s čimer bi bili lahko bili učinki na počutje bolj izraženi. Smiselno bi bilo tudi preveriti, ali ima kakšna druga aktivnost podobne učinke kot šah oz. ali šah specifično nadpovprečno razvija kognitivne sposobnosti. S tem bi nekoliko omilili pomanjkanje nadzora nad učinki placeba, kar ostaja ena izmed ključnih omejitev raziskav na tem področju. Zanimivo bi bilo preveriti tudi, kakšen je bil napredek pri ljudeh z različno stopnjo kognitivnega primanjkljaja.
Kljub naštetim dilemam in pomankljivostim pa raziskava kaže na dobre možnosti za uporabo šahovske igre kot primerne aktivnosti za spodbujanje možganske aktivnosti in ohranjanje ostrine uma. Postavlja osnove za razumevanje šaha kot nefarmakološko intervencijo za gradnjo kognitivne rezerve in vzpostavljanje višje kakovosti življenja, kar ima pomembno vlogo pri preprečevanju in upočasnjevanju razvoja kognitivne oškodovanosti in demence.
Igranje šaha je nezahtevno tako z motivacijskega kot tudi z organizacijskega vidika. Vsi udeleženci raziskave so izrazili zanimanje za nadaljevanje treninga, kar kaže, da šahiranje ni nujno naporno, pač pa se lahko za življenje koristne stvari razvijajo tudi preko igre in zabave. Kot omenjajo avtorji sami, pa bi potrebovali dobro opredelitev protokola vpeljave in izvajanja te aktivnosti za doseganje čim bolj optimalnih učinkov. S tem bi pripomogli k reševanju problema demence in kognitivnih oškodovanj, ki današnji družbi predstavljajo veliko obremenitev, tako z zdravstvenega in socialnega kot tudi z ekonomskega vidika. Po nekaterih predvidevanjih naj bi samo v Združenih državah Amerike leta 2050 za Alzheimerjevo demenco obolelo 13,8 milijonov ljudi, kar se z vidika denarnih stroškov prevede v kar 1,2 bilijona ameriških dolarjev.
Doc. dr. Jana Krivec
Bibliografski podatki o objavi
- Cibeira N, Lorenzo-López L, Maseda A, Blanco-Fandiño J, López-López R, Millán-Calenti JC. Effectiveness of a chess-training program for improving cognition, mood, and quality of life in older adults: A pilot study. Geriatric Nursing. 2021; 894-900. DOI:10.1016/j.gerinurse.2021.04.026