Izhodišča in namen raziskave

Eden večjih izzivov sodobne starajoče se družbe je demenca, ki je bolezen v porastu. Ker zaenkrat še nimamo učinkovitega zdravila zanjo, vsa zdravila, s katerimi lajšamo simptome, pa imajo stranske učinke, so druge metode zdravljenja, ki bi jih lahko nadomestile ali se z njimi dopolnjevale, predmet številnih raziskav. Že več desetletij se preučujejo odnosi med živalmi in ljudmi, v zadnjem času pa so živali čedalje bolj vključene tudi v terapevtsko delo in socialne programe. V ta namen so se uveljavile ekipe visoko usposobljenih vodnikov in terapevtskih psov. V povzeti raziskavi so preverjali, ali lahko tudi pri bolnikih z demenco uspešno lajšajo simptome bolezni s terapijo s pomočjo psov.

Metodološke značilnosti

V raziskavi je sodelovalo 371 udeležencev (raziskavo jih je zaključilo 334) iz 18 domov za ostarele v Španiji. Vključitveni kriteriji so zajemali starost nad 65 let, diagnozo kognitivnega upada zaradi demence, z izhodiščnim rezultatom kratkega preizkusa spoznavnih sposobnosti, nižjim od 25 točk, ter sposobnost podajanja pisnega soglasja za sodelovanje v raziskavi. Iz raziskave so bili izključeni preiskovanci z alergijo na živali in tisti, ki so se bali psov. V raziskavi z naključno razporeditvijo preiskovancev so bili udeleženci razdeljeni v dve skupini: eksperimentalno, ki je bila poleg običajnega nefarmakološkega zdravljenja deležna še terapije s psom, in kontrolno, ki je bila deležna zgolj običajne nefarmakološke terapije. Slednja je vključevala vsakodnevno delovno terapijo in fizioterapijo, v manjši meri pa tudi organizirano psihološko podporo in družabne dejavnosti. Raziskovalci so pri razporejanju preiskovancev upoštevali stopnjo kognitivnega upada, starost in spol, s čimer so zagotovili večjo enovitost skupin. Terapevtski pari (psi in njihovi vodniki) so bili ustrezno izurjeni za delo s starejšimi z demenco.

Program se je izvajal 8 mesecev v tedenskih srečanjih po 45 minut. V vsaki terapevtski skupini je bilo 10 udeležencev in terapevtski par, s terapijo pa so naslavljali motnje, razdeljene v štiri kategorije:

• motnje razpoloženja – božanje in česanje psa, spodbujanje izražanja pozitivnih čustev in sporazumevanje s psom;
• vedenjske motnje – ohranjanja psa v središču pozornosti preiskovancev in urjenje sproščanja skozi božanje in česanje psa;
• upad sposobnosti izvajanja vsakodnevnih dejavnosti – izvajanje gibalnih vaj za krepitev zgornjega dela telesa, koordinacije in finih motoričnih spretnosti skozi različne igre s psom;
• kognitivni upad – izvajanje vaj za izboljšanje časovne in prostorske orientacije, osredotočenosti, obujanje spominov na pretekla srečanja z živalmi ter vaje za govor in izražanje skozi uporabo pregovorov in besednih iger, ki so vključevale pse.

Raziskovalci so napredek preiskovancev preverjali z različnimi standardiziranimi psihološkimi testi za vsako kategorijo simptomov ob začetku, po 4 mesecih in ob zaključku raziskave. Niti psihologi ali delovni terapevti, ki so zbirali informacije, niti strokovnjaki, ki so podatke analizirali, niso vedeli, v katero skupino so bili razporejeni posamezni preiskovanci, s čimer so raziskovalci zagotovili večjo stopnjo nepristranosti.

Rezultati

Na začetku programa med obema skupinama ni bilo statistično značilnih razlik, te pa so se pokazale po štirih in osmih mesecih. Pri vedenju in razpoloženju so pomembno izboljšanje dosegli preiskovanci v eksperimentalni skupini, medtem ko so se kontrolni skupini rezultati poslabšali. Napredek je bil sorazmeren s trajanjem terapije s pomočjo psov. Čeprav so se obema skupinama rezultati poslabšali na področju kognitivnega upada in pri sposobnosti izvajanja vsakodnevnih aktivnosti, je bil kognitivni upad pri eksperimentalni skupini manj opazen.

Raziskovalci so opazili, da je bil napredek na področju lajšanja vedenjskih in razpoloženjskih simptomov bolj izražen pri tistih preiskovancih v eksperimentalni skupini, ki so imeli pridruženi depresijo ali tesnobnost, in pri tistih, ki so bili deležni psihoterapevtske podpore. Izboljšanje simptomov ni bilo povezano s spolom, starostjo ali doseženo izobrazbo. Prav tako so na vedenjskem področju bolj napredovali tudi preiskovanci, ki so v domu za ostarele prebivali krajši čas.

Zaključki

Izsledki kažejo, da terapevtsko delo s pomočjo psov pri bolnikih z demenco lahko pomembno prispeva k lajšanju vedenjskih in razpoloženjskih simptomov, zato raziskovalci zaključujejo, da bi lahko vključevanje terapije s psi izboljšalo kakovost življenja bolnikov.

Prednost povzete raziskave, v primerjavi s predhodnimi raziskavami na tem področju, je večje število vključenih preiskovancev in daljši čas izvajanja raziskave. Slabosti raziskave sta med drugim odsotnost omembe farmakološke terapije za lajšanje simptomov demence, saj ni jasno, ali preiskovanci prejemajo zdravila, in če jih, katera, ter neupoštevanje morebitnega predhodnega lastništva psa v statistični analizi.

Kljub temu pa gre za dobro izhodišče za nadaljnje, bolj poglobljene raziskave na tem področju, saj izsledki v splošnem kažejo učinkovitost terapije s pomočjo psov pri izboljšanju vedenjskih in razpoloženjskih simptomov pri bolnikih z demenco. V prid čim boljšemu izplenu zdravljenja bi bilo zato smiselno določiti optimalno trajanje tovrstne terapije in opredeliti, katerim bolnikom bi lahko takšna pomoč najbolj koristila.