Izhodišča in namen raziskave

Predpostavka, da prehranske vlaknine ugodno vplivajo na preprečevanje demence, izhaja predvsem iz poskusov na živalih, epidemioloških raziskav, ki bi to domnevo preverjale pri ljudeh, pa zaenkrat primanjkuje. V povzeti raziskavi so avtorji poskušali ugotoviti, ali je vnos prehranskih vlaknin povezan z nižjim tveganjem za kasnejši razvoj demence.

Metodološke značilnosti

Raziskovalci so analizirali del podatkov iz epidemiološke prospektivne opazovalne raziskave, imenovane »Raziskava o dejavnikih tveganja za srčno-žilne zaplete v japonskih skupnostih« (ang. Circulatory Risk in Communities Study), ki od leta 1963 z vprašalniki zbira podatke o različnih vidikih življenjskega sloga ter pojavnosti srčno-žilnih zapletov in demence v japonskih skupnostih. V analizo so vključili 3739 preiskovancev in preiskovank, starih med 40 in 64 let, ki so med leti 1985 in 1999 poročali o svojih prehranjevalnih navadah. Stopnja uživanja prehranskih vlaknin je bila določena na podlagi 24-urnega prehranskega dnevnika. Pri analizi so upoštevali tudi nekatere druge dejavnike tveganja za razvoj demence, kot so povišan krvni tlak, visok indeks telesne mase, kajenje in pitje alkohola, jemanje zdravil za zniževanje holesterola, krvnega tlaka ali sladkorno bolezen ter anamnezo možganske kapi.

Rezultati in zaključki raziskave

V obdobju 19,7 let po začetku spremljanja se je pri preiskovancih pojavilo 670 primerov demence. Uživanje prehranskih vlaknin je bilo obratno sorazmerno s tveganjem za demenco, zlasti pri vnosu topnih prehranskih vlaknin, in omejeno na demenco brez anamneze možganske kapi. Kar zadeva živila, ki vsebujejo vlaknine, je bila podobna povezava ugotovljena pri krompirju, ne pa tudi pri zelenjavi ali sadju. Avtorji svoje izsledke razlagajo z izsledki drugih raziskav, ki kažejo na ugoden vpliv uživanja prehranskih vlaknin pri tveganju za razvoj srčno-žilnih bolezni in sestavo črevesne mikrobiote, saj naj bi oboje prispevalo k nižjemu tveganju za razvoj demence.

Izsledki ponujajo vpogled v prehranske dejavnike, ki lahko pomagajo pri preprečevanju demence, vendar jih je potrebno preveritiz nadaljnjimi opazovalnimi in/ali intervencijskimi raziskavami. Osrednja pomanjkljivost raziskave je zanašanje na samoporočanje preiskovancev o prehrani v obdobju 24 ur, saj gre po eni strani lahko za netočne podatke, po drugi pa je čas beleženja zelo kratek in najverjetneje ne odraža siceršnjih prehranskih vzorcev posameznika. V raziskavi prav tako niso upoštevali družbeno-ekonomskega stanja posameznikov, ki pomembno vpliva na kakovost prehrane.

Povzela: Mariana Rolih

 

Komentar strokovnjaka

Višji vnos prehranskih vlaknin ima dokazano ugoden učinek na številne dejavnike, ki so vpleteni v zdravje možganov in povezani z znižanim tveganjem za demenco. Prehrana z višjo vsebnostjo vlaknin prispeva k uravnavanju telesne mase in krvnega tlaka, same vlaknine pa so povezane tudi z znižanjem ravni holesterola v krvi in nižjimi ravnmi glukoze na tešče. Dodatno, ker so nekatere vrste prehranskih vlaknin fermentabilne, služijo kot substrat koristnim mikroorganizmom v debelem črevesju, zaradi česar je višji vnos vlaknin povezan z ugodnejšo sestavo črevesne mikrobiote, vpliva pa tudi na povečano proizvodnjo kratkoverižnih maščobnih kislin, ki kažejo ugodne učinke na uravnavanje presnove in vnetja v možganih.

Vnos vlaknin je nenazadnje tudi pokazatelj kakovosti prehrane – najbolj bogati viri vlaknin so namreč ravno tiste skupine živil, ki predstavljajo temelj mediteranskega vzorca prehranjevanja, za katerega velja, da je najbolj koristen v smislu preventive pred nevrodegenerativnimi stanji. Višji vnos vlaknin v prehrani lahko torej razumemo kot enega izmed pomembnih kazalcev doslednosti pri upoštevanju načel vzorca prehrane, ki se kaže kot najbolj koristen za zdravje možganov. Zato ne preseneča ugotovitev, da je višji vnos vlaknin povezan z znižanim tveganjem za demenco.

Odrasla oseba naj bi zaužila vsaj 30 g prehranskih vlaknin na dan oz. 13-16,7 g za vsakih 1000 kcal zaužite hrane. Zanimivo, da so v raziskavi Yamagishija in sod. to priporočilo dosegali samo posamezniki v četrti kvartili z najvišjim vnosom vlaknin, ki so imeli pričakovano tudi najnižje tveganje za demenco. Toda, upoštevajoč, da je bilo tveganje v primerjavi s prvo kvartilo znižano tudi pri drugi in tretji kvartili, lahko na podlagi njihovih ugotovitev domnevamo, da bo v praksi ugoden vsak premik proti priporočenemu vnosu – tudi, če nikoli ne dosežemo priporočil za vnos vlaknin, smo z vsakim povečanjem deleža vlaknin v prehrani najbrž naredili nekaj pozitivnega za svoje zdravje.

Nenad Kojić