Izhodišča

Čeprav postopen upad umskih sposobnosti predstavlja normalen del zdravega staranja, moramo biti na večji upad kognitivnih funkcij vseeno bolj pozorni. Najprej začnejo pešati izvršilne funkcije in spomin, splošno znanje ter jezik pa se ohranita dalj časa. Velik pomen pri ohranjanju kognitivnih funkcij lahko pripišemo zadostni kognitivni rezervi. Nanjo lahko vplivamo predvsem z izobraževanjem, kompleksnostjo poklica ter telesno in umsko aktivnostjo. Poleg teh dejavnikov ima pozitiven vpliv tudi dobra socialna angažiranost oziroma vpetost v širšo družbo, ki pa lahko predstavlja izziv za preučevanje, saj zajema veliko različnih vidikov vsakodnevnega življenja.

Namen

S sistematičnim pregledom in meta-analizo so raziskovalci želeli preučiti povezave med socialno izolacijo in umskimi sposobnostmi preiskovancev v poznejšem življenjskem obdobju.

Metodološke značilnosti

Raziskovalci so v iskanju primernih longitudinalnih raziskav sistematično preiskali raziskovalne baze PsycInfo, CINAHL, PubMed in AgeLine. Na podlagi poprej določenih kriterijev je bilo izbranih 51 raziskav, s skupno 102.035 udeleženci, ki so del širše skupnosti (tj. ne živijo povsem izolirano), so brez predhodnih kognitivnih okvar in stari najmanj 50 let. Zatem je bila izvedena statistična analiza, ki je ovrednotila vpliv različnih vidikov socialne aktivnosti na mere kognitivnih funkcij.

Rezultati

Socialna izoliranost je na vse preiskovance, ne glede na spol ali izhodiščno stanje kognitivnih funkcij, vplivala enako. Meta-analiza je pokazala, da višja stopnja socialne aktivnosti ter širše socialne mreže korelirajo z boljšimi rezultati meritev kognitivnih funkcij v poznejšem življenjskem obdobju.

Zaključki

Velika socialna mreža in vključenost v družbene aktivnosti predstavljajo statistično značilen, a vseeno majhen prispevek k preprečevanju upada kognitivnih funkcij. Domnevamo lahko, da bi večji učinek pri preprečevanju upada kognitivnih funkcij dosegli v kombinaciji z ostalimi dejavniki, ki vplivajo na vzdrževanje kognitivne rezerve.

V prihodnosti bi bile na tem področju potrebne dodatne raziskave s poenotenim načinom vrednotenja podatkov, ki bi zmanjšal raznolikost v metodoloških pristopih in olajšal primerjanje podatkov. Koristne bi bile tudi nadaljnje raziskave na področju vpliva poznejših intervencij za izboljšanje kognitivnih funkcij.

Povzela: Anja Klemenc

Komentar strokovnjakinje

Obstajajo individualne razlike tako glede zdravega kognitivnega staranja kot kognitivnega upada in napredovanja v demenco. V skladu s teorijo kognitivne rezerve je razlike v potekih mogoče delno pojasniti z dejavniki življenjskega sloga. Kljub očitnim kulturnim razlikam v definiciji in pomenu socialne izolacije so ugotovitve o zaščitnem učinku socialnih stikov v različnih okoljih in za oba spola v študijah in meta-analizah zadnjih let večinoma skladne.
Pričujoča raziskava je pokazala, da sta v poznejšem življenjskem obdobju večja socialna mreža in vključenost v družabne dejavnosti povezana z boljšimi kognitivnimi funkcijami. Šibkost ugotovljene povezave bi lahko pripisali metodološkim vprašanjem, povezanim z ocenjevanjem, in tudi dejstvu, da je socialna mreža le eden od številnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na kognitivne funkcije. Med članki, ki jih pregled področja zajame, so sicer velike razlike v številu let spremljanja, kar nekoliko oteži primerjavo, a vendar ugotovitve kažejo, da so bile velikosti učinkov podobne ne glede na trajanje spremljanja. Dodatna omejitev, ki velja za večino raziskav v poznejšem življenjskem obdobju, je, da čeprav socialno izolirani starejši ljudje niso redki, je to skupino še posebej težko vključiti v raziskave, kar lahko nekoliko vpliva na rezultate.
Članek pomembno prispeva k znanju o dejavnikih tveganja in zaščite pred demenco in je vključen tudi v poročilo Lancetove komisije o preventivnih dejavnikih demence 2020 (Livingston et al., 2020). Družabni stiki in dobra socialna mreža tako sedaj veljajo za priznani zaščitni dejavnik in prispevajo k vzdrževanju kognitivne rezerve.

doc. dr. Polona Rus Prelog, dr. med.