Izhodišča in namen

Tavanje misli je edinstvena človeška sposobnost, ki naj bi obsegala kar polovico naše budnosti, in čeprav imamo od nje veliko koristi, nekateri znanstveniki sklepajo, da vodi v slabo razpoloženje in nas dela nesrečne. Potencialna protiutež tavanju misli je čuječnostna meditacija, ki uri našo pozornost, da bi se lahko dlje osredotočali na doživljanje sedanjosti brez utapljanja v lastnih mislih in identifikacije z njimi.

Predhodne raziskave so pokazale, da je tavanje misli povezano s povečano aktivacijo medsebojno povezanih možganskih regij, ki skupaj tvorijo t. i. omrežje privzetega načina (v nadaljevanju OPN), zato so avtorji povzete raziskave domnevali, da so predeli OPN primerne lokacije za raziskovanje vpliva meditacije na vzorce aktivacije in povezljivosti možganov ter prepoznavo potencialnih možganskih mehanizmov delovanja.

Metodologija

Raziskovalci so izvedli presečno kohortno raziskavo, v kateri je sodelovalo 12 izkušenih meditatorjev z več kot 10-letno prakso in 13 oseb brez izkušenj z meditacijo, ki so tvorile usklajeno kontrolno skupino. Eno osebo iz kontrolne skupine so izključili in z izjemo ene neusklajenosti glede na spol in starost so se vsi udeleženci ujemali s posamezniki iz meditacijske skupine po demografskih značilnostih.

S fMR-jem so vsem sodelujočim slikali možgane v obdobju počitka in med meditiranjem ter na podlagi podatkov analizirali razlike v aktivnosti in povezljivosti OPN med skupinama.

Da bi lahko določili morebitni skupni vzorec možganske aktivnosti med različnimi tipi čuječnostne meditacije, je vsak udeleženec izvedel tri metode. Pred meditiranjem so vsi prejeli standardna navodila za izvedbo vsake meditacije v obliki 30-sekundnega zvočnega posnetka, nato pa so morali potrditi, da so napotke razumeli.

Pri koncentracijski meditaciji vadimo osredotočanje pozornosti na izbrani objekt opazovanja (pogosto na dihanje) in aktivno preusmerjanje fokusa nazaj na ta objekt, ko opazimo, da je pozornost ušla drugam. Meditacija ljubeče naklonjenosti vključuje izražanje pristnih dobrih želja, ponavadi s ponavljanjem besednih zvez, kot je “naj bo (jaz/nekdo/vsa bitja) srečen, miren, ljubljen”. Meditacija odprtega zavedanja pa spodbuja razširitev pozornosti na ohranjanje neposrednega zavedanja vsega, kar se pojavlja v našem zavestnem polju iz trenutka v trenutek.

Rezultati

Meditatorji so v primerjavi s kontrolno skupino manj pogosto poročali o tavanju misli med meditiranjem.

Podatki o možganski aktivnosti kažejo na zmanjšano aktivnost OPN pri meditatorjih v primerjavi s kontrolno skupino. Posamezna območja zmanjšane aktivnosti se razlikujejo glede na tip izvedene meditacije. Dosledno zmanjšanje aktivacije, ne glede na meditativno tehniko, pa so opazili na območju dorzalnega cingulatnega korteksa (PCC) in medialnega prefrontalnega korteksa (mPFC), ki sta primarni vozlišči OPN.

Analiza funkcijske povezanosti pri meditatorjih kaže povečano povezljivost OPN z območji, ki so vpletena v samokontrolo in kognitivni nadzor. Povezava je bila opazna tako med obdobjem počitka kot med meditacijo, kar nakazuje na stabilno povezavo teh možganskih predelov, ne glede na nalogo (počivanje ali meditacija).

Zaključek

Na podlagi rezultatov avtorji zaključujejo, da čuječnostna meditacija povzroča spremembe v aktivaciji in povezljivosti OPN. Izkušeni meditatorji so med meditacijo imeli nižjo aktivacijo OPN in manj so poročali o tavanju misli, kar podpira domnevo, da se spremembe v aktivnosti OPN odražajo v spremembi tavanja misli.

Povečana povezanost OPN z območji za samokontrolo in kognitivni nadzor, ki je pri meditatorjih prisotna v času meditacije in v obdobju počitka, nakazuje, da lahko redna meditacijska praksa povzroči funkcionalne spremembe v možganih in spremeni klasično izkušnjo stanja mirovanja iz tavanja misli v preteklost ali prihodnost v takšno, ki spominja na meditativno stanje in je bolj osredotočeno na sedanjost.

Povzela: Anja Levačić