Izhodišče in namen raziskave

V mladostništvu se čas spanja in budnosti naravno premakne proti poznejšim uram. Mladostniki zato pogosto zvečer ne morejo zaspati dovolj zgodaj, da bi ob zgodnjem začetku pouka dobili dovolj spanja. Zgodnje vstajanje je tako lahko v neskladju z njihovo biološko uro oz. cirkadianim ritmom in prispeva h kroničnemu pomanjkanju spanja, ki je (tudi) pri mladostnikih povezano z zaspanostjo, slabšo zbranostjo in učenjem, težavami z razpoloženjem ter slabšim telesnim zdravjem. Predhodne raziskave so pokazale, da poznejši začetek pouka lahko izboljša spanje, prisotnost pri pouku in učne dosežke. Strokovna priporočila zato pogosto navajajo, naj se pouk za mladostnike ne začne pred 8.30, vendar je večina raziskav preučevala začetke pouka ob 9. uri ali prej.

Avtorji so želeli preveriti, ali bi imel začetek pouka ob 10. uri dodatne koristi za učence, stare od 13 do 16 let. Zanimalo jih je predvsem, ali bo premik začetka pouka z 8.50 na 10. uro povezan z manj izostanki zaradi bolezni in boljšim uspehom pri zaključnih nacionalnih izpitih. Ker se je šola po dveh letih vrnila k začetku pouka ob 8.50, so lahko opazovali tudi, ali se bodo morebitne koristi poznejšega urnika po tej spremembi zmanjšale.

Metode

Raziskava je potekala na državni srednji šoli v Angliji, kjer so spremljali skupno 2049 učencev, starih od 13 do 16 let, v obdobju štirih zaporednih šolskih let med letoma 2010 in 2014. Šola je bila mešana, vanjo so bili vključeni tako fantje kot dekleta, splošni učni uspeh pa je bil pred začetkom raziskave nižji od nacionalnega povprečja. Avtorji navajajo, da v obdobju raziskave šola ni prejela dodatnega financiranja, ni uvedla izbirnega vpisa učencev in ni izvajala drugih pomembnih izobraževalnih ukrepov, ki bi lahko pojasnili spremembe rezultatov.

Šlo je za opazovalno raziskavo, pri kateri so raziskovalci lahko primerjali izostanke in učni uspeh pred uvedbo poznejšega pouka, med njegovim izvajanjem ter po vrnitvi na prejšnji urnik. Raziskovalci niso spremljali ene nespremenjene skupine učencev skozi vsa štiri leta, temveč so v posameznih šolskih letih primerjali zaporedne skupine vseh učencev,  ki so takrat obiskovali šolo. Večkratna vključitev učencev, ki so šolo obiskovali v opazovalnem obdobju, ni predstavljala moteče spremenljivke, saj so raziskovalci rezultate analizirali na ravni šole in posameznega šolskega leta, ne pa kot spremembe pri istih posameznikih.

V prvem letu se je pouk začel ob 8.50. V naslednjih dveh letih so začetek prestavili na 10. uro, nato pa so ga zaradi spremembe upravljanja šole ponovno premaknili na 8.50. Za vsak letnik so analizirali izostanke zaradi bolezni pri vseh učencih in jih primerjali z nacionalnim povprečjem istega leta. Pri učnem uspehu so primerjali zaporedne generacije učencev, ki so opravljale zaključne izpite po dvoletnem programu: nekatere generacije so imele zgodnji začetek pouka obe leti, druge pozni začetek obe leti, dve vmesni generaciji pa sta v dveh letih doživeli oba urnika.

Učinke spremembe urnika so ocenili z dvema vrstama že zbranih nacionalnih šolskih podatkov. Prvi kazalnik je bil število izostalih šolskih ur oziroma polovic dneva zaradi bolezni na učenca v posameznem šolskem letu. Angleške šole so morale odsotnost zaradi bolezni beležiti ločeno od drugih razlogov za izostanek, zato je ta podatek omogočal razmeroma natančno spremljanje zdravstveno pogojenih odsotnosti. Drugi kazalnik je bil učni uspeh na zaključnih izpitih, ki jih učenci v Angliji običajno opravljajo okoli 16. leta. Za uspešnega so šteli učenca, ki je na ocenjevalni lestvici od A* (najboljša ocena) do G (najslabša ocena) dosegel najmanj pet ocen C ali višjih, pri čemer sta morali biti med predmeti angleščina in matematika. Raziskovalci so primerjali delež uspešnih učencev v šoli z nacionalnim povprečjem. Uporabili so tudi oceno šolske dodane vrednosti, tj. državno mero za primerjavo različnih šol, ki dejanski uspeh učencev v posamezni šoli primerja z napovedanim uspehom glede na njihove prejšnje dosežke in šoli prizna dodano vrednost, če učenci presežejo napovedani uspeh. S statističnimi testi so preverili, ali so bile opažene razlike večje od naključnih nihanj, velikost razlik pa so opisali tudi z merami velikosti učinka. Raziskovalci niso zbirali neposrednih podatkov o tem, koliko so učenci spali, kakšna je bila kakovost njihovega spanja ali kako se je sprememba urnika razlikovala glede na njihov kronotip.

Rezultati

V zaporednih letnih skupinah učencev so se ob uvedbi začetka pouka ob 10. uri zmanjšali izostanki zaradi bolezni. Ti so bili izraženi kot število izpuščenih dopoldanskih ali popoldanskih delov pouka na učenca v posameznem šolskem letu. Pred spremembo urnika je povprečno število izostankov v opazovani šoli znašalo 15,4 na učenca na leto, nacionalno povprečje pa 11,5. V prvem letu začetka pouka ob 10. uri je povprečje znašalo 11,3, v drugem letu pa 7,9; šola je bila tedaj prvič pod nacionalnim povprečjem, ki je znašalo 8,8. V primerjavi z izhodiščnim letom se je razlika glede na nacionalno povprečje zmanjšala za 55 %. Po vrnitvi začetka pouka na 8.50 uro se je povprečno število izostankov znova povečalo na 11,2, šola pa je bila ponovno 20 % nad nacionalnim povprečjem.

Tudi pri zaključnih izpitih se je uspeh zaporednih generacij izboljšal. V generaciji, ki je obe leti programa začela pouk ob 8.50, je zgoraj navedeno merilo uspešnosti doseglo 34 % učencev, kar je bilo 22 odstotnih točk pod nacionalnim povprečjem 56,2 %. Pri generaciji, ki je eno leto začela ob 8.50 in drugo leto ob 10. uri, je bil delež uspešnih 53 %, pri generaciji, ki je obe leti začela pouk ob 10. uri, pa 52 %. Čeprav je bil uspeh šole v drugem letu še vedno nekoliko pod nacionalnim povprečjem, se je razlika v primerjavi z izhodiščnim letom precej zmanjšala z 22 na 7 odstotnih točk. Pomembno se je izboljšal tudi rezultat glede na pričakovani uspeh učencev, izračunan na podlagi njihovih prejšnjih dosežkov. Šola je pred spremembo urnika za pričakovanim uspehom zaostajala za 5 odstotnih točk, po dveh letih poznejšega začetka pouka pa ga je presegla za 7 odstotnih točk, kar 12-odstotno točkovno izboljšanje tako imenovane šolske dodane vrednosti. Ko se je začetek pouka vrnil na 8.50, se je delež uspešnih učencev zmanjšal na 51 %, dodana vrednost šole pa se je zmanjšala za 4 odstotne točke.

Omejitve raziskave

Raziskava je vključevala le eno šolo, zato rezultatov ni mogoče neposredno posplošiti na vse šole ali države. Učenci niso bili naključno razporejeni v različne skupine, zato ni mogoče zanesljivo sklepati, da je prav poznejši začetek pouka povzročil vse opažene spremembe. Avtorji niso neposredno spremljali spanja, zato ni jasno, ali so učenci zaradi poznejšega urnika res spali več ali pa so le vstajali pozneje. Na opažene spremembe v izostankih in uspehu bi lahko vplivale tudi razlike med generacijami učencev, drugi ukrepi v šoli ali drugi vidiki spremembe njenega upravljanja.

Zaključki

Začetek pouka ob 10. uri je bil v povzeti raziskavi povezan z izrazitim zmanjšanjem izostankov zaradi bolezni in izboljšanjem učnega uspeha mladostnikov. Ko se je začetek pouka vrnil na 8.50, so se izostanki povečali, prednost pri učnem uspehu pa se je deloma zmanjšala. Rezultati podpirajo idejo, da bi bilo treba urnike mladostnikov prilagoditi spremembam njihove biološke ure. Ker pa je šlo za opazovalno raziskavo, ki je vključevala le eno šolo in ni zbirala podatkov o kakovosti ali trajanju spanca, so potrebne večje in metodološko strožje raziskave, preden bi lahko začetek pouka ob 10. uri priporočili kot splošno in strokovno utemeljeno rešitev.

Povzela: Liza Rozman, MSc iz kognitivne nevroznanosti