Izhodišča in namen raziskave

Dnevno dremanje ali počivanje je pri starejših pogosto: nekaterim pomaga »napolniti baterije«, drugi pa ga opisujejo kot nekaj, kar se preprosto zgodi, ker jih čez dan premaga zaspanost. Ker se s staranjem nočni spanec pogosto spremeni (več prebujanj, manj strnjen spanec), je logično sklepati, da je dnevno počivanje predvsem odziv na slabšo noč. Toda čas spanja in budnosti ne določa le trenutna utrujenost, temveč tudi cirkadiani ritem, ki v usklajenem delovanju s homeostatskim pritiskom spanja (tj. željo po spanju) pomaga določati, kdaj smo zaspani in kdaj budni. Če se to ravnovesje poruši, se lahko spanec in budnost začneta drobiti, kar se kaže kot težje vzdrževanje budnosti čez dan, pogostejše dremanje in manj strnjeno nočno spanje.

Avtorji povzete presečne raziskave so želeli preveriti, ali se pri zdravih starejših odraslih, ki čez dan počivajo, pokažejo razlike v delovanju cirkadianega sistema v primerjavi s starejšimi, ki ne počivajo. Posebej so jih zanimali izločanje melatonina ter razlike v nekaterih značilnostih spanja, vključno z deležem REM spanja.

Metodološke značilnosti

V raziskavi je sodelovalo 60 zdravih upokojencev (med njimi 39 žensk), v povprečju starih 69 let, ki so živeli doma. Udeležence so na podlagi izpolnjenega vprašalnika razdelili v skupino, ki čez dan počiva, in skupino, ki ne počiva. V skupino »počivalcev« so uvrstili tiste, ki so počivali vsaj dvakrat na teden, vsaj 30 minut naenkrat in tako vztrajali najmanj eno leto. Med skupinama so primerjali kazalnike cirkadiane regulacije (izločanje melatonina) ter parametre spanja (npr. učinkovitost spanja in porazdelitev posameznih faz spanja) in spremljali tudi dnevno zaspanost ter vidike budnosti oz. pozornosti v različnih delih dneva.

Pred laboratorijskim delom so udeleženci opravili polisomnografijo in doma vsaj 8 dni nosili aktigraf ter izpolnjevali dnevnik spanja, da so raziskovalci preverili podatke o njihovih navadah glede dnevnega počitka, zbrane z vprašalnikom. Nato je sledil 40-urni laboratorijski protokol z izmenjujočimi se obdobji budnosti in kratkimi priložnostmi za spanje: po 8-urni noči, kjer so merili izhodiščne vrednosti, so udeleženci opravili 10 zaporednih ciklov, v katerih se je 160 minut budnosti izmenjevalo z 80 minutami priložnosti za spanje, nato pa je sledila še 8-urna noč za okrevanje. V okviru izvedbe protokola so bili preiskovanci izpostavljeni zgolj vnaprej določenim stopnjam osvetlitve glede na spanje oziroma budnost (in ne zunanji svetlobi), stalni temperaturi in legi (tj. pol-ležečemu položaju, ki so ga lahko prekinili le ob odhodu na stranišče). Štirikrat dnevno so prejeli predpripravljene obroke hrane, prilagojene njihovemu siceršnjemu kaloričnemu vnosu, in bili v stiku le z raziskovalci. Ti so jim med protokolom koncentracijo melatonina v slini določali približno vsake 1,25 ure, med obdobji budnosti pa so udeleženci vsako uro izpolnjevali lestvice zaspanosti in razpoloženja. Psihomotorično budnost so merili z 10-minutnim psihomotoričnim testom pozornosti, ki so ga izvedli 1 uro po začetku budnosti po vsaki spalni priložnosti; merjeni izid je bilo podaljšanje reakcijskega časa na več kot 500 ms.

Pri spanju so raziskovalci spremljali več spalnih parametrov: učinkovitost spanja, delež faz N1, N2, N3 in REM, latenco do faz N1 in REM ter budnost po začetku spanja.

Takšna zasnova je raziskovalcem omogočila, da niso opazovali le, koliko kdo spi, ampak predvsem, kako jasno je pri posamezniku ločena nagnjenost k spanju ponoči od nagnjenosti k budnosti podnevi. Analiza je temeljila na primerjavi cirkadianih vzorcev med skupinama ter na oceni razlik med nočnimi in dnevnimi spalnimi obdobji.

Rezultati

Skupini sta bili z izjemo indeksa telesne mase, ki je bil statistično značilno višji pri »počivalcih«, primerljivi po demografskih značilnostih in se nista bistveno razlikovali v cirkadiani fazi, torej v času začetka večernega porasta melatonina, temveč predvsem v amplitudi tega ritma. Udeleženci, ki so čez dan počivali, so imeli manj izrazito cirkadiano amplitudo izločanja melatonina, kar je lahko znak manj stabilnega ali manj kontrastnega prehoda med biološkim dnevom in biološko nočjo. To nakazuje, da težava ni nujno v tem, da je biološka ura premaknjena, ampak da njen signal ni več dovolj močan, zato je razlika med »časom za budnost« in »časom za spanje« manj jasna.

Poleg tega so imeli »počivalci« manj izrazito razliko med dnevnim in nočnim spanjem. Njihova učinkovitost spanja in zlasti delež REM spanja sta bila čez dan bližje nočnim vrednostim kot pri »nepočivalcih«, kar pomeni, da je bilo njihovo telo bolj pripravljeno na spanje tudi v času, ko bi moralo praviloma vzdrževati budnost.

Poleg razlik v spancu so se med skupinama pokazale tudi razlike v subjektivni zaspanosti in pozornosti skozi 24-urni cikel. Pri »nepočivalcih« je bila zaspanost ponoči izrazitejša kot podnevi, pri »počivalcih« pa je bil ta dnevno-nočni kontrast manj izrazit. Pri preizkusu pozornosti so »nepočivalci«, zlasti ženske in starejši preiskovanci v tej skupini, proti koncu drugega dne delali več napak, pri »počivalcih« pa takšnega izrazitega poslabšanja ni bilo.

Zaključki

Ugotovitve kažejo, da je dnevno počivanje pri zdravih starejših lahko povezano s spremembami cirkadianega uravnavanja spanja in budnosti, ne le z nadomeščanjem nočnega spanca. To je pomembno, ker cirkadiani sistem vpliva na to, kako strnjen je nočni spanec in kako stabilna je budnost čez dan; če je signal šibkejši, se lahko spanec in budnost bolj prepletata. To ne pomeni, da je vsak dnevni počitek škodljiv. Kratek počitek je lahko v nekaterih okoliščinah koristen, vendar raziskava opozarja, da je pri rednem in dolgotrajnem počivanju smiselno razmišljati tudi o širšem ozadju, zlasti o kakovosti nočnega spanja in o spremembah cirkadiane regulacije. Ker pa gre za primerjavo skupin z že izraženimi značilnostmi in ne za poskus, kjer bi spremenili počivanje in nato merili posledice, iz izsledkov še ne moremo sklepati, kaj je vzrok in kaj posledica: ali dnevno počivanje prispeva k spremembam ritmov ali pa se ljudje začnejo pogosteje zatekati k počitku zato, ker se njihova regulacija spanja že spreminja. Prav tako je vzorec zajemal le zdrave starejše odrasle, zato rezultatov ni mogoče neposredno prenesti na mlajše ljudi ali na posameznike z izrazitejšimi zdravstvenimi težavami.

Povzela: Liza Rozman, MSc iz kognitivne nevroznanosti