Izhodišča in namen raziskave

Številne raziskave kažejo, da je pretežno sedeč življenjski slog povezan z višjim tveganjem za presnovne in srčno-žilne bolezni. Krajši čas sedenja na račun daljše stoje je po nekaterih izsledkih povezan z boljšimi kazalniki presnovnega zdravja (npr. lipidnim profilom) in to kljub dejstvu, da gre pri stoji, tako kot pri sedenju, za obliko mirovanja. Raziskav, ki bi preverjale povezavo med časom, preživetim stoje, ter tveganjem za zdravstvene zaplete, je malo in še te se pretežno zanašajo na samoporočane podatke, ki so manj zanesljivi od tistih, pridobljenih z meritvami. Večina raziskav tudi ne postavlja ločnice med “splošnimi” srčno-žilnimi boleznimi (npr. zožitvami koronarnih arterij in možganske kapi zaradi ateroskleroze) ter njihovo podskupino, ortostatskimi obtočnimi motnjami. Med slednje uvrščamo ortostatsko hipotenzijo, krčne žile, kronično vensko insuficienco in venske razjede, mehanizmi njihovega nastanka pa so nekoliko drugačni od tistih, udeleženih pri aterosklerozi, ki prizadene arterije in izkazuje relativno močno povezanost s pretežno sedečim življenjskim slogom. V luči naštetih vrzeli v znanju je bil namen povzete raziskave preučiti povezanost med izmerjenim časom mirovanja (tj. stoje in sedenja) ter srčno-žilnimi zapleti in ortostatskimi obtočnimi motnjami.

Metodološke značilnosti

Raziskovalci so v raziskavo zajeli odrasle preiskovance, vključene v kohorto raziskave Biobanke Združenega kraljestva med letoma 2006 in 2010, ki so v okviru le-te opravili zdravniške preglede, oddali biološke vzorce za vrednotenje kazalnikov srčno-žilnega in presnovnega zdravja ter poročali o svojih demografskih značilnostih in vidikih življenjskega sloga. Med letoma 2013 in 2015 je skupno 103.684 preiskovancev nosilo aktimeter, ki je beležil trajanje telesne dejavnosti in mirovanja, iz zbranih podatkov pa so na podlagi validiranega algoritma strojnega učenja lahko z 88 % točnostjo opredelili čas sedenja ter z 80 % točnostjo čas, preživet stoje. Avtorji povzete raziskave so v svojo analizo vključili preiskovance z vsaj 4 dnevi veljavnih aktimeterskih meritev, izključili pa so posameznike z že znanimi srčno-žilnimi boleznimi ali ortostatskimi obtočnimi motnjami, preiskovance z indeksom telesne mase pod 18,5 kg/m², posameznike s pomanjkljivimi podatki in preiskovance, ki so v enem letu od uporabe aktimetra potrebovali bolnišnično oskrbo. Spremljanje vključenih preiskovancev se je zaključilo oktobra 2021, raziskovalci pa so preko povezav z državnimi registri beležili število in vzroke sprejemov v bolnišnico oziroma smrtnih izidov.

V statistični analizi so preverjali obstoj povezanosti med časom mirovanja (celokupnim ter časom sedenja in stoje), srčno-žilnimi zapleti (tj. aterosklerozo koronarnih arterij, srčnim popuščanjem in možgansko kapjo) ter ortostatskimi obtočnimi motnjami (tj. ortostatsko hipotenzijo, krčnimi žilami, kronično vensko insuficienco in venskimi razjedami). Pri tem so upoštevali starost in spol preiskovancev, njihov indeks telesne mase, uživanje alkohola in/ali kajenje, stopnjo dosežene izobrazbe, prehranske navade (tj. uživanje sadja in zelenjave), družinsko ter osebno anamnezo srčno-žilnih bolezni oziroma ortostatskih obtočnih motenj ter morebitno uporabo zdravil za zniževanje krvnega holesterola in tlaka ali zdravljenje sladkorne bolezni. Zanesljivost svojih rezultatov so poskušali izboljšati tudi tako, da so preverjali povezanost med časom mirovanja in bolnišničnim zdravljenjem oziroma smrtjo zaradi poškodb (pri čemer so izključili tiste, do katerih lahko pride pri izvajanju telesne dejavnosti). V kolikor bi se izkazalo, da je povezava prisotna tudi tu, bi lahko utemeljeno sklepali, da pristranost podatkov ali moteče spremenljivke zmanjšujejo zanesljivost opravljenih analiz.

Rezultati

V končno analizo so vključili skupno 83.013 preiskovancev, v povprečju starih 61,3 let. Malce več kot polovico vzorca (55,6 %) so predstavljale ženske, povprečni čas spremljanja preiskovancev pa je znašal 6,9 let. Preiskovanci so bili v povprečju aktivni (tj. hodili ali tekli) 71,3 minut na dan, večino vzorca (64 %) pa so predstavljali nekadilci. Preiskovanci, ki so večino dneva presedeli, so bili pogosteje visoko izobraženi moški, pri tistih, ki so daljši čas preživeli stoje, pa je šlo pogosteje za manj izobražene ženske. Skupno število srčno-žilnih zapletov je v obdobju spremljanja znašalo 6829, skupno število zapletov ortostatskih obtočnih motenj pa 2042. Če je celokupni dnevni čas mirovanja presegel 12 ur, sta bili pri preiskovancih statistično značilno povišani razmerji tveganj tako za ortostatske obtočne motnje kakor tudi za srčno-žilne zaplete in sta se z vsako nadaljnjo uro mirovanja še povečevali. Tudi čas sedenja, ki je dnevno presegal 10 ur,  je bil statistično značilno povezan z višjim tveganjem za srčno-žilne zaplete in ortostatske obtočne motnje, tveganje za oboje pa se je z daljšim časom sedenja povečevalo. Po drugi strani pa sta bili več kot dve uri dnevno, preživeti stoje, statistično značilno povezani zgolj z višjim tveganjem za ortostatske obtočne motnje, ne pa tudi s tveganjem za srčno-žilne zaplete. Rezultati dodatnih analiz, pri katerih so izključili preiskovance z debelostjo, samoporočanim šibkejšim zdravjem ter tiste, ki so znotaj dveh let po začetku spremljanja doživeli srčno-žilni zaplet ali pojav katere koli ortostatske obtočne motnje, so se skladali z rezultati osnovnih analiz. Raziskovalci so ugotovili tudi, da povezanost med časom mirovanja, sedenja in stoje ter zdravljenjem ali smrtjo zaradi poškodb ni bila statistično značilna, kar izkazuje zanemarljiv vpliv motečih spremenljivk na rezultate osnovnih analiz. Kljub temu opozarjajo na dejstvo, da zaradi opazovalne zasnove raziskave niso mogli sklepati o vzročnosti.

Zaključki

Avtorji na podlagi svojih izsledkov sklepajo, da so škodljivi učinki dolgotrajnega mirovanja predvsem izkaz škodljivih vplivov sedenja, saj dolgotrajna stoja ni bila statistično značilno povezana z višjim tveganjem za srčno-žilne zaplete. Kljub temu poudarjajo, da zamenjava dolgotrajnega sedenja z dolgotrajno stojo morda ni najboljši pristop za zmanjševanje srčno-žilne ogroženosti, saj stoja lahko prispeva k višjemu tveganju za ortostatske obtočne motnje. Telesna dejavnost, ki učinkovito znižuje ogroženost za srčno-žilne zaplete in pojav ortostatskih obtočnih motenj, poleg tega pa ugodno vpliva tudi na počutje, tako še vedno predstavlja najboljšo protiutež škodljivim posledicam sodobnega načina življenja.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.