Izhodišča in namen raziskave

Čeprav dolgoživost načeloma sovpada z naraščajočo pogostnostjo demence, saj starost predstavlja enega izmed glavnih dejavnikov tveganja, se njena starosti prilagojena pojavnost v bogatejših delih sveta po nekaterih podatkih zmanjšuje. To po mnenju avtorjev najbolj ažurne verzije poročila o preprečevanju in zdravljenju demence ter skrbi za bolnike z demenco, ki so ga oblikovali kot komisija vodilne znanstvene revije The Lancet, odraža dejstvo, da je pojav demence vsaj delno mogoče preprečiti ali odložiti z različnimi vidiki zdravega življenjskega sloga. V nadaljevanju besedila je povzet zgolj del poročila, ki naslavlja preprečevanje demence, zainteresirani bralci pa so vabljeni k branju celote. Slednja namreč ponuja temeljit pregled nad trenutnim stanjem ter hkrati odpira številne iztočnice za zasnovo in izvedbo boljših raziskav, posledično pa tudi smernic preprečevanja demence ter zdravljenja in oskrbe bolnikov, ki z njo že živijo.

Metodološke značilnosti

Člani komisije so v poročilu upoštevali 12 dejavnikov življenjskega sloga, zajetih v predhodni različici iz leta 2020, ter na podlagi znanstvenih izsledkov, zbranih v vmesnem času, dodali še dva nova: povišan LDL-holesterol in izgubo vida. Za vsak posamezni dejavnik so s statistično analizo ocenili prispevek (izražen v odstotkih) k skupnemu tveganju za pojav demence in opredelili življenjsko obdobje, v katerem je njihov vpliv (oziroma vpliv ukrepov, ki jih zmanjšujejo ali odpravljajo) največji. Pri tem izpostavljajo, da :

• za preventivo, kljub delitvi vpliva dejavnikov tveganja po življenjskih obdobjih, nikoli ni prepozno;
• ocene ne odražajo individualnega tveganja za demenco, saj raziskave, na katerih temeljijo, preverjajo razlike med skupinami, ne posameznimi preiskovanci. Poročilo komisije torej predstavlja vpliv analiziranih dejavnikov na populacijsko tveganje za pojav demence — takošnja vpeljava vseh pripročil za zmanjševanje njihovega vpliva na populacijski (npr. državni) ravni ni zagotovilo, da se bo določeni prebivalec te države demenci izognil. Dodajajo, da je preventiva vseeno smiselna tako na sistemski oz. populacijski kakor tudi individualni ravni, saj lahko prispeva k višjemu številu zdravih let in višji kakovosti življenja, obenem pa je zaradi visokih in še naraščajočih stroškov, povezanih z demenco, tudi ekonomsko smiselna;
• raziskovalni izsledki izkazujejo ugoden vpliv preventive tudi pri posameznikih z višjim genskim tveganjem za razvoj demence (npr. prisotnostjo alela APOE4), kar je dodaten argument v prid njenemu izvajanju na individualni in populacijski ravni.

V nabor so vključili zgolj tiste dejavnike, za katere je po njihovi oceni na voljo dovolj zanesljivih izsledkov, ki izkazujejo njihovo (karseda neposredno) vlogo pri tveganju za pojav demence. Pri odločitvi so se opirali na obsežne sistematične preglede in meta-analize, ki so, če je bilo le mogoče, združevali podatke iz različnih delov sveta. Kjer je bilo potrebno (pri vlogi izgube sluha in depresivne motnje razpoloženja), so izvedli tudi lastne meta-analize za ovrednotenje izsledkov izvirnih raziskovalnih poročil. Nekatere dejavnike (vključno s pomanjkanjem spanca, nezdravo prehrano, okužbami in določenimi duševnimi motnjami), pri katerih so opredelili pomanjkanje ali prekomerna neskladja med raziskovalnimi izsledki, so iz nabora priporočil izpustili. Neustreznost oziroma pomanjkanje zanesljivih izsledkov razlagajo s pomanjkljivostmi pri zasnovi ali izvedbi raziskav. Vseeno izpostavljajo, da izključitev naštetih dejavnikov iz osnovnega nabora ni enakovredna nedvoumni odsotnosti njihovega vpliva na tveganje za demenco, temveč izkazuje predvsem potrebo po boljših raziskavah, na osnovi katerih se lahko prihodnja priporočila ustrezno prilagodijo.

Rezultati

Avtorji so izsledke obsežne analize, izvedene v okviru priprave poročila, strnili v naslednji nabor priporočil za preprečevanje ali odlog demence (v oklepajih so v odstotkih izraženi ocenjeni deleži novih primerov demence, ki bi jih ob izničenju posameznega dejavnika tveganja lahko preprečili):

• vsem otrokom je potrebno zagotoviti kakovostno izobrazbo in celo življenje stremeti k učenju novih znanj in veščin z namenom krepitve kogntivne rezerve. (pomanjkanje izobrazbe – 5 %)
• posameznikom z izgubo sluha, zlasti starostnikom, je potrebno omogočiti dostop do slušnih aparatov in v splošnem zmanjšati izpostavljenost hrupu (izguba sluha – 7 %)
• depresivno motnjo razpoloženja je potrebno ustrezno zdraviti (depresivna motnja razpoloženja – 3 %)
• potrebno je zagotoviti ustrezno zaščito glave pri kolesarjenju in kontaktnih športih (travmatska okvara možganov – 3 %)
• redna telesna dejavnost ščiti pred pojavom demence (telesna nedejavnost – 2 %)
• kajenje škodi, opuščanje kajenja pa je potrebno spodbujati z izobraževanjem, višjo ceno tobačnih izdelkov, omejevanjem kajenja na javnih površinah ter dostopnimi programi podpore ob prenehanju kajenja (kajenje – 2 %)
• povišan krvni tlak je potrebno zdraviti in sistolni krvni tlak po 40. letu starosti vzdrževati pod 130 mm Hg (arterijska hipertenzija – 2 %)
• potrebno je zdraviti prekomerno povišane ravni LDL-holesterola (prekomerno povišan LDL-holesterol – 7 %)
• vseživljenjsko vzdrževanje zdrave telesne mase in čim prejšnje zdravljenje debelosti lahko preprečita pojav sladkorne bolezni (debelost – 1 %, sladkorna bolezen – 2 %)
• alkohol škodi, izobraževanje o škodljivih učinkih prekomernega pitja in višja cena alkoholnih pijač pa tveganje lahko zmanjšata (prekomerno pitje alkohola – 1 %)
• socialno izolacijo je potrebno preprečevati z zagotavljanjem dostopnih nastanitev, starosti prilagojenih podpornih skupnosti in druženjem (socialna izolacija – 5 %)
• preprečevanje in pravočasno, dostopno zdravljenje izgube vida lahko zmanjša tveganje za demenco (izguba vida – 2 %)
• potrebno je zmanjšati izpostavljenost onesnaženemu zraku (onesnaženost zraka – 3 %)

Z ustreznim naslavljanjem naštetih dejavnikov tveganja bi lahko skupno preprečili približno 45 % novih primerov demence.

Zaključki

Ker se zaradi staranja svetovnega prebivalstva absolutno število bolnikov z demenco povečuje širom sveta, je čimprejšnje usvajanje sistemskih preventivnih ukrepov, ki lahko posameznike opolnomočijo tudi za individualno naslavljanje dejavnikov tveganja, bistveno. Na sistemski ravni je pomembna prednostna usmeritev k najbolj ogroženim posameznikom in skupinam, hkrati pa tudi zagotavljanje ustrezne zdravstvene in družbene podpore bolnikom, ki z demenco že živijo, ter njihovim svojcem in skrbnikom.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.