“Dolgi COVID-19” je izraz, ki opisuje pester nabor zdravstvenih težav, s katerimi se spopada nezanemarljivo število prebolevnikov okužbe z virusom SARS-CoV-2. V Združenih državah Amerike (ZDA) število bolnikov z dolgim COVID-19 znaša med 15 in 20 milijoni, v svetovnem merilu pa presega 60 milijonov. Ker noben izmed dosedanjih predlogov opredelitev dolgega COVID-19 ni bil splošno sprejet, je vlada ZDA pooblastila nacionalne Akademije znanosti, inženiringa in medicine (angl. National Academies of Science, Engineering and Medicine, NASEM) za oblikovanje izboljšane opredelitve dolgega COVID-19, ki naj bi odražala tako strokovne ugotovitve kot tudi potrebe bolnikov.

Komisija, ki so jo v NASEM oblikovali za izpolnitev dodeljene naloge, je pri tem naletela na številne izzive, vključno s pomanjkanjem standardiziranih smernic za opredelitev bolezni in raznoliko terminologijo za opis sorodnih stanj. V delovnem procesu so stremeli k sistematičnemu vključevanju strokovne in splošne javnosti in temeljito pregledali obstoječo literaturo o dolgem COVID-19. Njihova opredelitev tako vključuje temeljni opis bolezni, seznam značilnih simptomov, znakov in pridruženih stanj, ki se pogosto pojavljajo v sklopu dolgega COVID-19, in sedem pomembnih poudarkov.

Med prednostmi svoje opredelitve avtorji izpostavljajo uporabo splošno sprejetega in zato tudi laikom poznanega izraza “dolgi COVID-19”; širok razpon simptomov, znakov in pridruženih stanj ter široko časovno okno, v katerem se ti lahko pojavijo; poudarek na morebitni funkcijski oviranosti zaradi posledic bolezni; vključevanje čim bolj raznolikih skupin bolnikov s ciljem širitve zavedanja o tem, da lahko bolezen prizadene kogar koli, ter izpuščanje testiranja za potrditev okužbe s SARS-CoV-2 kot nujnega pogoja za diagnozo dolgega COVID-19. Slednje utemeljujejo z dejstvom, da testiranje ni vselej dostopno vsem okuženim, po drugi strani pa je bila večina svetovnega prebivalstva z virusom do sedaj vsaj enkrat v stiku. Izpostavljajo, da sta pri postavitvi diagnoze ključni ustrezna in temeljita anamneza ter zdravnikova presoja na podlagi kliničnih izkušenj, ki lahko omogočita prepoznavo novih ali poslabšanje obstoječih bolezni kot del dolgega COVID-19.

Med pomanjkljivostmi navajajo pomanjkanje značilnih bioloških kazalcev za dolgi COVID-19, ki izhaja iz trenutno pomanjkljivega razumevanja mehanizmov njegovega nastanka, ter visoko diagnostično občutljivost in nizko diagnostično specifičnost na račun “ohlapnosti” opredelitve, ki bi lahko prispevali k številnim lažno pozitivnim diagnozam (vendar pa bi po drugi strani zmanjšali tveganje za lažno negativnost  – torej izključitev diagnoze dolgega COVID-19 pri bolniku, pri katerem je ta dejansko prisotna). Ker bi lažno pozitivne diagnoze lahko škodile tudi raziskavam za raziskovanje mehanizmov dolgega COVID-19, ki bi se pri vključevanju bolnikov zanašale zgolj na njihovo opredelitev te bolezni, avtorji ponovno poudarjajo pomen klinične presoje ter po potrebi tudi uporabo dodatnih vključitvenih kriterijev (npr. potrditev okužbe). Dodajajo še, da možnost pojava dolgega COVID-19 pri komer koli še ne pomeni, da je tveganje zanj pri vseh enako. V podporo temu navajajo raziskovalne izsledke, ki kažejo, da dejavniki tveganja vključujejo ženski spol, ponavljajoče se okužbe in njihov težji potek, kot zaščitni dejavnik pa izstopa cepljenje, ki glede na rezultate obširne opazovalne raziskave tudi v primeru naknadne okužbe s SARS-CoV-2 zniža tveganje za pojav ter bolezensko breme dolgega COVID-19.

V zaključkih izpostavljajo, da bi standardizacija terminologije, ki jo ponuja njihova opredelitev, lahko prispevala k boljši komunikaciji med zdravniki, bolniki in njihovimi družinami, olajšala spremljanje bremena dolgega COVID-19 ter tvorno prispevala k zasnovi in izvedbi raziskav za preučevanje mehanizmov, udeleženih pri njegovem pojavu. Predvsem pa upajo, da nova opredelitev prispevala k sočutnejši in učinkovitejši obravnavi bolnikov.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.