Izhodišča in namen raziskave
Čeprav je znano, da je COVID-19 povezan z višjim tveganjem za nevrološke in psihiatrične posledice, ni jasno, kako dolgo ta tveganja ostajajo povišana, ali v enaki meri prizadenejo otroke in odrasle ter ali se razlikujejo glede na različice SARS-CoV-2. Namen povzete raziskave je bil oceniti časovni potek tveganja za pojav 14 nevroloških in psihiatričnih diagnoz v obdobju dveh let po okužbi s SARS-CoV-2 in jih primerjati z istovrstnimi tveganji po drugih okužbah dihal.
Metodološke značilnosti
Raziskovalci so analizirali anonimizirane podatke retrospektivnih kohortnih raziskav, zbranih iz mreže elektronskih zdravstvenih zapisov TriNetX, v katero je vključenih 62 zdravstvenih ustanov in specialističnih ambulant iz ZDA, Avstralije, Združenega kraljestva, Španije, Bolgarije, Indije, Malezije in Tajvana. V raziskavo so vključili 1.284.437 bolnikov, okuženih s SARS-CoV-2 med 20. januarjem 2020 in 13. aprilom 2022. Kontrolno skupino je tvorilo enako število posameznikov, primerljivih po starosti, spolu, demografskih lastnostih, pridruženih boleznih, zdravljenju in cepljenju, ki so v istem časovnem obdobju zboleli zaradi katere koli druge okužbe dihal (in ob okužbi ter do izteka spremljanja niso bili pozitivni pri testiranju na okužbo s SARS-CoV-2). Preučevani izidi so vključevali izračunano razmerje tveganj za pojav anksiozne motnje, motenj čustvovanja, psihotične motnje, nespečnosti, kognitivne motnje (večkrat imenovane tudi »možganska megla«), demence, epilepsije oziroma epileptičnih napadeov, encefalitias, znotrajlobanjske krvavitve, ishemične možganske kapi, parkinsonizma, Guillain-Barréjevega sindroma in okvar perifernega živčevja, živčno-mišičnih stikov ali mišic glede na kohorto. Za analizo vpliva starosti na tveganje za pojav naštetih stanj so raziskovalci preiskovance razvrstili v tri kategorije: otroci (< 18 let), odrasli (18-64 let) in starostniki (≥ 65 let). Na podatkih bolnikov s COVID-19, zbranih zgolj iz ZDA, ki so jih primerjali s tamkajšnjimi epidemiološkimi podatki za oceno najverjetnejše različice SARS-CoV-2, so preverjali tudi vpliv le-teh na tveganje za pojav naštetih stanj. Izsledki so izraženi kot razmerje tveganj za pojav posameznih nevropsihiatričnih zapletov v prvih šestih mesecih po okužbi, kot čas do izenačitve razmerja tveganj za posamezno motnjo med skupinama ter kot čas, pri katerem se skupna pojavnost posamezne nevropsihiatrične motnje med skupinama ne razlikuje več.
Rezultati
V primerjavi s kohorto z drugimi respiratornimi okužbami so imeli bolniki, ki so preboleli COVID-19, v prvih šestih mesecih po okužbi statistično značilno višje tveganje za večino nevroloških in psihiatričnih diagnoz, vključno z demenco, kognitivno in anksiozno motnjo, motnjami razpoloženja, epilepsijo ali epileptičnimi napadi, psihozo, ishemično možgansko kapjo, znotrajlobanjskimi krvavitvami ter okvarami živčno-mišičnega stika ali mišic. Razmerje tveganj se je nekoliko razlikovalo glede na starost: otroci so imeli v primerjavi z odraslimi in starostniki v prvih šestih mesecih po okužbi s SARS-CoV-2 statistično značilno višje tveganje za encefalitis in okvare perifernega živčevja, obenem pa statistično značilno nižje tveganje za motnje razpoloženja in anksiozno motnjo. Pri starostnikih je bilo tveganje za katero koli nevropsihiatrično motnjo po COVID-19 statistično značilno višje v primerjavi z mlajšimi preiskovanci.
Raziskovalci so nevropsihiatrične diagnoze razvrstili v tri kategorije glede na čas do izenačitve razmerja tveganj in čas do izenačitve skupne pojavnosti posamezne nevropsihiatrične motnje med kohortama. Prehodno povišano tveganje (angl. transient risk trajectory) po okužbi s SARS-CoV-2, kjer se po dveh letih razmerje tveganj in skupna pojavnost med kohortama nista razlikovala, je bilo v splošnem značilno za motnje razpoloženja, anksiozno motnjo, ishemično možgansko kap in znotrajlobanjske krvavitve. Vztrajno višje tveganje (angl. persistent risk trajectory), kjer se je po dveh letih razmerje tveganj med kohortama izenačilo, skupna pojavnost pa je v kohorti s COVID-19 ostala povišana, je bilo značilno za nespečnost ter okvare mišic in živčno-mišičnega stika. Trajno povišano tveganje (angl. ongoing risk trajectory), kjer sta bila v kohorti s COVID-19 po dveh letih višja tako razmerje tveganj kot celokupna pojavnost, pa je bilo značilno za kognitivno motnjo, demenco in epileptične napade ali epilepsijo. Pri otrocih je bilo v kohorti s COVID-19 tveganje za kognitivno motnjo zgolj prehodno (in ne trajno) povišano, po drugi strani pa so imeli otroci trajno povišano tveganje za znotrajlobanjske krvavitve in okvare perifernega živčevja.
Izsledki analize kažejo, da tudi različice SARS-CoV-2 vplivajo na tveganje za pojav različnih nevropsihiatričnih motenj. Najmanjši vpliv je imela različica alfa, kjer se profili tveganja pred in po njenem pojavu niso pomembno razlikovali. Pojav različice delta je sovpadal s statistično značilno povišanim tveganjem za anksiozno motnjo, nespečnost, kognitivno motnjo, epileptične napade ali epilepsijo in ishemično možgansko kap ter s pomembno nižjim tveganjem za pojav demence v šestih mesecih po okužbi. Pojav te različice je sovpadal tudi s pomembno povišano stopnjo umrljivosti. Slednja je bila po pojavu različice omikron statistično značilno nižja, vendar je pojav te različice sovpadal s statistično značilno višjim tveganjem za demenco, motnje razpoloženja in okvare perifernega živčevja ter s primerljivim tveganjem (glede na stanje tik pred njenim pojavom) za kognitivno motnjo, epileptične napade ali epilepsijo, ishemično možgansko kap in psihotično motnjo.
Zaključki
Izsledki v splošnem kažejo, da je pri odraslih višje tveganje za anksiozno motnjo in motnje razpoloženja po COVID-19 prehodno, višje tveganje za kognitivno motnjo, demenco, psihozo in epilepsijo ali epileptične napade pa vztraja tudi dve leti po okužbi. Pri otrocih je stanje nekoliko drugačno zaradi celokupno nižjega tveganja za motnje razpoloženja in anksiozno motnjo, vendar v marsičem vseeno primerljivo s starejšimi bolniki. Izsledki so pomembni za razumevanje individualnih in populacijskih tveganj ter lahko pomagajo pri oblikovanju ustrezne zdravstvene politike in smernic oskrbe. Med odlike raziskave sodijo obsežen nabor podatkov, dolgo obdobje spremljanja, izbira dobro primerljivih kohort bolnikov ter analiza vpliva starosti preiskovancev in različic SARS-CoV-2 na tveganje za različne zdravstvene zaplete. Slabosti raziskave vključujejo pomanjkanje podatkov o profilu tveganj pri asimptomatskih primerih COVID-19, omejen časovni okvir zbiranja podatkov (ki ne vključuje primerov, diagnosticiranih po 13. aprilu 2022), posredno sklepanje o najverjetnejši različici SARS-CoV-2 pri posameznih primerih (ki temelji na epidemioloških podatkih in ne genomski analizi virusa), združitev otrok in mladostnikov v eno starostno skupino (kar lahko zabriše razlike v tveganjih in izidih) ter verjetno podcenjen cepilni status proti COVID-19 (kar bi lahko zaradi povezave med cepljenjem in nižjim tveganjem za številne nevropsihiatrične bolezni vplivalo na izsledke).
Povzela: Georgina Jovanovska, študentka medicine
Bibliografski podatki o objavi
- Taquet M, Sillett R, Zhu L, Mendel J, Camplisson I, Dercon Q, Harrison PJ, et al. Neurological and psychiatric risk trajectories after SARS-CoV-2 infection: an analysis of 2-year retrospective cohort studies including 1,284,437 patients. Lancet Psychiatry. 2022 Aug;9(9):815-827. DOI: 10.1016/S2215-0366(22)00260-7