Izhodišča in namen raziskave

Nedonošenčki so zaradi intenzivne nege in zdravljenja pogosto izpostavljeni bolečim medicinskim postopkom ravno v času, ko se v njihovih možganih pospešeno tvorijo in zorijo povezave. Nekateri raziskovalni izsledki kažejo, da večja izpostavljenost bolečini v zgodnjem obdobju življenja pri nedonošenčkih sovpada s spremenjenim razvojem možganov, slabšimi dosežki nevrorazvojnih mejnikov in vedenjskimi odkloni v kasnejših obdobjih. Raziskave nakazujejo tudi na razlike med deklicami in dečki, saj se zdi, da so deklice za tovrstne spremembe bolj dovzetne oziroma ranljivejše od dečkov. Različne zdravstvene ustanove se glede izbire pristopov lajšanja bolečine pri nedonošenčkih med seboj velikokrat razlikujejo, k čemur pomembno prispevajo nasprotujoči si izsledki glede učinkovitosti najpogosteje uporabljanih protibolečinskih zdravil. Avtorji povzete raziskave so zato želeli preveriti, ali med nedonošenimi deklicami in dečki, zajetimi v njihov vzorec, obstajajo razlike v možganski povezljivosti ob izpostavljenosti bolečini, saj bi uvid v obstoj tovrstnih razlik lahko prispeval k učinkovitejšemu lajšanju bolečine pri prezgodaj rojenih otrocih.

Metodološke značilnosti

Prospektivna kohortna raziskava je potekala v Ontariu v Kanadi, raziskovalci pa so predpostavljali: (1) da bo večja izpostavljenost bolečini v zgodnjem življenju povezana s počasnejšim dozorevanjem možganske povezljivosti le pri nedonošenih deklicah in (2) da bo slabša povezljivost povezana s slabšimi dosežki nevrorazvojnih mejnikov. V končno analizo so vključili 150 nedonošenčkov (70 deklic in 80 dečkov, rojenih pred 32. tednom nosečnosti) brez pridruženih okužb ali genskih oziroma kromosomskih motenj, pri katerih so imeli dostop do izvidov strukturnega magnetnoresonančnega slikanja možganov kmalu po rojstvu ali pa ob starosti, ki je ustrezala donošenosti. Kot zgodnje življenjsko obdobje, v katerem izpostavljenost bolečini po obstoječih znanstvenih izsledkih najbolj sovpada s spremenjeno možgansko povezljivostjo, so opredelili čas od rojstva do postmenstruacijske starosti 32,9 tednov ali pa čas od rojstva do prvega strukturnega magnentnoresonančnega slikanja (v kolikor so ga bili preiskovanci deležni pred starostjo, ki je ustrezala donošenosti), kjer je mediana postmensturacijske starosti prav tako znašala 32,9 tednov. Izpostavljenost bolečini so ocenili kot število invazivnih posegov (npr. injekcija v mišico, vstavljanje znotrajžilnih katetrov, odvzem venske krvi ipd.), kjer je bil vsak tovrsten poseg zabeležen. Raziskovalci so moč povezav znotraj in med različnimi možganskimi regijami pri preiskovancih ocenili na podlagi matematičnih modelov, pri katerih so kot podlago uporabili izvide difuzijskega tenzorskega slikanja, zajetega med strukturnim magnetnoresonančnim slikanjem, in opredelili tri mere: (1) globalno učinkovitost (angl. global efficiency) kot celovitost omrežij, ki možganom omogočajo obdelavo specializiranih informacij iz različnih možganskih regij, (2) lokalno učinkovitost (angl. local efficiency) kot mero specializiranosti posameznih omrežij za obdelavo različnih informacij in (3) »svet-v-malem« (angl. small worldness) kot mero, ki po eni strani odraža specializiranost posameznih omrežij za obdelavo določene vrste informacij, po drugi strani pa njihovo vključenost v širši nabor omrežij. Kot dodatno spremenljivko so upoštevali tudi dosežke na nevrorazvojnem testiranju vključenih otrok pri starosti 18 mesecev, v okviru katerega so fizioterapevti in delovni terapevti z uveljavljenimi točkovniki ter lestvicami preverjali jezikovne, umske in gibalne spretnosti preiskovancev.

Rezultati in zaključki

Rezultati statistične analize so pokazali, da je večja izpostavljenost bolečini v zgodnjem življenju sovpadala s počasnejšim razvojem oz. dozorevanjem lokalne in globalne učinkovitosti le pri nedonošenih deklicah, kakor tudi, da je bila lokalna učinkovitost in moč povezav v striatumu povezana z dosežki pri preizkusih umskih sposobnosti v okviru preverjanja doseganja nevrorazvojnih mejnikov. Čeprav raziskovalci pri nedonošenih dečkih niso zaznali enake, statistično značilne povezave med izpostavljenostjo bolečini ter razvojem globalne in lokalne učinkovitosti kot pri deklicah, so bili rezultati v celotni kohorti podobni kot pri deklicah. To po njihovem mnenju izkazuje škodljiv vpliv večje izpostavljenosti bolečine v zgodnjem življenju na povezljivost novorojenčkovih možganov ter nakazuje na verjetnost, da so deklice ranljivejše. Med omejitvami raziskave izpostavljajo kratko obdobje spremljanja preiskovancev, njihovo relativno majhno število in opazovalno zasnovo raziskave, ki omejuje sklepanje o vzročnosti zaznane povezave. Zaključujejo, da bi morala klinična preizkušanja učinkovitosti protibolečinskih zdravil za lajšanje bolečine pri nedonošenčkih upoštevati tudi spol preiskovancev in da bi moralo njihovo spremljanje za boljši uvid v klinične izide trajati dlje, potrebne pa bi bile tudi neodvisne raziskave, s katerimi bi dodatno preverili obstoj poročanih razlik med spoloma in pojasnili mehanizme, ki jim botrujejo.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.