Izhodišča in namen raziskave

Ponavljajočim se udarcem v glavo je zaradi nasilja, narave zaposlitve in prostočasnih dejavnosti izpostavljen velik delež svetovnega prebivalstva. Čeprav je čedalje bolj jasno, da pogosti udarci v glavo (s posledičnimi »pretresi možganov«, ki so lahko klinično zaznavni ali pa tudi ne) prispevajo k večjemu tveganju za pojav kronične travmatske encefalopatije, CTE (ki jo zanesljivo lahko potrdimo šele s pregledom možganskega tkiva po smrti bolnika), in z njo povezanega sindroma poškodbene encefalopatije (skupka motenj v delovanju možganov, ki vključuje vedenjske in kognitivne odklone, kot so pretirana impulzivnost, zmanjšan nadzor nad čustvovanjem ter motnje izvršilnih sposobnosti in spomina), je ta povezava izražena predvsem pri odraslih. Kljub temu, da je bil je bil najmlajši znani bolnik s potrjeno CTE star zgolj 17 let, primanjkuje raziskav, ki bi sistematično preverjale pojavnost CTE pri mlajši populaciji pretežno amaterskih športnikov, ki pa so kljub dejstvu, da se s kontaktnimi športi ne ukvarjajo na profesionalni ravni, ob tem vseeno izpostavljeni ponavljajočim se udarcem v glavo.

Metodologija

Avtorji povzete raziskave so v analizo vključili 152 možganov iz možganske banke UNITE, ki so bili (s predhodno privolitvijo) posmrtno odvzeti preiskovancem, ob smrti starim manj kot 30 let. Poleg starosti je bil ključni vključitveni kriterij še osebna zgodovina izpostavljenosti ponavljajočim se udarcem v glavo zaradi amaterskega ali profesionalnega sodelovanja pri kontaktnih športih (vključno z ameriškim nogometom, hokejem na ledu, nogometom, ragbijem in rokoborbo). Tkivne vzorce možganov so pregledali in ocenili štirje soavtorji, po poklicu nevropatologi, ter z uporabo uveljavljenih kriterijev določili morebitno prisotnost in stopnjo izraženosti nevropatoloških sprememb tkiva, značilnih za CTE, pri čemer niso imeli uvida v morebitno prisotnost njenih simptomov in znakov iz časa, ko so bili bolniki še živi. Druga skupina raziskovalcev je podatke o morebitni klinični izraženosti CTE zbirala od svojcev umrlih z uporabo validiranih vprašalnikov in lestvic, s statistično analizo pa so nato primerjali demografske, nevropatološke in klinične značilnosti posameznikov z in brez simptomov in znakov CTE ter ob tem upoštevali starost ob smrti.

Rezultati

Povprečna starost ob smrti vključenih preiskovancev je znašala 22,97 let, v vzorcu pa je bilo 11 žensk in 141 moških. Večino vzorca (73 %) so predstavljali belci, 17,8 % afroameričani, 0,7 % ameriški ali aljaški staroselci, za ostalih 8,6 % preiskovancev pa podatki o etnični pripadnosti niso bili na voljo, ali pa so pripadali mešanim oziroma dodatnim kategorijam. Nevropatološki pregled je potrdil prisotnost CTE pri 63 (41,4 %) posameznikih, od tega pri 1 ženski. Večina (61,9 %) je imela blago CTE (prva stopnja od štirih), 33 % CTE II. stopnje, 4,8 % CTE III. stopnje, nihče pa CTE IV. stopnje. Posamezniki s potrjeno CTE so bili statistično značilno pogosteje starejši, bolj izobraženi in samo-opredeljeni kot afroameričani. Vzorec posameznikov s potrjeno CTE je vključeval 45 % amaterskih športnikov in eno profesionalno igralko nogometa. Poleg nevropatoloških sprememb, ki opredeljujejo prisotnost CTE (in vključujejo kopičenje fosforilirane beljakovine tau v nevronih (lahko tudi astrocitih) okoli žil v možganski skorji in globljih strukturah), so bili pri posameznikih s CTE statistično značilno pogostejši tudi drugi odkloni v zgradbi možganov, vključno z razširitvami možganskega ventrikularnega sistema. Pojavnost kliničnih simptomov in znakov, zlasti motenj čustvovanja in čustvenega nadzora, je bila pri obeh skupinah visoka in se med njima ni statistično značilno razlikovala. Samomor in nenamerno predoziranje z drogami sta bila najpogostejša vzroka smrti, med posamezniki z in brez CTE pa v vzrokih smrti ni bilo statistično značilnih razlik.

Zaključki

Avtorji na podlagi opisanih izsledkov zaključujejo, da je pojavnost vedenjskih simptomov pri mladih športnikih, izpostavljenih ponavljajočim se poškodbam glave, visoka ne glede na prisotnost CTE, kar po njihovem mnenju kaže na to, da k njihovemu pojavu lahko prispeva več dejavnikov. Dodajajo, da gre morda tudi za posledico vzorčenja, saj bi bili k posmrtnemu darovanju možganov v raziskovalne namene lahko bolj nagnjeni tisti posamezniki (ali njihovi svojci), pri katerih so se motnje pogosteje pojavljale. Kot možen vzrok in hkrati pomanjkljivost raziskave izpostavljajo zbiranje podatkov o kliničnih značilnostih bolnikov od svojcev šele po njihovi smrti, kar bi lahko vplivalo na zanesljivost. Kot dodatno pomanjkljivost izpostavljajo še, da vključeni vzorec ne odraža značilnosti splošne populacije, zato na podlagi izsledkov ni mogoče sklepati o splošni pojavnosti in pogostnosti CTE pri mladih športnikih. Kot sklepno misel izpostavljajo potrebo po (1) sistematičnem zbiranju podatkov o kliničnih značilnostih mladih športnikov z velikim tveganjem za pogoste poškodbe glave skozi daljši čas, (2) pozornem spremljanju in zdravljenju tistih, pri katerih se pojavijo simptomi, in (3) podrobnejših raziskavah, podobnih njihovi, ki naj z namenom natančnejše opredelitve vloge ponavljajočih se poškodb glave pri pojavu nevropatoloških sprememb, CTE ter kliničnih simptomov in znakov vključujejo tudi možgane mladih športnikov, ki pogostim udarcem v glavo niso bili izpostavljeni.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.