Izhodišča in namen raziskave

Duševne motnje v svetovnem merilu sodijo med vodilne javnozdravstvene izzive: ocene iz leta  2019 kažejo, da se je vsak osmi posameznik spopadal z diagnozo duševne motnje, skoraj vsak drugi pa se bo z njo soočil do izteka svojega življenja. Depresivna motnja razpoloženja in tesnobnost predstavljata največje bolezensko breme in najpogostejšo duševno motnjo, pandemija COVID-19 pa je prispevala k dodatnemu porastu v pogostosti duševnih stisk, ki so po nekaterih ocenah prisotne že pri več kot tretjini svetovnega prebivalstva. Spremembe življenjskega sloga, med katere sodi tudi povečana telesna dejavnost, so običajno obravnavane kot dopolnitev farmakološkega in psihoterapevtskega zdravljenja, čeprav nekateri izsledki kažejo, da je njihova učinkovitost primerljiva. K njihovi neredni uporabi pri obravnavi bolnikov po mnenju avtorjev povzete raziskave prispeva več dejavnikov, vključno s pomanjkanjem zanimanja s strani bolnikov, zahtevnostjo izvajanja v kliničnem okolju ter metodološko raznolikostjo (in posledično neprimerljivostjo) raziskav, ki podpirajo tovrstni pristop k zdravljenju duševnih motenj. Zlasti slednje jih je, po lastnih besedah, napeljalo k izvedbi doslej najbolj izčrpnega sistematičnega povzetka izsledkov o učinkovitosti vseh oblik telesne dejavnosti pri blaženju simptomov depresivne motnje razpoloženja, tesnobnosti in psiholoških stisk pri odraslih preiskovancih.

Metodologija

V krovni pregled so vključili vse sistematične preglede, meta-analize in raziskave z naključno razporeditvijo preiskovancev, objavljene do 1. 1. 2022, ki so pri preiskovancih, starejših od 18 let, s pridruženimi boleznimi ali brez, preverjali vpliv katerega koli ukrepa za povečevanje kakršne koli oblike telesne dejavnosti na samoporočano ali klinično ocenjeno izraženost simptomov depresivne motnje razpoloženja, tesnobnosti ali duševnih stisk. Telesno dejavnost so opredelili kot »katero koli gibanje, ki ga ustvarja krčenje skeletnih mišic in vodi v pomembno povečanje energijske porabe v primerjavi z mirovanjem«, iz svoje analize pa so izključili pregledne članke, v katerih je več kot 25 % vključenih raziskav preverjalo vpliv drugih ukrepov (npr. prehrane ali zdravil), ocenjevalo vpliv enkratne telesne vadbe ali primerjalo več različnih oblik telesne dejavnosti, saj bi s tem težje ocenili učinkovitost telesne dejavnosti kot take. Pri vključenih raziskovalnih poročilih so z uporabo vnaprej določenih kriterijev in točkovnikov ocenili tveganje za pristranost ter stopnjo kakovosti, pa tudi stopnjo prekrivanja raziskav z naključno razporeditvijo preiskovancev v zajetih sistematičnih pregledih in meta-analizah. Raziskovalci so učinkovitost telesne vadbe ocenjevali na podlagi standardiziranih razlik povprečij zbranih točk na točkovnikih za (samo)oceno simptomov različnih duševnih motenj.

Rezultati

V svojo analizo so zajeli 97 raziskovalnih poročil, ki so vključevala 1039 različnih raziskav z naključno razporeditvijo preiskovancev. Skupno število le-teh je presegalo 128 000, srednja vrednost njihove starosti pa je znašala 55 let. Večina raziskovalnih poročil je vključevala moške in ženske s pridruženimi boleznimi (npr. rak) ter vrednotila vpliv mešanih oblik telesne dejavnosti na simptome depresije in tesnobnosti; petnajst poročil se je osredotočilo na odrasle z diagnozo depresije, tri pa na odrasle z diagnozo tesnobnosti.

Rezultati so pokazali zmerno ugoden vpliv telesne dejavnosti pri blaženju depresije in njenih simptomov ne glede na vrsto pridruženih bolezni, za najbolj učinkovito pa se je izkazala pri bolnikih z ledvično boleznijo, okužbo s HIV, kronično obstruktivno pljučno boleznijo ter pri posameznikih brez pridruženih bolezni in posameznikih z diagnozo depresivne motnje razpoloženja. Velikost učinka je bila podobna ne glede na vrsto dejavnosti in večja pri bolj intenzivni vadbi, vendar se je zmanjševala s trajanjem vadbe (v tednih).

Telesna dejavnost se je, glede na rezultate 28 meta-analiz (skupno več kot 10 000 preiskovancev), izkazala kot zmerno učinkovita tudi pri blaženju simptomov tesnobnosti, ne glede na vrsto pridruženih bolezni, vendar so bili številčno najbolj zastopani bolniki z rakom in tesnobnostjo, zato so pri teh skupinah bolnikov izsledki tudi najbolj zanesljivi. Vrsta in jakost vadbe nista bili odločilni pri učinkovitosti, slednja pa se je tudi tu zmanjševala s trajanjem vadbe (v tednih).

O vplivu telesne dejavnosti na simptome duševnih stisk so raziskovalci sklepali iz dveh analiziranih sistematičnih pregledov. Prvi je vključeval šest raziskav z naključno razporeditvijo skupno 508 preiskovancev in navajal zmerno učinkovitost telesne dejavnosti, drugi pa je vključeval le eno raziskavo z naključno razporeditvijo skupno 39 preiskovancev in poročal o odsotnosti statistično značilnega učinka.

Zaključki

Avtorji raziskave na podlagi izsledkov sklepajo, da so ukrepi za povečevanje telesne dejavnosti v splošnem učinkoviti pri blaženju simptomov depresije in tesnobnosti ne glede na pridružene bolezni ali vrsto telesne dejavnosti. Bolj intenzivna vadba se je izkazala za učinkovitejšo in čeprav je bil učinek manjši pri intervencijah, ki so trajale več kot 24 tednov (v primerjavi z intervencijami, ki so trajale krajši čas), se je kljub temu izkazal za statistično značilnega. Avtorji za upad učinka s trajanjem vadbe ponujajo več razlag, vključno z upadom doslednosti pri izvajanju ali pričakovanj preiskovancev o učinkovitosti vadbe, morda pa tudi s pomanjkanjem ustreznega stopnjevanja zahtevnosti. Kot ključno prednost svoje analize izpostavljajo veliko število in metodološko zasnovo vključenih raziskav, kot pomembno omejitev pa v splošnem dokaj nizko oceno njihove kakovosti in dejstvo, da se je večina nanašala le na blago do zmerno depresijo, v bistveno manjši meri pa na tesnobnost in duševne stiske. Zaključujejo, da si telesna dejavnost zasluži mesto v obravnavi bolnikov z depresijo, tesnobnostjo in pridruženimi stanji, dodajajo pa, da so potrebne dodatne raziskave za primerjavo učinkovitosti telesne dejavnosti, psihoterapije in zdravljenja z zdravili ter oblikovanje priporočil, ki kar najbolje združujejo vse oblike zdravljenja.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.

Komentar strokovnjaka

Že dolgo vemo, da skeletna mišica ni samo »motor«, ki omogoča premikanje, temveč ob krčenju izloča več kot 400 različnih, majhnih peptidov, imenovanih s skupnim imenom miokini, s katerimi – podobno kot žleze z notranjim izločanjem – vpliva na delovanje oddaljenih organov: jeter, trebušne slinavke, maščevja, žilnega endotelija, imunskega sistema in v določeni meri tudi možganov. Med miokini najdemo npr. možganski nevrotrofični dejavnik (BDNF), ki sodeluje pri regulaciji rasti in preživetja nevronov.
Gotovo pa za blagodejen učinek vadbe na počutje obstajajo še številni drugi razlogi.
Vadba možgane zaposli z dejavnostjo, ki odvrne pozornost od morebitne tesnobnosti ali depresivnosti. Koliko zapletenih nalog morajo možgani podzavestno, sproti reševati med igrami z žogo ali med hojo /tekom po neravni podlagi, npr. gozdni poti, prepredeni s koreninami okoliških dreves! Po vadbi nam ostane dober občutek, da smo napravili nekaj koristnega.
Če vadimo na prostem, istočasno izvajamo »zdravljenje s svetlobo«. Na prostem smo izpostavljeni svetlobi, ki je tudi ob oblačnem dnevu 15-krat svetlejša kot v »dobro osvetljenih« notranjih prostorih (15.000 luksov proti ≤ 1.000 luksov), ob sončnem dnevu pa je zunanja svetloba lahko kar 130-krat svetlejša (130.000 luksov proti ≤ 1.000 luksov). Znano je, da pomanjkanje dnevne svetlobe prispeva k depresiji in da je terapija s svetlobo uspešna pri lajšanju depresivnih simptomov.
Končno se moramo zavedati, da smo ljudje evolucijsko ustvarjeni za gibanje, ne za sedeč način življenja. Za zdravje in dobro počutje potrebujemo redno gibanje prav tako, kot potrebujemo hrano, vodo in družbo soljudi.

Prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.