Izhodišča in namen raziskave

Srčno-žilne bolezni so znan dejavnik tveganja za pojav demence. Akutni miokardni infarkt je kot eden hujših zapletov ateroskleroze, ki sodi med srčno-žilne bolezni, po izsledkih nekaterih raziskav povezan s pojavom bolezenskega kognitivnega upada, vendar rezultati drugih raziskav temu nasprotujejo, kar je najverjetneje posledica metodološke raznolikosti. Avtorji povzetega raziskovalnega poročila so obstoječo vrzel v znanju naslovili s kohortno raziskavo, ki je primerjala kognitivne sposobnosti velikega števila preiskovancev pred in po akutnem miokardnem infarktu, v analizo pa so zajeli tudi dodatne dejavnike, vključno z morebitnimi pridruženimi boleznimi, spolom in etnično pripadnostjo preiskovancev.

Metodološke značilnosti

V svojo raziskavo so vključili podatke šestih populacijskih kohortnih raziskav, ki so se izvajale v ZDA med letoma 1971 in 2019, oziroma skupno 30.465 preiskovancev. Izključitveni kriteriji so vključevali osebno anamnezo akutnega miokardnega infarkta, možganske kapi ali demence pred začetkom zbiranja podatkov, odsotnost meritve krvnega tlaka pred prvo oceno kognitivnih sposobnosti in manjkajoče podatke o morebitni pridruženi atrijski fibrilaciji, meritvah lipidnega profila in indeksa telesne mase ter različnih vidikih življenjskega sloga, vključno s stopnjo dosežene izobrazbe, morebitnim jemanjem zdravil za zdravljenje arterijske hipertenzije, kajenjem ter pogostostjo telesne dejavnosti in uživanja alkohola. Vsi vključeni preiskovanci so morali opraviti vsaj en preizkus kognitivnih sposobnosti, tisti, pri katerih je prišlo do srčnega infarkta, pa vsaj en preizkus pred in po njem. Raziskovalci so se osredotočili na dosežene rezultate pri preizkusih splošnih kognitivnih sposobnosti, podrobneje pa tudi pri preizkusih izvršilnih sposobnosti in pomnjenja. Ker so vključene raziskave uporabljale različne preizkuse kognitivnih funkcij, so raziskovalci s pomočjo nevropsihologov opredelili posamezne testirane kognitivne domene, jih utežili glede na zastopanost v uporabljenih preizkusih in njihovo zahtevnost ter jih nazadnje standardizirali, s čimer so omogočili primerjavo podatkov med vključenimi raziskavami. S statistično analizo so nato primerjali značilnosti preiskovancev z in brez srčnega infarkta, preverili pa so tudi vpliv njegovega pojava na hitrost kognitivnega upada ter pri tem upoštevali zgoraj naštete značilnosti preiskovancev.

Rezultati

Povprečna starost vključenih preiskovancev je znašala 64 let, ženske pa so zastopale 56 % vzorca. Med preiskovanci je bilo največ (69 %) belcev, 29 % temnopoltih in 8 % Latinoameričanov. Do vsaj enega srčnega infarkta je v času spremljanja, ki je v povprečju znašal 6,4 let, prišlo pri 1033 preiskovancih. Čeprav je bil pojav srčnega infarkta v primarni analizi statistično značilno povezan z akutnim upadom splošnih kognitivnih in izvršilnih sposobnosti, je povezava izginila, ko so raziskovalci v statističnem modelu upoštevali splošni trend kognitivnega upada preiskovancev. Tudi ob upoštevanju slednjega dejavnika pa so pri preiskovancih z vsaj enim srčnim infarktom zaznali statistično značilno hitrejši kognitivni upad (tako splošnih kognitivnih sposobnosti kot izvršilnih sposobnosti in pomnjenja) v primerjavi s preiskovanci, ki niso utrpeli srčnega infarkta. Pri analizi, ki je upoštevala etnično pripadnost, so se temnopolti posamezniki na izhodiščnih meritvah kognitivnih sposobnosti odrezali slabše, raziskovalci pa so pri njih zaznali statistično značilen kognitivni upad v akutnem obdobju po srčnem infarktu, ki ga pri svetlopoltih posameznikih ni bilo. V nasprotju s tem se je dolgoročni kognitivni upad statistično značilno hitreje slabšal pri svetlopoltih preiskovancih po srčnem infarktu, pri temnopoltih pa pojav srčnega infarkta ni vplival na dolgoročni trend upada kognitivnih sposobnosti. Pri analizi, ki je upoštevala spol, so se ženske na izhodiščnih meritvah vseh kognitivnih sposobnosti odrezale bolje od moških in čeprav spol ni statistično značilno vplival na akutni kognitivni upad po pojavu srčnega infarkta, je bil dolgoročni splošni kognitivni upad po srčnem infarktu pri ženskah statistično značilno počasnejši, dolgoročni upad izvršilnih sposobnosti pa statistično značilno hitrejši kot pri moških. Izključitev preiskovancev z atrijsko fibrilacijo iz analize ni pomembno vplivala na rezultate pri katerikoli izmed izvedenih analiz.

Zaključki

Avtorji na podlagi izsledkov sklepajo, da akutni srčni infarkt v splošnem verjetno ne prispeva h kratkoročnemu upadu kognitivnih sposobnosti, vendar so bolniki, ki so ga doživeli, dolgoročno podvrženi hitrejšemu usihanju kognitivnih sposobnosti kot posamezniki, ki ga niso. Domnevajo, da pojav kognitivnega upada torej ni posledica delirija ali druge akutne motnje, temveč gre bolj verjetno za zložno poslabšanje že obstoječe prizadetosti možganskega žilja in tkiva zaradi zmanjšane črpalne sposobnosti srca in razvoja kroničnega vnetja. Izsledke v podskupini temnopoltih posameznikov, ki opisanemu trendu domnevno nasprotujejo, razlagajo z večjim tveganjem za razvoj kroničnih bolezni, kot je arterijska hipertenzija, pri revnejših populacijah (ki zaradi škodljivega vpliva na zdravje možganov lahko prispevajo k izhodiščno nižjim dosežkom na preizkusih kognitivnih sposobnosti) ter slabšega dostopa do zdravstvene oskrbe in izobrazbe (kar bi lahko botrovalo zaznanemu akutnemu poslabšanju kognitivnih sposobnosti po srčnem infarktu pri tej populaciji, tudi na račun izhodiščno manjše kognitivne rezerve), zato zagovarjajo uvedbo ukrepov v prid zmanjševanju neenakosti. Čeprav se izsledki analiz, pri katerih so upoštevali spol preiskovancev, skladajo z izsledki nekaterih drugih raziskav, raziskovalci izpostavljajo možnost, da zaznane razlike med moškimi in ženskami niso nujno zgolj posledica bioloških dejavnikov, temveč bi k njim lahko prispevala zasnova preizkusov kognitivnih sposobnosti. Med omejitvami raziskave izpostavljajo možnost, da so bili prvi preizkusi kognitivnih sposobnosti po pojavu srčnega infarkta izvedeni šele z nekajmesečnim zamikom, zaradi česar so morda podcenili akutni vpliv srčnega infarkta na kognicijo. Dodajajo tudi, da so bili razpoložljivi podatki pomanjkljivi glede družbenoekonomskih in psihiatričnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na povezavo med srčnim infarktom in kognicijo, iz enakega razloga pa tudi niso upoštevali morebitnega vpliva posegov za zdravljenje posledic srčnega infakrta na umske sposobnosti preiskovancev. Kljub temu zaključujejo, da njihova raziskava ponuja pomembne javnozdravstvene iztočnice, saj se zdi, da lahko s preprečevanjem pojava srčnega infarkta in učinkovitejšim spremljanjem posameznikov, ki so ga že doživeli, obvarujemo tudi zdravje možganov.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.