Vizualnoumetniška ustvarjalnost (angl. visual artistic creativity, VAC) je opredeljena kot sposobnost ustvarjanja novih, estetsko všečnih umetniških del in je v veliki meri pogojena s sposobnostjo vizualizacije, tj. oblikovanja vidno-prostorskih predstav v odsotnosti dejanskih vidnih dražljajev. VAC je skupna številnim ljudstvom in kulturam in je, kljub njenemu splošnemu pojmovanju kot eno temeljnih ločnic med človekom in ostalim živalstvom, z nevroznanstvenega vidika skoraj neraziskana. Ker se VAC pojavlja tudi pri nekaterih boleznih in okvarah možganov, vključno s podtipom frontotemporalne demence (FTD), ki prizadene predvsem levi čelni in sprednji senčni reženj, lahko preučevanje možganskih omrežij pri tovrstnih bolnikih morda ponudi edinstven uvid v njeno nevrološko podstat. Avtorji povzete raziskave so slednjo poskušali osvetliti z opisom kliničnih, nevrofizioloških, nevropatoloških in genetskih lastnosti posameznikov s FTD, ki so poročali o pojavu VAC, dodatno pa tudi z analizo in primerjavo strukturnih ter funkcijskih lastnosti možganskih omrežij pri teh bolnikih, bolnikih s FTD brez pojava VAC in zdravih kontrolnih posameznikih.

Za analizo so iz kohorte 734 bolnikov, ki so se med letoma 2002 in 2019 ob prejemu klinične diagnoze ene izmed motenj spektra frontotemporalnih demenc vključili v prospektivno longitudinalno raziskavo za spremljanje značilnosti teh bolezni v Centru za spomin in staranje Kalifornijske univerze v San Franciscu, izbrali 17 posameznikov, ki so ustrezali kriterijem za pojav VAC (tj. pojav novih vizualnoumetniških veščin, občutno povečanje števila ustvarjenih izdelkov ali očitna sprememba v ustvarjalnem slogu, če so bili bolniki že pred pojavom bolezni dejavni umetniki) ter tako oblikovali skupino VAC-FTD. Za vsakega izmed teh preiskovancev so v analizo vključili še tri »kontrolne posameznike«. Ti so bili izbrani bodisi iz iste kohorte (v tem primeru je šlo za posameznike z motnjo spektra frontotemporalnih demenc brez pojava VAC, angl. not visually artistic FTD – NVA-FTD) bodisi pa je šlo za zdrave posameznike. Obe kontrolni skupini sta bili z VAC-FTD primerljivi po starosti, spolu, ročnosti in letih izobraževanja, posamezniki iz NVA-FTD pa še po klinični diagnozi in stopnji bolezni.

Bolniki v VAC-FTD in NVA-FTD skupinah so opravili strukturno magnetnoresonančno slikanje možganov, raziskovalci pa so z matematično obdelavo posnetkov pridobili standardizirane podatke o lokaciji in razsežnosti nevrodegenerativnih sprememb, ki so jih nato med skupinama primerjali. Izvedli so še dodatne analize za opredelitev funkcijske vključenosti najbolj prizadetih mest v možganska omrežja in preverili, ali se skupini razlikujeta tudi po tej plati.

Med motnjami spektra frontotemporalnih demenc je bilo v skupini VAC-FTD največ semantične oblike primarne progresivne afazije (svPPA) (8 od 17), ki prednostno prizadene senčni reženj. Večina preiskovancev v skupini VAC-FTD je o pojavu vizualnoumetniške ustvarjalnosti poročala sočasno ali pa kmalu po pojavu drugih simptomov FTD, pri štirih pa se je pojavila prej. V skupini je bilo sicer osem posameznikov, ki se pred pojavom VAC z umetnostjo sploh niso ukvarjali, sedem posameznikov, ki so že prej izkazovali zanimanje zanjo, in dva umetnika, ki sta ob pojavu simptomov doživela zaznavno spremembo v umetniškem slogu. Raziskovalci so z dovoljenjem zbrali umetnine 11 od 17 bolnikov, ki so vključevale slike, prešite odeje, nakit, kiparske in lončarske izdelke ter montaže. Vsem so bile skupne žive barve in redka zastopanost človeških obrazov.

Strukturno magnetnoresonačno slikanje je pri obeh skupinah bolnikov pokazalo nevrodegenerativne spremembe v sprednjem senčnem režnju, ki so bile bolj izrazite v levi možganski polobli, ter v amigdali, striatumu in levi insuli, med VAC-FTD in NVA-FTD pa tozadevno ni bilo statistično značilnih razlik. Čeprav raziskovalci z dodatnimi analizami niso zaznali neposredne povezave med povečano aktivnostjo okrnjenih in neokrnjenih možganskih področij pri bolnikih, so kljub temu opredelili obojestransko področje v zgornjem središčnem delu zatilnega režnja, katerega aktivnost je bila pri zdravih posameznikih manj povezana z aktivnostjo v tistih področjih možganov, ki so bila pri bolnikih najbolj prizadeta. Pogostost te obratno sorazmerne povezave se je med skupinama bolnikov razlikovala, saj je bila prisotna pri 100 % VAC-FTD in le pri 88,2 % NVA-FTD, pri VAC-FTD pa so zaznali še statistično značilno povezanost med prostornino omenjene regije v zatilnem režnju in prostornino v delu motorične skorje, ki upravlja z desno roko, tako v primerjavi z NVA-FTD kot z zdravimi kontrolnimi posamezniki.

Raziskovalci iz navedenih rezultatov sklepajo, da bi pojav VAC pri bolnikih z motnjo spektra frontotemporalnih demenc, zlasti svPPA, lahko sovpadal s povečanim delovanjem regije v zatilnem režnju v zgodnjem obdobju bolezni. Pri posameznici s svPPA v skupini VAC-FTD so imeli v bazi podatkov na voljo tudi dve presnovni slikanji možganov s pozitronsko emisijsko tomografijo, pri čemer je bilo prvo slikanje opravljeno, preden je začela likovno ustvarjati, drugo pa 14 mesecev kasneje. Bolnica se z umetnostjo prej ni ukvarjala. Raziskovalci so iz posnetkov razbrali pričakovan bolezenski upad presnovne aktivnosti v sprednjih delih senčnih režnjev in v čelnih režnjih, zaznali pa so tudi porast aktivnosti v zatilni regiji. Pri sklepanju o veljavnosti svoje hipoteze so vseeno zadržani, saj gre za osamljen primer, ki ga zaradi pomanjkanja pozitronskoemisijskih posnetkov primerljivih posameznikov v NVA-FTD in skupini zdravih kontrol ne morejo dodatno raziskati, kljub temu pa menijo, da njihovi izsledki predstavljajo iztočnico za nadaljnje raziskovanje izvora vizualnoumetniške ustvarjalnosti v zdravju in bolezni.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.