Izhodišča in namen raziskave

Telesna dejavnost sodi med nefarmakološke pristope k lajšanju kronične bolečine, vendar je mehanizem v ozadju neopredeljen. Izsledki skromnega števila raziskav, ki so bile večinoma izvedene na maloštevilnih vzorcih zdravih posameznikov, kažejo, da redna telesna dejavnost morda prispeva k dvigu praga tolerance za bolečino. Ker še ni jasno, kako na to vplivajo dejavniki, kot so spol, prisotnost bolečinskih stanj in staranje, so se na ta vprašanja osredotočili avtorji povzete raziskave.

Metodologija

V statistično analizo so vključili podatke preiskovancev, zbrane v šestem (med letoma 2007 in 2008) in sedmem (med letoma 2015 in 2016) valu prospektivne populacijske raziskave Tromsø (angl. Tromsø Study). Preiskovanci so z izpolnjevanjem standardiziranega vprašalnika poročali o povprečni stopnji prostočasne telesne dejavnosti v zadnjem letu ter opravili preizkus praga za toleranco bolečine, pri katerem so nepoškodovana, sproščena dlan in zapestje potopili v vodo, katere temperatura je bila vzdrževana pri 3 °C, in ju v njej zadržali, dokler bolečina ni postala nevzdržna oziroma največ 106 sekund. Izključitveni kriteriji za ta del raziskave so zajemali težave s sporazumevanjem, vključno s kognitivnim upadom, motnje zaznave in pretoka krvi skozi okončine ter poškodbe ali bolezni kože. Raziskovalci so od preiskovancev zbrali tudi podatke o izobrazbi, pogostosti uživanja alkohola, morebitni telesni dejavnosti v sklopu zaposlitve ter samporočano oceno zdravstvenega stanja, vključno s prisotnostjo kronične (več kot tri mesece trajajoče) bolečine, in vse našteto upoštevali pri analizi.

V osrednjem delu statistične analize so preverjali morebiten vpliv spremembe stopnje telesne dejavnosti na prag za toleranco bolečine in vključili skupno 6608 preiskovancev, ki so v šestem in sedmem valu raziskave poročali o stopnji prostočasne telesne dejavnosti ter v sedmem valu tudi opravili meritev praga za toleranco bolečine. Z dodatno statistično analizo pa so želeli preveriti, ali se prag za toleranco bolečine s časom spreminja in ali ta sprememba sovpada s stopnjo telesne dejavnosti. V ta del analize, kjer so za izračune uporabili drugačen statistični model kot v prvem delu, ki je dopuščal tudi uporabo delno nepopolnih podatkov, so tako vključili več preiskovancev (n = 10.254). Slednji so v šestem valu poročali o stopnji prostočasne telesne dejavnosti ter v šestem ali sedmem valu opravili meritev praga tolerance za bolečino.

Rezultati

V prvem vzorcu je povprečna starost preiskovancev znašala 54,2 let in delež žensk 50 %, v drugem vzorcu pa je povprečna starost znašala 55,8 let, ženske pa so predstavljale 51 % preiskovancev. Moški so bili v povprečju starejši, na preizkusu praga za toleranco bolečine zdržali dlje od žensk in v večjem deležu izvajali telesno dejavnost pri delu. Ženske so najpogosteje izvajale nizko intenzivne oblike prostočasne telesne dejavnosti, poročale o višji stopnji izobrazbe in pogosteje od moških trpele zaradi kroničnih bolečin.

Rezultati osrednjega dela analize kažejo, da so imeli preiskovanci, ki so med šestim in sedmim valom raziskave v prostem času (p)ostali telesno dejavni, višji prag za toleranco bolečine v sedmem valu v primerjavi s preiskovanci, ki so bili v šestem in sedmem valu telesno nedejavni. Glede na telesno nedejavne posameznike so preiskovanci, ki so med enim in drugim valom vzdrževali nizko intenzivnost telesne dejavnosti ali pa jo stopnjevali od nizke do zmerne jakosti, povprečno zdržali med 8 in 12 sekund dlje; preiskovanci, ki so vsakokrat poročali o izvajanju visokointenzivne telesne dejavnosti, pa so na preizkusu zdržali 20,4 sekund več kot telesno nedejavni posamezniki.

Rezultati dodatnega dela analize kažejo, da se je celokupni čas do dosega praga za toleranco bolečine med šestim in sedmim valom raziskave skrajšal za povprečno 54,7 sekunde, vendar je bil doseženi čas statistično značilno povezan z izhodiščno stopnjo prostočasne telesne dejavnosti. Glede na telesno nedejavne posameznike so telesno najbolj dejavni posamezniki tako v povprečju zdržali 16,3 sekunde dlje. Vpliv spola in prisotnosti kronične bolečine  sta se pri obeh delih analize izkazala za statistično neznačilna.

Zaključki

Avtorji raziskave na podlagi izsledkov sklepajo, da je prag tolerance za bolečino višji pri telesno bolj aktivnih posameznikih. Rezultati kažejo tudi, da se prag sčasoma znižuje, pri čemer pa stopnja telesne dejavnosti ne vpliva na hitrost njegovega upada.

Ker v svoji raziskavi niso preverjali molekularnih mehanizmov spremembe praga za toleranco bolečine glede na stopnjo telesne dejavnosti, v razpravi kot možne razlage navajajo izsledke drugih, sorodnih raziskav, ki med drugim vključujejo aktivacijo descendentnega sistema za endogeno analgezijo ter genetske, imunološke in psihološke mehanizme. Ob tem izpostavljajo, da še ni jasno, ali je dvig praga za toleranco bolečine dejavnik, ki omogoča izvedbo visoko intenzivne telesne dejavnosti, ali pa sprememba, ki nastane zaradi visoko intenzivne telesne dejavnosti. Opaženi, domnevno časovno pogojeni upad praga tolerance za bolečino bi tako lahko pomenil manjše tovrstne koristi visoko intenzivne telesne dejavnosti pri starejših, vendar po eni strani zaradi starostno raznolikega vzorca vključenih posameznikov ter nekaterih metodoloških razlik med šestim in sedmim valom raziskave Tromsø še ni jasno, v kolikšni meri staranje dejansko botruje izmerjenemu upadu praga, po drugi strani pa so imeli tudi v tem delu analize telesno aktivni posamezniki višji prag tolerance za bolečino v primerjavi s telesno nedejavnimi preiskovanci.

Med omejitvami raziskave navajajo opazovalno zasnovo, zanašanje na samoporočane podatke in nekatere lastnosti uporabljenih statističnih metod, vendar zaključujejo, da njihovi izsledki, zlasti v povezavi z izsledki drugih raziskav, ki navajajo vpliv praga tolerance za bolečino na tveganje za razvoj kronične bolečine, podpirajo izvajanje telesne dejavnosti za preprečevanje in lajšanje kroničnih bolečin.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.

Komentar strokovnjakinje

Povzeta raziskava naslavlja temo, ki ima potencialno pomembne praktične posledice v vsakdanjem življenju: vpliv posameznikove telesne dejavnosti na sposobnost obvladovanja bolečine. Izsledki raziskave potrjujejo opažanja kliničnih strokovnjakov in laikov o povezavi med višjo stopnjo telesne dejavnosti in višjim pragom za toleranco bolečine. Raziskava ima nekaj pomembnih omejitev (npr. odsotnost meritev dejanske telesne dejavnosti, naravo izbranega testa za toleranco bolečine, pomanjkljive podatke), ki se jih avtorji zavedajo in o njih razpravljajo, poleg tega pa ne obravnava mehanizmov, na katerih temelji povezava telesne dejavnosti in tolerance za bolečino. Vseeno pa ponuja dodaten argument v prid večji telesni dejavnosti, ne le za zdravje srčno-žilnega sistema ali presnovno zdravje, temveč tudi za krepitev obvladovanja bolečine. Prihodnje raziskave bi morale zagotoviti daljše sistematično zbiranje objektivnih podatkov o telesni dejavnosti in dopolniti meritve praga za toleranco bolečine z zbiranjem podatkov o dodatnih parametrih, ki bi omogočili osvetlitev mehanizmov vpliva vadbe na zaznavanje in modulacijo bolečine.

Prof. dr. Maja Bresjanac, dr. med.