Izhodišča in namen raziskave

Serotoninska teorija o nastanku depresije, katere začetki segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, kot osrednji vzrok za nastanek depresivne motnje razpoloženja navaja spremembe v količini in delovanju serotonina, ene izmed živčnoprenašalnih molekul v osrednjem živčevju. Čeprav je razumevanje ozadja depresije do danes že precej napredovalo, Moncrieff in sodelavci, avtorji povzetega krovnega sistematičnega pregleda, uvodoma trdijo, da je prepričanje o veljavnosti serotoninske teorije še vedno prisotno v laični in strokovni javnosti ter predstavlja temelj za nadaljnjo uporabo zaviralcev ponovnega privzema serotonina pri zdravljenju depresije.

Metodološke značilnosti

Z namenom preverbe kakovosti znanstvenih izsledkov, na katerih sloni serotoninska teorija, so izvedli krovni sistematični pregled in se pri tem osredotočili na šest raziskovalnih hipotez: (1) pri bolnikih z depresijo je v osrednjem živčevju in telesnih tekočinah manj serotonina in njegovih presnovkov kot pri zdravih ljudeh; (2) pri bolnikih z depresijo je število serotoninskih receptorjev zmanjšano; (3) dejavnost serotoninskega prenašalca, beljakovine, ki zmanjšuje njegovo razpoložljivost v sinapsah, je pri posameznikih z depresijo povečana; (4) znižanje količine triptofana, aminokisline, iz katere nastane serotonin, lahko privede do razvoja depresije; (5) izražanje gena za serotoninski prenašalec je pri bolnikih z depresijo povečano; (6) izpostavljenost stresu in izražanje gena za serotoninski prenašalec sta medsebojno povezana.

Rezultati in zaključki

Izsledki analiziranih raziskav, pa tudi njihova pretežno nizka kakovost, po mnenju Moncrieff in sod. ne podpirajo serotoninske teorije. Dodajajo, da je učinkovitost zaviralcev ponovnega privzema serotonina v veliki meri mogoče pripisati učinku placeba in da oboje zmanjšuje uporabno vrednost teh zdravil. Hkrati navajajo izsledke drugih raziskav, ki kažejo, da dolgoročno jemanje zaviralcev ponovnega privzema serotonina lahko celo zniža razpoložljivost serotonina in njegovih presnovkov v osrednjem živčevju ter tako vpliva na število serotoninskih receptorjev in prenašalcev. Zaključujejo, da so potrebne dodatne raziskave za natančnejšo opredelitev kratko- in dolgoročnih učinkov teh zdravil na ravnovesje serotonina in drugih nevroprenašalnih molekul.

Kmalu po objavi članka Moncrieff in sod. so se oglasili številni strokovnjaki, ki so izpostavili nekatere pomanjkljivosti v njihovem sklepanju. Med drugim so opozorili, da razumevanje vzrokov za nastanek depresije že dolgo presega zgolj serotoninsko teorijo in jo trenutno obravnava v kontekstu biopsihosocialnega modela – torej kot motnjo, ki se lahko razvije zaradi raznolikih in številnih dejavnikov – priznavajo pa, da bi bilo sporočanje napredka v razumevanju depresije laični skupnosti lahko izvedeno bolje. Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da so v krovnem sistematičnem pregledu Moncrieff in sod. vključene predvsem raziskave, ki za opredelitev morebitnega primanjkljaja (učinkov) serotonina pri bolnikih z depresijo uporabljajo posredne metode, kar zmanjšuje težo njihovih izsledkov, ter da gre pri domnevi, da trenutna zdravila učinkujejo zgolj na ravni serotonina, za prehudo poenostavitev, saj skoraj zagotovo delujejo širše in njihovo učinkovitost podpirajo empirični podatki, saj se bolnikom stanje ob njihovem jemanju večinoma izboljša. Zaradi tega svarijo pred nenadno prekinitvijo zdravljenja na podlagi izsledkov krovnega sistematičnega pregleda, bolnikom in zdravnikom pa svetujejo odkrit in temeljit pogovor o vzrokih za nastanek depresije ter prednostih in slabostih različnih oblik zdravljenja.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.