Izhodišča in namen raziskave

Srčno-žilne bolezni, vključno s srčnim infarktom, sladkorno boleznijo in možgansko kapjo, so znani dejavniki tveganja za kasnejši razvoj demence, zlasti pri posameznikih z dvema ali več srčno-žilnimi boleznimi. Velika večina demenc je sporadičnih, kar pomeni, da zanje ni odgovorna podedovana sprememba v posameznem genu, temveč k tveganju za njihov razvoj lahko skupaj prispeva več različnih t. i. »rizičnih alelov«, ki samostojno le malce povečujejo tveganje. Avtorje povzete raziskave je zanimalo, v kolikšni meri prisotnost srčno-žilnih bolezni napoveduje poznejši razvoj demence in kako se njihova prisotnost primerja ali dopolnjuje z dednim nagnjenjem k njenemu razvoju.

Metodologija

Raziskovalci so se opirali na podatke iz biobanke Združenega Kraljestva in v raziskavo vključili 203 038 preiskovancev, starih vsaj 60 let, s čimer so se v čim večji meri želeli izogniti zajemu bolnikov z dednimi oblikami demence, ki se običajno pojavijo pred 60. letom starosti. Izključili so bolnike z že znano demenco in anamnezo okužb, vnetnih bolezni ali krvavitev v osrednjem živčevju. Zaradi dejstva, da je bila genska nagnjenost izračunana na podlagi primerjalnih podatkov, ki so izvirali iz kohorte belih posameznikov evropskega porekla, so iz raziskave izključili tudi vse preiskovance iz drugih etničnih skupin. Pridobili so podatke o asociacijskih raziskavah po celotnem genomu  preiskovancev, iz števila rizičnih alelov izračunali posameznikovo gensko nagnjenost za razvoj demence ter jih razporedili v skupine z nizkim, zmernim in visokim genskim tveganjem. Ta podatek so nato primerjali s tveganjem, izračunanim na podlagi števila prisotnih diagnoz srčno-žilnih bolezni (srčnega infarkta, sladkorne bolezni in/ali možganske kapi) in, kjer so imeli na voljo izvid magnetnoresonančne preiskave možganov, s podatki o spremenjeni prostornini hipokampusa, sive možganovine in sprememb v beli možganovini, ki so povezane z boleznimi žil. Pri analizi so upoštevali starost, spol, izobrazbo, družbeno-ekonomski status, morebitno sorodstveno povezavo z drugimi preiskovanci v raziskavi in število analiziranih genov. Izvedli so tudi dodatne analize, s katerimi so preverjali morebiten vpliv kazalnikov presnovnega in srčno-žilnega zdravja, vključno z indeksom telesne mase, krvnim tlakom in lipidnim profilom, ter dodatnih diagnoz, vključno z atrijsko fibrilacijo in srčnim popuščanjem, na tveganje za razvoj demence zaradi srčno-žilnih bolezni, pri čemer so upoštevali tudi čas spremljanja bolnikov.

Rezultati

Izsledki osnovnih analiz kažejo, da imajo posamezniki z eno srčno-žilno boleznijo 1,94-krat večje tveganje, posamezniki z dvema 3,46-krat večje tveganje, posamezniki s tremi boleznimi pa kar 5,55-krat večje tveganje za razvoj demence v primerjavi s preiskovanci brez srčno-žilnih bolezni. Skupina z zmernim genskim nagnjenjem je imela 1,27-krat večje tveganje, skupina z visokim genskim nagnjenjem pa 1,68-krat večje tveganje za razvoj demence v primerjavi s skupino z nizkim genskim nagnjenjem. V vsaki kategoriji genske nagnjenosti je prisotnost srčno-žilnih bolezni povečala verjetnost razvoja demence: v skupini preiskovancev z visoko gensko nagnjenostjo in vsaj dvema srčno-žilnima boleznima je do demence prišlo v 9,3 % primerov, pri preiskovancih z nizko gensko nagnjenostjo in odsotnostjo srčno-žilnih bolezni pa le v 1,5 %. Izračuni, ki so upoštevali prisotnost dodatnih srčno-žilnih obolenj in kazalnike srčno-žilnega zdravja, so dali podobne rezultate. Prisotnost več srčno-žilnih bolezni je bila statistično značilno povezana z nižjo prostornino hipokampusa in možganske sivine ter z višjim številom sprememb v beli možganovini, visoko gensko nagnjenje pa le z nižjo prostornino hipokampusa.

Zaključki

Raziskovalci zaključujejo, da srčno-žilne bolezni in gensko nagnjenje predstavljajo neodvisne dejavnike tveganja za kasnejši razvoj demence in bolezenskih sprememb zgradbe možganov, vendar je tveganje pri srčno-žilnih boleznih bolj izraženo in škodljivo vpliva na celotne možgane. Posledično zagovarjajo preventivo ter pravočasno in učinkovito zdravljenje srčno-žilnih bolezni, kar bi, upoštevajoč izsledke, lahko ključno prispevalo k manjši pojavnosti demence, ne glede na gensko breme. Kot omejitve raziskave izpostavljajo opazovalno zasnovo, ki otežuje sklepanje o vzročnosti povezave med srčno-žilnimi boleznimi in demenco,  ter nizko etnično raznolikost vključenih preiskovancev, kot prednosti pa velik vzorec in raziskovalno vprašanje, saj gre za prvo raziskavo, ki je primerjala vpliv srčno-žilnih bolezni in genskega nagnjenja na kasnejši razvoj demence.

Povzela: Lana Blinc, dr. med.

Komentar strokovnjaka

Vse več eksperimentalnih in epidemioloških podatkov kaže, da imata obe veliki skupini demenc, vaskularna in nevrodegenerativna, skupne dejavnike tveganja. Z drugimi besedami, motnje možganskega krvnega obtoka ne povzročajo le vaskularne demence, temveč prispevajo tudi k razvoju demence Alzheimerjevega tipa. Povečan oksidativni stres in tleče vnetje v možganskem žilju oslabita krvno-možgansko pregrado, zmanjšujeta obrambne sposobnosti možganov in pospešujeta nevrodegenerativne procese. Dostikrat ne obstaja ostra meja med vaskularno in nevrodegenerativno demenco, temveč se obe obliki deloma prekrivata. Zaenkrat nimamo učinkovitega specifičnega zdravila zoper nevrodegenerativno demenco, dokaj dobro pa znamo obvladovati presnovne bolezni – zlasti dislipidemije in sladkorno bolezen, ki skupaj z arterijsko hipertenzijo in nezdravim življenjskim slogom vodijo v bolezni srca in ožilja, pa tudi v demenco. Ne glede na gensko nagnjenost k srčno-žilnim boleznim ali demenci lahko z zdravim življenjskim slogom pomembno prispevamo k preprečevanju obeh bolezni ali vsaj k premiku bolezni v pozno življenjsko obdobje.

Prof. dr. Aleš Blinc, dr. med.