Izhodišča in namen raziskave 

Debelost oz. prekomerno nabiranje maščobnega tkiva v telesu, zlasti okoli notranjih organov (t. i. visceralno maščevje), je trenutno med najbolj perečimi zdravstvenimi izzivi na svetovni ravni. Telesna aktivnost je poleg kalorično restriktivne diete najpogostejši ukrep pri nadzorovanju prekomerne telesne mase in debelosti, hkrati pa so njeni pozitivni učinki na zmanjševanje visceralnega maščevja in nadzorovanje telesne mase dobro dokumentirani, zato so se avtorji osredotočili na primerjavo v zadnjem času precej aktualne, a manj preučene visoko intenzivne intervalne vadbe (ang. High Intensity Interval Training – HIIT) z bolj klasično zmerno intenzivno neprekinjeno vadbo (ang. Moderate Intensity Continuous Training – MICT). Z namenom preverjanja klinične relevantnosti obeh tipov vadbe so z uporabo izsledkov že izvedenih raziskav poskušali opredeliti njun vpliv na telesno zgradbo in maso zdravih, a prekomerno težkih ter bolezensko debelih odraslih.

Metodološke značilnosti 

V sistematični pregled in meta-analizo so vključili raziskave z naključno razporeditvijo preiskovancev, v katere so bili vključeni odrasli med 18. in 45. letom, z indeksom telesne mase nad 25 (prekomerno težki) oziroma nad 30 (bolezensko debeli) ter brez pridruženih bolezni. Natančno so omejili tudi časovni okvir trajanja vadbenih režimov (vsaj 4 tedne), ki so se jih preiskovanci držali, in parametre, ki so jih za preučevanje rezultatov uporabili raziskovalci (količina telesnega maščevja, mišična masa, količina maščevja na trupu ali visceralnega maščevja, obseg pasu). Raziskave, kjer so bili preiskovanci sočasno vključeni tako v režim telesne vadbe s HIIT ali MICT kot v druge tipe vadbe, v analizo niso bile vključene, vključili pa so raziskave, kjer so se preiskovanci istočasno držali katerekoli diete.

Rezultati

V analizo je bilo vključenih 13 izvirnih raziskav, v katerih je bilo skupno 424 preiskovancev (polovica moških) vključenih v vadbene režime, ki so trajali 5-6 tednov ter vključevali tek in vadbo na sobnem kolesu. Opaznih razlik v izgubi mase telesnega maščevja med HIIT in MICT ni bilo, so pa za doseganje enakih rezultatov preiskovanci v skupinah, ki so izvajale HIIT, potrebovali manj časa od kontrolnih skupin, ki so izvajale MICT. Pri obeh tipih vadbe je prišlo do izgube mase telesnega maščevja in zmanjšanja obsega trebuha. Manjši vpliv obeh tipov vadbe na izgubo celotne telesne mase so opazili pri teku, pri vožnji sobnega kolesa pa do izgube telesne mase ni prišlo. V 8  raziskavah (62 %) je bil delež preiskovancev, ki so predčasno zapustili program, večji od 15 % .

Zaključki 

Tako HIIT kot MICT ugodno vplivata na izgubo telesnega maščevja (pribl. 6 %), tudi brez sočasne izgube telesne mase, kar kaže na pomembnost vključitve telesne vadbe v režime nadzorovanja telesne teže pri prekomerno težkih oziroma bolezensko debelih posameznikih. Čeprav je omejevanje števila zaužitih kalorij bolj učinkovito pri izgubi celokupne telesne mase, je telesna vadba bolj učinkovita pri izgubi visceralnega maščevja, ki pomembno prispeva k škodljivim vplivom debelosti, saj vpliva na razvoj raznih kroničnih obolenj. Ker je bila do sedaj izvedena le ena raziskava, kjer so primerjali vpliv HIIT in MICT na visceralno maščevje z uporabo računalniške tomografije in magnetne resonance (v ta namen najbolj zanesljivih slikovnih metod), je potrebno na tem področju za kakršnekoli verodostojne primerjave počakati na več neodvisnih izsledkov. Rezultati te analize bi bili bolj zanesljivi, če bi bilo vanjo vključenih več raziskav z večjim številom preiskovancev, pri katerih bi bil edini izvajani ukrep telesna vadba in kjer bi bil delež tistih, ki so raziskavo predčasno zapustili, zanemarljiv ali vsaj občutno manjši.

Povzela: Sabrina Likar, študentka medicine

Komentar strokovnjaka

Ugotovitev, da je gibanje koristno za zdravje, še zlasti, kadar so problem odvečni kilogrami, ni presenečenje. Ker to vsi že vemo, bi lahko kdo pomislil, da meta-analiza ne prinaša ničesar novega. Lahko bi se celo vprašal, kakšen je namen takšnih analiz, če že lastne izkušnje govorijo v prid redne telesne dejavnosti pri obvladovanju telesne mase.

Osebna izkušnja in samoumevne razlage, ki so že na prvi pogled tako logične, da ne morejo biti napačne, so lahko včasih koristne, a niso primerna podlaga za oblikovanje priporočil za krepitev zdravja tistih, ki ga še niso izgubili, in še manj za načrtovanje obvladovanja bolezni tistih, ki jih je ta že doletela. To velja tudi za področje telesne dejavnosti in prehrane, kjer ima skoraj vsakdo svoje prepričanje, kaj je koristno in kaj ne, kaj je zdravo in kaj ne.

Da lahko izberemo najboljši način za krepitev ali povrnitev zdravja, ob čim manjšem številu neželenih učinkov, so potrebne raziskave, ki objektivno ovrednotijo različne medicinske pristope. Nepreverjenih zdravil večina ne bi želela uporabljati. Če nekdo prejme zdravilo, si želi vedeti, ali deluje in ali ima pomembne škodljive učinke. Podobno je s cepivi.

Intervencije s telesno vadbo in prehrano z namenom zdravljenja ali preprečevanja bolezni niso nič drugačne. Čeprav gre pri gibanju in prehranjevanju za povsem vsakodnevne dejavnosti, ki jih vsi poznamo, mora biti vsako priporočilo za medicinsko intervencijo podprto z objektivnimi izsledki. Tako kot nimamo univerzalnega zdravila, nekakšne panaceje, ki ozdravi vse bolezni, težko pričakujemo, da bi ena sama vrsta telesne dejavnosti ali prehrane ščitila prav pred vsemi boleznimi. Vedeti je treba, kakšna oblika telesne dejavnosti in v kakšnem »odmerku« je primerna za določeno bolezensko stanje. S prehrano ni nič drugače.

Meta-analiza je pokazala, da se pri osebah s čezmerno telesno maso in debelostjo končni učinek med visoko intenzivno intervalno vadbo in zmerno intenzivno neprekinjeno vadbo ni razlikoval: pri obeh oblikah telesne vadbe se je namreč masa maščevja zmanjšala, telesna masa pa je ostala nespremenjena. Visoko intenzivna intervalna vadba je svoje učinke dosegla z manjšim vložkom časa, kar nakazuje, da je kot način vadbe bolj učinkovita. To nas ne sme presenetiti: tudi zdravila, ki dosežejo enak ali podoben končni učinek, lahko prejmemo v različnih odmerkih, različnih časovnih intervalih in celo po različnih poteh – lahko jih na primer zaužijemo ali dobimo v injekciji.

Zaključek, da se telesna masa kljub redni vadbi ni spremenila, bo morda koga na prvi pogled razočaral. Kako lahko gibanje pomaga pri obvladovanju čezmerne telesne mase in debelosti, če pa se masa ne spremeni?

Vedeti je treba, da je debelost opredeljena kot bolezen, ki jo označuje prevelika masa maščevja in ne prevelika telesna masa kot taka. Zmanjšanje mase maščobe je torej pomembno, tudi če se kazalec na tehtnici ne spremeni. Boljša sestava telesa je seveda le eno merilo; ob redni telesni aktivnosti lahko pričakujemo tudi izboljšano delovanje presnove in boljše počutje, česar pa v tej meta-analizi niso neposredno ocenjevali.

doc. dr. Sergej Pirkmajer, dr. med.