Izhodišča in namen raziskave

Bolniki z nevrodegenerativnimi boleznimi možganov se pogosto soočajo z motnjami spanja še pred pojavom drugih znakov bolezni. Čeprav ni povsem jasno, ali gre za (delni) vzrok ali posledico nevrodegeneracije, se zdi, da motnje spanja lahko prispevajo k propadu živčnih celic in obratno. Opredelitev živčnih omrežij, ki sodelujejo pri različnih vzorcih spanja in budnosti, bi lahko vodila do novih oblik zdravljenja, s katerimi bi potek bolezni morda upočasnili. V ta namen so avtorji povzete raziskave preverjali povezavo med številom živčnih celic v lateralnem hipotalamičnem področju (LHA), lokusu ceruleusu (LC) in tuberomamilarnem jedru (TMN) – področjih osrednjega živčevja, ki so udeležena pri vzdramljanju in ohranjanju budnosti –  ter klinično sliko motenj spanja pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo (AB) in  progresivno supranuklearno paralizo  (PSP). 

Metodologija

V longitudinalno kohortno raziskavo je bilo s privolitvijo vključenih 33 bolnikov z AB, 20 bolnikov s PSP in 32 zdravih preiskovancev. Izključitveni kriteriji so zajemali hudo poškodbo glave, encefalitis, prisotnost raka ali bolezni, ki prizadene mielinski ovoj živčnih celic, poškodbe možganovine zaradi krvavitev ali možganske kapi ter uživanje učinkovin, ki lahko znatno vplivajo na delovanje osrednjega živčevja, kamor pa niso bila všteta zdravila za lajšanje simptomov AB. Vsi preiskovanci so bili deležni elektroencefalografske (bolniki z AB in del zdrave kohorte) ali polisomnografske (bolniki s PSP in del zdrave kohorte) ocene spanca, ključni beleženi parametri pa so vključevali celokupni čas spanja, število prebujanj po uspavanju in vzdrževanje spanca ter delež časa, ki so ga preiskovanci preživeli v REM in NREM fazah spanja. Raziskovalci so pri desetih bolnikih z AB in devetih bolnikih s PSP pozneje analizirali še posmrtno odvzete vzorce možganskega debla in hipotalamusa. Celice, ki so bile predmet zanimanja, so označili s protitelesi, usmerjenimi proti encimom ali nevrotransmitorjem, ki so zanje značilni, ter z avtomatizirano metodo ocenili deleže živčnih celic v LHA, LC in TMN ter deleže nevronov, ki so vsebovali bolezensko spremenjeno obliko beljakovine tau, ki je značilna tako za AB kot PSP.

Rezultati

Bolniki s PSP so spali manj, se pogosteje zbujali ter v budnem stanju vztrajali dlje od bolnikov z AB. Imeli so tudi relativno večje število ohranjenih živčnih celic v vseh treh področjih, pri čemer pa je bilo breme bolezensko spremenjene beljakovine tau v LHA večje kot pri bolnikih z AB. Delež celic, ki so bile sposobne sinteze nevrotransmitorjev, se med skupinama bolnikov ni statistično značilno razlikoval v nobenem od treh področij. Večje število celic v LHA in TMN je sovpadalo s krajšimi REM in NREM fazami spanja, večje število nevronov v LC pa z večjim zamikom nastopa REM faze spanja. 

Zaključki

Relativno večji propad nevronov v LHA, LC in TMN pri bolnikih z AB nakazuje, da so te celice pri njih bolj občutljive na bolezensko kopičenje beljakovine tau kot pri bolnikih s PSP. Zakaj je tako, še ni jasno. Motnje cikla spanja in budnosti se pri bolnikih z AB kažejo kot bolj izražena dnevna zaspanost, relativno daljši celokupni čas spanja in manjše število prekinitev spanca. Avtorji na podlagi izsledkov sklepajo, da je propad nevronov v področjih, ki so ključna za vzdramljanje in ohranjanje budnosti, najbrž vzrok za opisane motnje spanja pri teh bolnikih in da je pri bolnikih s PSP verjetno prišlo do propada področij, ki so ključna za učinkovito uspavanje, vendar poudarjajo, da so za takšne zaključke potrebne dodatne raziskave. Kot ključno prednost izvedenih poskusov izpostavljajo preverbo povezave med klinično sliko in bolezenskimi spremembami v možganih bolnikov, med slabosti pa vključujejo majhno število preiskovancev v eksperimentalni skupini in različni metodi zbiranja podatkov o kakovosti spanca med kohortama bolnikov, vendar dodajajo, da so vse zapise podrobno pregledali (isti) strokovnjaki, posmrtno odvzeti vzorci pa so bili deležni enakovredne laboratorijske obdelave in analize. 

Povzela: Lana Blinc, dr. med.

Komentar strokovnjakinje

Članek v longitudinalni kohortni raziskavi preučuje parametre spanja z elektroencefalografijo pri bolnikih z AD in polisomnografijo pri bolnikih s PSP in zdravih preiskovancih. Ob tem so pri bolnikih opravili tudi posmrtno analizo nevronov v LHA, LC in TMN. Relativno večji propad nevronov je bil prisoten v skupini bolnikov z AD, ki so imeli tudi bolj porušen ritem budnosti in spanja, kar bi lahko bila posledica propadanja nevronov, odgovornih za spanje. Pomanjkljivost raziskave je, da sta bili metodi za spremljanje arhitekture spanja pri bolnikih z AD in PSP različni. EEG metoda uporabljena pri AD bolnikih namreč ni tako natančna kot PSG, natančna analiza parametrov spanja je zato vprašljiva. Hkrati gre tudi za relativno majhno število bolnikov. Raziskava je zanimiva, saj podaja nov vpogled v pomen nevrodegeneracije na ritem spanja in budnosti, smiselno pa je opraviti natančnejše raziskave, ki bodo uporabljale enako metodologijo pri vseh skupinah bolnikov.

izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, dr.med.