Povzetek raziskave

V javnosti je prisotna zaskrbljenost, da izpostavljenost otrok živemu srebru iz amalgamskih zalivk škodljivo vpliva na možgane. Namen raziskave je bil zato primerjati nevropsihološke funkcije otrok, ki so jim zobno gnilobo (karies) oskrbeli z  amalgamom, s tistimi, ki so jim zobe oskrbeli s kompozitom, ki ne vsebuje živega srebra. 

V raziskavo z naključno razporeditvijo preiskovancev in kontrol je bilo vključenih 534 otrok, starih od šest do deset let, iz urbanega Bostona in ruralnega Farmingtona, ki do začetka raziskave še niso bili izpostavljeni amalgamu, so imeli vsaj dva kariozna zadnja zoba ter ob pričetku raziskave niso imeli psiholoških, vedenjskih, nevroloških ali ledvičnih bolezni. Ob prvem obisku so opravili zobozdravstveni pregled, preiskave urina in krvi, meritve višine in teže ter nevropsihološke preiskave, kot so testi inteligence, spomina, pozornosti, učenja, govora, reševanja problemov, fine motorike in izvršilnih funkcij. Po opravljenem pregledu so otroke razporedili v dve skupini, po metodi vzorčenja, ki je upoštevala geografsko lokacijo (Boston ali Farmington) in število karioznih zob (dva do štiri oziroma pet ali več). Preiskovancem iz prve skupine so zobe oskrbeli z amalgamom, tistim iz druge pa so naredili kompozitne zalivke (bele). Preiskovance so opazovali 5 let in v tem obdobju na letni ravni spremljali koncentracijo živega srebra v seču ter opravljali različne nevropsihološke preiskave. Izmerili so tudi vrednost živega srebra v laseh, da bi ocenili predhodno izpostavljenost živemu srebru iz drugih virov (npr. iz kontaminirane hrane). Vsakega otroka sta nevropsihološko ocenila dva neodvisna strokovnjaka, analizirali pa so tudi skladnost obeh ocen. Preiskovanci in zobozdravniki so vedeli, katere vrste zalivk so bile uporabljene pri vsakem posamezniku, ocenjevalci nevropsiholoških testov in tisti, ki so sodelovali pri meritvah živega srebra v vzorcih seča, pa ne. Analiza podatkov je vključevala metode nepristranega preverjanja povezav med rezultati testov in izpostavljenostjo amalgamu.

Po petih letih je bila izmerjena koncentracija živega srebra v seču značilno večja v skupini otrok z amalgamom, v primerjavi s skupino, ki je prejela kompozitne zalivke. Vsebnost živega srebra v laseh se med skupinama ni razlikovala. Primerjava nevropsiholoških testov ni pokazala statistično značilnih razlik med amalgamsko in kompozitno skupino. Glede na rezultate raziskave so avtorji zaključili, da amalgamske zalivke niso povzročile motenj nevropsiholoških funkcij v zgodnjem otroštvu, vendar tudi sami opozarjajo, da bi lahko bila opazovalna doba petih let prekratka, da bi se motnje funkcij klinično izrazile. Poleg tega bi lahko obdobje, v katerem so otroci najbolj občutljivi na živo srebro, že minilo, preden so bili sprejeti v raziskavo.

Povzel: Gašper Mervic

Komentar strokovnjakinje 

Svetovna zdravstvena organizacija je živo srebro uvrstila med deset za javno zdravje pomembnih kovin, zato je splošna javnost upravičeno zaskrbljena o izpostavljenosti in škodljivem delovanju živega srebra, predvsem pri ranljivih skupinah prebivalstva, kot so mlajši otroci in nosečnice.  Pri otrocih jih skrbi predvsem morebiten vpliv živega srebra na kognitivni razvoj.

Živo srebro v naravi najdemo v elementarni obliki ter kot anorgansko in organsko sol.  V zobnih amalgamih uporabljamo elementarno obliko živega srebra, ki sprošča živosrebrne pare, katere v telo vdahnemo, iz telesa pa se odstanjuje z urinom.  Iz amalgama se sprosti do 1 % maksimalnega dovoljenega vnosa živega srebra, vnašamo pa ga lahko tudi s hrano, zlasti ob uživanju rib visoko v prehranjevalni verigi (npr. tune) in morskih sadežev (2).

Raziskava David C. Bellingerja in sodelavcev, v kateri so 5 let merili koncentracijo živega srebra v urinu in laseh ter preverjali kognitivne sposobnosti več kot petstotih zdravih 6-10 letnih otrok, ki so imeli vsaj dve amalgamski zalivki, in jih primerjali s kognitivnimi lastnostmi otrok, ki so imeli enako število kompozitnih zobnih zalivk,  ni pokazala pomembnih razlik med obema skupinama, razen dejstva, da so imeli otroci z amalgamskimi zalivkami višjo koncentracijo živega srebra v urinu. Izsledki nakazujejo, da živo srebro, ki se sprošča iz amalgamskih zalivk, ne vpliva na kognitivni razvoj otrok v zgodnjem šolskem obdobju. Res pa je, da so bili v raziskavo vključeni otroci izven starostnega obdobja, ko so najbolj občutljivi na škodljive učinke živega srebra.  Občutljivost je največja pri razvijajočem se plodu v maternici, sledijo dojenčki, malčki ter osebe z okrnjenim delovanjem ledvic. Pri nosečnicah se zato odsvetuje nadomeščanje amalgamskih zalivk s kompozitnimi, saj je med odstranjevanjem zalivk sproščanje živosrebnih par iz amalgama največje. Pri dojenčkih in malčkih se priporoča skrbna in vestna ustna higiena za preprečevanje kariesa ter redni obiski zobozdravnika. Pri ogroženih starostnih skupinah se priporoča zmernost pri prehranjevanju s plenilskimi ribami in morskimi sadeži.

Zaključimo lahko, da so amalgamske zalivke sprejemljivo varna alternativa za zdravljenje karioznih zob pri šolskih otrocih, še bolje pa je nastanek zobne gnilobe preprečevati z ustrezno prehrano in higieno.

prof. dr. Mojca Kržan, dr. med.