Od začetka pandemije se količina podatkov o nevroloških zapletih zaradi okužbe s SARS-CoV-2, zbranih s slikovnimi diagnostičnimi metodami, povečuje, vendar težavo predstavlja raznolikost uporabljenih protokolov in pomanjkljivi dopolnilni podatki o simptomih in trajanju bolezni. Avtorji povzete raziskave so zato s sistematičnim pregledom obstoječih raziskav poskušali strniti izsledke pozitronske emisijske tomografije (PET) in enofotonske emisijske računalniške tomografije (SPECT) med leti 2019 in 2021 pri bolnikih s COVID-19 in nevrološkimi zapleti.
Encefalitis
V analizo so vključili tri bolnike z avtoimunskim encefalitisom v (sub)akutni fazi COVID-19, pri katerih so s PET ugotovili zmanjšano presnovno aktivnost možganske skorje in povečano presnovno aktivnost v bazalnih ganglijih, malih možganih ter v okolici amigdale in hipokampusa. Slednje avtorji bolj kot neposrednim učinkom virusa na možgane pripisujejo vnetju zaradi protiteles, usmerjenih proti nevronom v teh strukturah. Stanje se je po zdravljenju pri vseh bolnikih izboljšalo, pri enem pa celo normaliziralo, iz česar raziskovalci sklepajo, da spremembe verjetno niso trajne.
Parkinsonizem in nevrodegenerativne bolezni
Prvi izsledki izbranih slikovnih preiskav so pri treh bolnikih, ki so nekaj tednov po okužbi s SARS-CoV-2 razvili parkinsonizem, podobni kot pri tistih, ki imajo Parkinsonovo bolezen, saj kažejo na pomanjkanje dopamina v nigrostriatni poti. Pri dveh osebah so bili prisotni tudi znaki encefalitisa, vendar se za razliko od zgoraj opisanih primerov stanje teh bolnikov kljub zdravljenju ni izboljšalo. Avtorji izpostavljajo, da še ni jasno, ali gre za dejansko posledico okužbe s SARS-CoV-2 ali pa morda le za pospešeno nevrodegeneracijo, ki je bila prisotna že pred okužbo. V prid slednji razlagi delno govori tudi primer bolnika, ki je dva tedna po diagnozi COVID-19 razvil hudo in hitro napredujočo obliko Cretuzfeldt-Jakobove bolezni, vendar sta število bolnikov in količina zajetih podatkov premajhna za oblikovanje trdnih zaključkov o mehanizmu nastanka motenj.
Žariščne lezije in simptomi
Pri bolnikih z anozmijo so izsledki slikovnih preiskav raznoliki in si skozi različne raziskave, vključene v sistematični pregled, občasno nasprotujejo. Nekatere raziskave poročajo o zmanjšani presnovni aktivnosti v predelih možganov, ki sodelujejo pri zaznavi vonjav, pri drugih pa tovrstnih najdb ni ali pa niso prepričljive. Slednje velja tudi za naknadno raziskavo, ki so jo izvedli avtorji povzetega sistematičnega pregleda. Ena izmed vključenih raziskav poroča tudi o povečani presnovni aktivnosti v področju spodnjega kolikla kot novi najdbi pri bolnikih s COVID-19, ki naj bi sovpadala z večjim tveganjem za epileptične napade, vendar avtorji sistematičnega pregleda opozarjajo, da ni jasno, ali gre pri tem za posledico vnetja, dejansko povečano presnovno aktivnost tarčnega področja ali naključno najdbo.
Encefalopatija
Vsi vključeni bolniki z encefalopatijo so imeli težko obliko COVID-19, zaradi česar so potrebovali zdravljenje v enoti intenzivne nege. Klinične značilnosti so vključevale kognitivni upad in občasno prisotne žariščne izpade, kot so hemipareza, ataksija in afazija. V izvidih slikovnih preiskav je izstopala zmanjšana presnovna aktivnost v skorjah čelnega in temenskega režnja, ki pa se je v mesecih po okužbi postopno izboljšala pri večini bolnikov. Slednje je sovpadalo tudi z izboljšanjem umskih sposobnosti, vendar se stanje pri večini kljub vsemu ni v celoti normaliziralo. Avtorji sklepajo, da je izvor motnje v veliki meri posledica močnega imunskega odziva ob okužbi, delno pa lahko k njej prispeva tudi predhodna prisotnost nevrodegenerativne bolezni, zlasti pri bolnikih s trajno okvaro.
Sindrom dolgega COVID-19
Avtorji sistematičnega pregleda poudarjajo, da je sindrom dolgega COVID-19 predvsem časovno opredeljen pojem, saj zajema vse simptome, ki vztrajajo še tri mesece po nastopu bolezni. Tu gre za skupino bolnikov z različno težavnostjo poteka bolezni in drugačnim številom ter stopnjo izraženosti simptomov, kar otežuje njihovo primerjavo. Nekatere raziskave so poročale o zmanjšani presnovni aktivnosti v številnih delih osrednjega živčevja, vključno z deli čelne skorje, hipokampusom, amigdalo, možganskim deblom in malimi možgani, vendar avtorji sistematičnega pregleda opozarjajo, da so vključevale bolnike, ki še niso sodili v kategorijo dolgega COVID-19. Ena izmed raziskav je vključila bolnike, ki so tožili o hudi utrujenosti ter motnjah spomina in pozornosti, vendar so bili izvidi obsežnega kognitivnega testiranja v polovici primerov povsem normalni, ostali pa so se nekoliko slabše izkazali le na posameznih področjih. Štirinajst bolnikov se je udeležilo tudi slikanja možganov s PET, kjer raziskovalci niso našli odstopanj v primerjavi s kontrolno skupino. Iz tega so sklepali, da so mehanizmi nastanka dolgega COVID-19 verjetno bistveno drugačni od mehanizmov nastanka encefalopatije v povezavi s COVID-19.
Avtorji sistematičnega pregleda opozarjajo na številne raziskave, ki vključujejo zelo majhno število preiskovancev, s čimer zmanjšujejo težo lastnih zaključkov, raznolike in pogosto slabo primerljive izvedbene protokole ter pomanjkljive opredelitve posameznih kliničnih stanj, kar otežuje dosledno izbiro bolnikov za sodelovanje v raziskavah. Opozarjajo tudi na nedoslednost pri analizah, saj pogosto ni jasno, ali gre pri domnevno povečani presnovni aktivnosti za resnični odklon, vnetni proces ali le za posledico napačnega zajema oz. odčitavanja podatkov. Kljub temu poudarjajo, da lahko slikovne preiskave, kot sta PET in SPECT, igrajo pomembno vlogo pri razjasnitvi mehanizmov nevroloških zapletov pri COVID-19 in drugih boleznih, vendar sta natančnost in doslednost pri zasnovi, izvedbi ter analizi ključnega pomena.
Povzela: Lana Blinc, dr. med.
Bibliografski podatki o objavi
- Meyer PT, Hellwig S, Blazhenets G, Hosp JA. Molecular imaging findings on acute and long-term effects of COVID-19 on the brain: A systematic review. Journal of Nuclear Medicine. 2022:63(3). DOI:10.2967/jnumed.121.263085